Fotograf aktov Janez Pelko: Ko delam, povsem izklopim erotična čustva

Janez, kako se ti zdi, ko mora umetnik razlagati svojo umetnost. Ali ni tvoje delo v bistvu že opravljeno?

Ja, do neke mere, zagotovo. Vseeno pa je vsaka umetnina verjetno nekaj več, kot si je zamislil umetnik, ki jo je ustvaril. Recimo, sem velik oboževalec Davida Lyncha, vemo pa, da je sam povedal, da filme dela iz sebe, a da si vsak gledalec potem lahko naredi svojo interpretacijo in nobena ni napačna. Seveda pa so te drugačne kot od ustvarjalca. Ko fotografiram, ne razmišljam preveč, delam po nekem instinktu, intuiciji in niti vedno ne vem povsem, kaj hočem povedati. Šele čez leta, ko se mi stvari poklopijo, morda bolj točno vidim pomen tega, kar sem naredil. Ponavadi mine kako leto, da lahko vidim čistejšo sliko. Osnovno idejo sicer imaš, veš, kaj hočeš povedati in tudi poveš, a nisi povsem prepričan, ali si povedal to, kar si hotel. A skozi čas se sporočilnost nekako izkristalizira.

Se pravi, si kot nekakšen režiser, šef, imaš matematično šablono, greš po skrbnem načrtu ali delaš z modeli, ki jim daš določeno svobodo in možnost improvizacije?

Dobro vprašanje, na kar je tudi dober odgovor. Vsak dela malce drugače, tudi glede modelov. Nekateri fotografi imajo striktno vnaprej določeno, kaj in kako. Delajo s profesionalnimi modeli, kjer jim nobena poza ni tuja, kar zna morda izpasti nekoliko prisiljeno. Jaz pa delam na način, da imam manj modelov, in da s tistimi delam več. Na začetku se malce loviš, ko ne veš, katera poza je za katero dekle, saj morda kakšni kaj bolj leži kot drugi, kar se na fotografiji ponavadi tudi vidi in čuti. Gre za proces, ko se fotografija gradi z obeh strani, gre za energijo, prezenco, kar skušam začutiti in vpeljati v to, kar delam. Kot pravi Lynch, je v vsakem človeku ogromno osebnosti, tako se tudi jaz poskušam povezati z modelom, da preko nje odkrivam del sebe ali del tega dekleta v sebi. Ko ta povezava nastane, se začne zadeva kotaliti in že na prvem fotografiranju ponavadi naredim nekaj uporabnih fotografij, na naslednjih pa je izplen tam okoli 90 odstotkov, ki jih brez slabe vesti upam dati na razstavo in za katerimi popolnoma stojim.

Kakšno mora biti zaupanje, da ti nekdo na tak način zaupa in ti da sebe, da lahko nastanejo take fotografije? Ženske ti zaupajo, čuti se, da jih ceniš, hkrati pa jih nekako daješ na piedestal ...

Seveda sem moški, ko fotografiram, nisem imun na lepe ženske. In moja dekleta so lepotice, vse po vrsti. Je pa tako, da ko delam, imam v glavi stikalo, da povsem izklopim erotična čustva. Jih pač ni. Fotografiram in ne vidim, kakšna telesa imajo, vsaj ne po fizični plati. Sicer pa jih zelo spoštujem in ravno zaradi tega spoštovanja mi zaupajo, da lahko dobro delam. Skoraj predpogoj je, da najprej postanemo dobri prijatelji in potem lahko dobro sodelujemo. Včasih me katera pokliče, sicer pa če sam začutim dobro energijo, dober "vibe", karizmo, potem se hitro zmenimo in naredimo. Res pa je tudi, da nekateri fotografi fotografirajo erotiko in skušajo to pokazati na ta način, ženske čare, s čimer ni nič narobe. Kar pa ni moj stil. Poleg spoštovanja do modelov pa priznam, da v prvi vrsti fotografiram sebe, moj cilj je, da na fotografijah prikažem sebe, ne njih. Modele uporabim za egoistične interese čiščenja svoje duše. Zgodbe, ki jih govorim, so osebno izpovedne, moji strahovi, temačnosti, slabe izkušnje iz preteklosti. Kot nekakšna psihoterapija, dekleta so dejansko moje terapevtke. Kar jim povem in se mi zdi tudi fer in jim je do neke mere to všeč, saj je hkrati za njih to neko priznanje. Podobno misleči se sicer začutimo in hitro pride do globokega zaupanja.

Kaj pa v odnosu do končnega uporabnika oz. opazovalca tvojih fotografij?

Spet je zadeva precej egoistična. Jaz fotografiram izključno zase. Seveda jih dam na ogled na razstavo, kot potrditev, da malce pogladim svoj ego, da sem dober in dobim spodbudo za naprej. Osnovni vzgib je sicer, da skozi fotografijo "rešujem" sebe. Drugače pa mi godi, da so ljudem fotografije všeč, da najdejo v njih in mene in sebe in še kup različnih zgodb. Mogoče pa fotografije niso povsem direktne in puščajo kar nekaj interpretacije vsakemu posamezniku.

