Gaja Prestor ob bližnjem srečanju s smrtjo: Še vedno se tresem

Gaja Prestor si niti v sanjah ni predstavljala, da bo na svojem zadnjem potovanju z letalom doživela bližnje srečanje s smrtjo. "Potovala sem z najboljšo prijateljico in leteli sva iz Pariza v Benetke z letalsko družbo EasyJet," je pripoved začela pevka. "Let je potekal čisto normalno, dokler se nad Italijo nismo znašli v groznem neurju. Čeprav sem zaradi rednih letov navajena na številne turbulence, si želim, da se to, kar se mi je zgodilo nazadnje, nikoli več ne ponovi," je zaupala za naš portal. 

"Po zvočniku so nam povedali, da bo turbulenca in naj se pripnemo. Začelo me je malo stiskati, ker se že od nekdaj bojim letenja. Začeli smo krožiti po nevihti več kot 45 minut. Potem nam je pilot povedal, da zaradi velikega neurja in vetrov ne moremo pristati," je opisala izkušnjo, ki jo je s svojimi sledilci delila tudi na Instagramu. "Padli smo v tako neurje, da nas je noro metalo na stolih, če ne bi bila privezana, bi se verjetno z glavo udarila v strop. Nato nas je zadela prva strela," je v solzah razložila. Začeli so padati, v neurju pa jih nato strela zadela še dvakrat. Kot je razkrila, so ljudje na letalu začeli bruhati, sama pa se je tresla kot še nikoli. "Imela sem panični napad. Bilo je kot v enem filmu, nihče nam ni razložil, kaj se dogaja," je še povedala. 

Zaradi situacije in treh udarcev strele, ki so zadele motor, so morali zasilno pristati v Milanu. "Letalo je šlo tako hitro, kot še nikoli. Nisem vedela ali padamo ali tako hitro letimo," je opisala trenutek, ko se je zavedala, da se njeno življenje lahko konča. "Prvič v življenju sem okusila smrt od blizu. Na način, da se tvoje telo že pripravi na to, da je možnost, da se vse tako hitro konča. Nisem niti približno vsega naredila v življenju, kar si želim, toliko stvari me še čaka, da sem vedla, da me nekdo čuva in da ni možno, da se mi karkoli zgodi. A ko si v tem trenutku, je tako strašljivo. Sploh ne znam opisati, kaj vse mi je šlo takrat po glavi," je povedala ekskluzivno za 24ur.com. 

Pristali so po več kot uri in 45 minutah, tudi njihov pilot pa je priznal, da še nikoli v svoji karieri ni doživel česa podobnega. "Prva stvar, ki sem jo naredila, ko smo pristali, je bilo, da sem izbrskala telefon in poiskala signal. Nato sem poklicala zaročenca, moja prijateljica pa svojega moža, da sva jima sporočili, da je z nama vse v redu. Nato sem klicala še mamo in Radio Center, ker bi morala naslednji dan priti k njim. Termin sem morala odpovedati, ker sem ostala v Milanu," je zaupala Gaja, ki se je v Slovenijo vrnila dan kasneje, kot je bilo predvideno, odpovedati pa je morala številne delovne obveznosti. 

Kljub temu, da ima vse od prve izkušnje z letenjem, ko so morali na maturantskem izletu zasilno pristati, strah pred letenjem, sama še nikoli ni doživela česa tako strašnega. "Izkušnja iz maturantskega izleta in lanski nekoliko čudni polet na snemanje v Črno Goro ni nič v primerjavi s tem, kar se mi je zgodilo zdaj. Do sedaj se nisem zavedala, da lahko doživiš nekaj tako groznega," je povedala in priznala, da je od tega minilo že dva dni, a je še vedno v šoku. "Še vedno sem precej občutljiva na to. Kar paše mi biti malo sama. Še vedno se tresem, še vedno mi misli uhajajo tja, ponoči sem dva dni težko spala. Poskusila bom čim več meditirati, biti prizemljena in hvaležna za vsak trenutek. Začela sem malo bolj ceniti te majhne stvari, ki so pomembne v življenju in se poskusiti ne sekirati za stvari, ki niso toliko pomembne kot to, da imam ob sebi ljudi, ki jih imam rada in da sem zdrava in živa," je priznala. 

Ne glede na to, kaj se je zgodilo, se bo kmalu spet usedla na letalo, a malo jo skrbi, kako se bo počutila. "Vsakič, ko grem na letalo, me je malo strah pri vsaki najmanjši turbulenci. Že čez tri tedne grem spet, a iskreno ne vem, kako bom. Upam, da se do takrat že malo sestavim in izgubim strah, a sem prepričana, da po tej izkušnji nikoli ne bo isto leteti. Mislim, da me bo vedno malo stiskalo, saj me stiska že samo ob misli na to," je priznala. 

Takšne izkušnje, kot jo je doživela sama, ne privošči nikomur, iz nje pa se kljub vsemu trudi potegniti najboljše. "Ta izkušnja mi je dala veliko klofuto in opozorilo, da neham jamrati za stvari, ki niso pomembne. Da moram živeti s polnimi pljuči, dihati in uživati vsak dan, ko sem tukaj. Nobena stvar ni tako pomembna, kot to, da smo zdravi in živi, da smo obkroženi z dobrimi ljudmi in da počnemo to, kar imamo radi. Ta izkušnja me je zelo spremenila. Ne bom rekla, da sem zanjo hvaležna, ker je to velika travma, a očitno se je to moralo zgoditi, da mi je odprlo oči," je zaključila.