''Nova družinska članica. Naša Kala,'' je na Facebooku zapisala Ota Širca Roš in tako pred dnevi sporočila veselo novico, da se je družinici pridružila psička, labradorka Kala. Pri Oti doma so avgusta lani ostali brez 10-letne labradorke Naše. Naša je po odhodu pustila veliko praznino, zato so se odločili, da jo zapolnijo z ljubko štirinožno kosmatinko, ki so jo kupili pri zelo simpatični družini v Šentjurju, kjer je bila vajena velikega vrta in otrok. Z Oto smo se pogovarjali, kakšno je življenje z novim družinskim članom in kako jim s svojimi pasjimi vragolijami popestri vsakdan.
''Ker nismo navajeni življenja brez kakšne živalce, smo našo mami, sicer težko, ker še vedno žaluje za Našo, prepričali, da je čas za novega družinskega kužka. V Ljubljani v veliki družinski hiši živimo sestra z družino, mi trije in moji starši, kar pomeni, da so pri hiši trije otroci, ki bi jih radi tudi naučili lepega odnosa do živali. Ker sta mami in oči v pokoju, sta seveda prav onadva tista, ki sta uradna lastnika Kale, ampak si jo vsi malo lastimo. Sami si živali ne bi mogli privoščiti, saj smo razpeti med Gorico in Ljubljano, zato smo zelo veseli, da imamo možnost 'babi in dedi' in ko pridemo iz Gorice v Ljubljano, se vsi trije - jaz, Borut in Prem - najprej zakadimo k mali Kali,'' je za 24ur.com povedala Ota, ki nam je razkrila, da so pri imenu imeli družinsko glasovanje.
''Prejšnja 'družinska' labradorka je imela tako posrečeno ime (Naša), da smo težko izbrali novega. Kala nam je bila na koncu vsem všeč. Se pa dogaja, da se zmotimo in jo več ali manj, čisto po nesreči, revo kličemo Naša Kala.''
Ko je bila Ota majhna je k hiši privlekla marsikaj in če bi bilo po njeno, bi zdaj imela že pravi živalski vrt. ''Od muce Muri, ki sem jo kar dolgo uspevala skrivati pred starši, vedno smo imeli kužke, imeli smo zajce, hrčka, morskega prašička, papagaje, sokola, miško, imela sem celo indijsko tekačico po imenu Eni... pa vse do paličnjakov, ki so se, na jezo moje mame, razmnožili po celi hiši. In ja, če bi mi takrat dovolili, bi domov privlekla čisto vse živali tega sveta!''
In kako je prisrčno Kalo sprejel njen sin Prem? ''Ko je umrla Naša, je bil Prem star leto in pol, zdaj je star več kot dve leti, pa je še vedno kdaj spraševal po Naši, kar pomeni, da si jo je zapomnil in jo je pogrešal. Kalo je zato komaj čakal in jo sprejel zelo lepo. Všeč mi je, kako zelo nežno in z občutkom ravna z njo. Seveda smo mu razložili, da je Kala še majhna, da ne ve, kaj je prav in kaj ne, zato tudi grize, ker jo srbijo prvi zobki in da se lahko prestraši, če je z njo pregrob ali preveč glasen. Pa razume. Zdi se mi, da bi vsak otrok moral odraščati z vsaj kakšno živaljo in se na ta način učil empatije, odgovornosti in sobivanja z naravo. Odnos do živali, vsaj meni, veliko pove o človeku.''
Kala je svojo igrivost tudi že jasno pokazala, je pa tudi, tako kot se za maldička spodobi, zahtevna, brihtna. ''Kaj zahtevna, Kala je najbolj zahteven otrok v družini! Kaka, lula, uhaja, grize ... vsak od nas ima zaradi nje že kakšne preluknjane hlače, krilo, jakno ... in seveda nekaj bojnih prask na koži. Zelo je igriva, pa zelo 'brihtna' mala živalca, ki sicer vsak dan bolj razume ukaze in vsak dan večkrat zadrži 'vsebino' do 'odlaganju' namenjeni površini. Zelo se rada tudi pocrklja in zelo ima rada otroke,'' se med pripovedovanjem razneži Ota, ki malo v šali malo za res pravi, da so dojenčki napornejši od štirinožnih kosmatincev.
Ker je vzgoja tako pri otrocih kot mladičkih zelo pomembna, pa Kalo kmalu čaka obisk pasje šole. ''Absolutno bo Kala šla v pasjo šolo, pa ne zato, da se bo šolala ona, ampak da se bo z njo šolal tisti, ki bo šel z njo. Predvsem je pomembno, da je šolan lastnik, takšen lahko psa nauči vsega. Ponavadi gre pri nas s psom v šolo mami, ki nas potem doma vzgaja in s tem obnavlja znanje, ki ga pridobi v pasji šoli. Tako ona, kot pes. Na dopust je ne bomo peljali, vedno je nekdo doma, ki lahko poskrbi za to, da Kala ni sama.''
Določene trgovine, restavracije niso naklonjene psom. Ota, ali meniš, da kot prepoznavna medijska osebnost lahko pripomoreš k ozaveščanju k tem, da so živali del našega vsakdana? ''Uf ... mislim, da pes ne spada v zaprto restavracijo, niti ne v trgovino. Seveda lažje majhni psi, ki jih ljudje prenašajo v torbicah in podobno, ampak sama psa pustim pred trgovino, kjer me počaka, seveda jo vzamem tudi na sprehod, ko grem na vrt kakšne restavracije popit na primer kavo, kaj več pa... pa niso krivi psi, da tako mislim, krivi so lastniki. Vedno. Pa tudi, če ni potrebno, zakaj bi morali reveži čepeti ob mizi pod nogami neznanih ljudi.''