Si za umetnost torej moral trpeti, da zdaj skozi njo razčiščuješ te travme, jih razrešuješ in kanaliziraš skozi svojo fotografijo?

V bistvu je moje življenje dokaj lepo, so se mi pa zgodile posamične težke stvari, skozi katere sem šel in sem zdaj vesel, da sem šel skozi vse to in da imam življenjske izkušnje, na čemer gradim naprej. Tako kot roža potrebuje gnojilo, tako mi potrebujemo težke izkušnje. A te travme je treba na neki točki tudi razrešiti. Ni nobena znanost, da če rešuješ svoje težave, te to počasi lahko pripelje do sreče. Lahko pa jih odrivaš, odlagaš, utapljaš in ostanejo tam. Morda zvenim celo malo "new agersko", če rečem, da če dobro delaš, niti ni treba razmišljati toliko o prihodnosti, ker se ti lepa prihodnost zgodi sama. Če hočeš priti do zlata, moraš kopati. Redkim pade z neba, večini pa nikoli.

Tako kot veliki "klasični" akt fotografi tudi ti delaš v črno-beli tehniki. Za nepoučene, kaj je to "camera obscura"?

Barvna fotografija je zelo zahtevna iz enega samega razloga, saj morajo biti prav vse barve na fotografiji uravnotežene, saj če "seka" ven samo ena, se ti kompozicija takoj podre. Če delaš akt v naravi, je vse naravno. Kar tudi fotografiram. Sicer moraš vse popravljati v Photoshopu, kar se mi niti ne da. Sicer pa je tudi s stališča gledalca barvna fotografija bolj zahtevna, saj so barve še ena komponenta, ki jo mora upoštevati in predelati. Črno-bela fotografija je bolj enostavna za gledalca in tudi za fotografiranje. Večje so možnosti obdelave. Camera obscura pa je stara tehnika, ko so jo menda poznali že stari Kitajci pred tisoči let, tudi Da Vinci jo je uporabljal ter drugi slikarji. Jaz jo uporabljam iz drugega razloga. Prej sem bil fotoreporter in sem moral delati hitro, potem je prišla digitalna fotografija, pa smo bili spet malce prehitro zadovoljni s posnetki. Tu pa gre za staro pripravo, z dragim filmom, in ko grem delat, imam šest posnetkov. Lesena škatla z majhno luknjico, v kateri imaš en posnetek, 10x12 centimetrov oz. 6x12 centimetrov, povsem stara šola. Včasih so bile steklene plošče, potem pa filmi teh formatov. To je en faktor, sicer pa zahteva dolge ekspozicije in delo s stojalom, kar te prisili k počasnemu delu. Šest posnetkov naredim v treh urah, pol ure za posnetek, ker vseeno poskušam delati hitro in potem pade koncentracija. A ponavadi se poklopi in ker vse skadriraš v piko in domov tako ne prinesem nobenega škarta. Ponavadi naredim tako, kot sem si zamislil. Pomagam si sicer z digitalnim fotoaparatom, s katerim naredim poskusne posnetke. Za to pa sem se navdušil na delavnici Antonia Živkoviča. Po svoje ima vse skupaj malce sanjskega pridiha, ni vse ostro, malce je zamegljeno, ni pretirane obdelave, po svoje je bolj pristno. V nasprotju z današnjo tehniko, ki je večinoma brez duše.

Tvoji modeli so naravnih oblin, izven smernic modernih lepotnih idealov in izumetničenosti, kar mladina dnevno konzumira. Najbrž je tudi to tisto, kar ljudi privlači na tvojih fotografijah?

Posiljevanje s perfekcijo na vsakem koraku, ki je tako daleč od neke naravnosti, neke prave lepote, se mi upira. Zato raje včasih naredim korak vstran in iščem svoj izraz drugje od tehnične popolnosti. Problem je sicer v tem, da je ta "lepota", ki jo kažejo mediji, tako izumetničena v post-produkciji, filtri, telesni proporci so spremenjeni, celo tako brutalno, da imajo ljudje lahko povsem napačne predstave. Veliko stvari se danes dela brez občutka. Fotografija mora biti uravnotežena, ne samo z likovnimi elementi, tudi s čustvenimi elementi. Ko je ravnovesje vzpostavljeno, potem je tako, kot pravimo v življenju, da imamo mir v duši.

Tvoje poti so se prepletle tudi s prezgodaj pokojnim Alešem Češnovarjem (Niet, Bard), ki je izdal pesniško zbirko Dim in kri, za katero si prispeval naslovno fotografijo, imel si govor na njegovem pogrebu, njegova smrt pa te je precej prizadela ...

Aleš je skozi svoje pesmi tako neverjetno razkril svojo dušo, kar stori malo umetnikov na tako metaforičen in tako neposreden način. Če preberete njegove pesmi, sploh ni nujno, da ste ga poznali, saj se vam zdi, da ste ga poznali vse življenje in še vsa prejšnja življenja.

Od kod sicer prihaja tvoj navdih?

Povsem iz mene, po svoje sem precej egoist, saj se ukvarjam s sabo. Erotika ima pri vsem skupaj še najmanj zveze. Zakaj te ženske nimajo obrazov? Deloma zato, ker hočem zaščititi njihovo integriteto, a marsikatera se je tudi že izpostavila in ni imela nobenih težav. Oči sicer preusmerijo pozornost in se izgubi osnovna sporočilnost, kjer je telo metafora ranjene duše. Od erotike se malce ograjujem, saj ni vzgib za te fotografije.

Koliko razmišljaš med samim fotografiranjem?

Včasih pridem z že razdelano idejo, potem pa pridem in začnem delati nekaj povsem drugega. Zgodi se nek moment, ko razmišljam o tem, recimo doma, ko pa pridem v dolino Belce, kjer je raj na zemlji, sem kot "zadet" in delujem povsem drugače. Ogrodje ostane, včasih delam velike projekte, po 100 ali 150 fotografij. Razmišljam že zaradi same tehnike, objektivi, svetloba, veliko pa je čistega instinkta, v naravi ali v prostorih, kjer so težke energije. Ko to začne vplivati nate, začneš delovati pod tem vplivom in se zgodijo določene stvari. Ali pa se ne. Verjamem, da imajo nekatere hiše duhove. Nekateri ti pomagajo, nekateri ti pač nagajajo. Fotografi se razlikujemo, eni delajo tako, eni pa delamo drugače. Vse pa je prav.

Kaj je zate lepa ženska, kaj mora imeti, da te pritegne?

(Smeh). Ne gledam na telo kot na objekt. Neka "lutkica" mi je po zunanjosti zanimiva dve sekundi, potem pa ne več. Imeti mora zgodbo. Ki pa ni nujno, da jo poznam. Ponavadi težko zgodbo. Oči ponavadi to izražajo. Zato takega človeka težko gledam v oči, če izžareva tolikšno karizmo ali pa se mu vidi, da je v življenju doživel grozne stvari. Včasih ima kakšna ženska tako prezenco, da kar buta iz nje. Na vsake deset let srečam koga takega, ki mu ne upam stopiti bližje kot na dva metra, v njegov osebni prostor. Niti se ne sprašujem, katera ženska in zakaj mi je lepa, še vedno verjamem, da imamo v sebi nekaj živalskega, da se začutimo, da začutim njihove vibracije, ki so pri nekaterih lepe, pri drugih pa sploh ne.

Imaš tudi fotografske delavnice. Kaj rečeš mladim, ki pridejo k tebi po nasvete?

Delavnice so najprej mišljene v smislu, da se podučijo tehnične zadeve, delati portrete, studijsko razsvetljavo, efekte in tako naprej. A te zadeve so dosegljive na vsakem koraku, gre pač za obrt. Kar je po svoje dolgočasno. Sam pa sem jih obogatil s čustvenim pristopom, saj jim povem, da je lahko fotografija povsem tehnična zadeva ali pa tudi precej čustvena. Če hočeš videti v fotografiji nekaj več, je tako kot v življenju. Zame je bogat tisti, ki ima močna čustva, ki se razveseli ob številnih lepotah, ki jih drugi ne vidijo in živijo mimo njih. Enako je v fotografiji, saj želim narediti nekaj, kar te bogati in osrečuje. Učim jih načina, naj tako postopajo.

Imaš redno službo, hkrati pa fotografiraš, tako umetniško kot komercialno, kolesariš, delaš razstave, počneš milijon reči ...

Imel sem kar nekaj razstav, a te so preteklost, redko postavim kaj starega, razen če ne gre za projekt v nastajanju, nekaj kar delam več let. Veliko tega sploh pozabim. Načrtujem nerad, ker se prerado zgodi, da se kaj tudi ne uresniči. V januarju bom imel obsežno razstavo v Sokolskem domu v Škofji Loki, ki bo na nek način povezana tudi z aktualno Aleševo razstavo. Vmes pa še dve ali tri koncertne, ampak bodo bolj dokumentarne narave. Kar pa se tiče kolesa, večinoma kolesarim zgodaj zjutraj, štartam malo po četrti ali celo bistveno prej, odvisno od letnega časa in obsežnosti ture. Ponoči vidim več, čutim več, razmišljam bolj intenzivno in fokusirano. Rad se povežem z gozdovi, z gorami, se pogovarjam z vilami in škrati, tako nevidnimi kot povsem snovnimi. Redčim svojo jezo, raztapljam svoje strahove, špičim svoje užitke in kričim. Glasno ali potiho. Narava je moj dom.

Kako je biti Janez Pelko?

Lahko ti zdajle rečem, da je super biti jaz, čez eno uro ti bom pa rekel, da je preklemano zagamano. Nisem še prišel do dna vsemu. V glavnem sem srečen človek, ko padem v kakšno globoko duševno brezno, pa je neverjetno težko. A zdaj te zadeve že dobro poznam in jih tudi razrešujem, znam si pomagati, saj so taka obdobja vedno krajša in vedno lažja. Svojih najbližjih pa s tem niti nočem obremenjevati, saj imam okoli sebe same najboljše ljudi.