'Družba je ob umetnosti lahko samo boljša, strpnejša in bolj ustvarjalna'

V igri Škorpijon spremljamo zgodbo zakoncev Claude (Saša Pavček) in Paula (Bojan Emeršič), njune hčerke Hélène (Iva Babić) in senegalskega priseljenca Julesa (Saša Tabaković). Drama in uprizoritev nas povabita na družinsko kosilo, ko Hélène obišče starša na podeželju. Izhajajoč iz družinske intime in medsebojnih odnosov, besedilo odpira teme, ki so v družbi čedalje bolj prisotne: ksenofobijo, fašistoidno ozkoglednost, nesprejemanje drugačnega. Vse to počasi pronica skozi plasti licemerstva, dvojne morale in arogance. Avtorica subtilno izrisuje na videz zelo normalne like, ki so globoko v sebi prežeti s strahom. Ogroža jih že najbližji sosed, nikakor ne najdejo miru in se tolažijo s tožarjenjem in grožnjami. Francoska pisateljica, dramatičarka, scenaristka in igralka Véronique Olmi o svojem delu Škorpijon pove: "Moja igra govori o škorpijonu: če ne more napadati drugih, piči in zastrupi samega sebe. Živimo v času, ko so besede strupene. Besede so kot črna magija. Besede vseh skrajnežev delujejo kot urok. Tako kot škorpijon, ki zastrupi samega sebe. Družba je zastrupljena z nespoštljivo, sovražno besedo."

Pred petkovo spletno premiero Škorpijona, ki bo 7. maja, dan kasneje pa ji bo sledila še ponovitev, smo se pogovarjali z ženskim delom igralske zasedbe. Saša Pavček in Iva Babić sta nam zaupali nekaj besed o novi gledališki vlogi, kako vidita današnjo družbo in kako sta v zadnjem letu ohranjali igralsko kondicijo.

Saša Pavček, v novi predstavi Škorpijon igrate vlogo Claude. Kakšna je vaša vloga? Sta si v čem podobni?

Igram vlogo matere. Avtorica Veronique Olmi je rekla, da je nobena francoska igralka ni hotela igrati. Nobena se ni želela pokazati v luči fašistke, ženske, polne frustracij, sovraštva, nasilja in težnje po nadzoru drugih. Lik sem sprejela brez obsojanj in si ob tem morala priznati, da imam v sebi vse te lastnosti, najbrž jih imamo vsi, temelj vsega pa je strah.
Stvar moje osebne odločitve v mojem realnem življenju pa je, da sprejemam odgovornost do sebe in do svojih ravnanj. Spoznala sem, da se lahko prepoznavam v skrbi za družino, ki pa pri tem liku prerašča v nadzor nad svojci, v nasilje, vsiljevanje svojih pravil, čustveno izsiljevanje in podobno.
Naj povem, da se pri uprizoritvi nismo odločili za čisti realizem, zato so mi odmiki v stilu igre, tudi iskanje humorja v značaju in obnašanju lika, omogočili malo drugačen pogled na ta nesimpatičen lik in sem pri oblikovanju vloge uživala. Vloga je motor predstave in je igralsko zahtevna, gledalec namreč za tako mater ne navija, kot je to običajno, lahko pa prepoznava vzorce družinske dinamike. V veliko podporo so mi bile tudi vse sodelavke in sodelavci.

Iva Babić, vas pa bomo v Škorpijonu spremljali v vlogi Hélène, ki se nameni obiskati mamo Claude in očeta Paula (Bojan Emeršič). Za kakšno vlogo gre? Imata kaj skupnega? 

Hélène je odtujena hčerka, ki približno dvakrat na leto z družino pride obiskat starše. Nekaj čudnega se dogaja v njenem življenju, saj tokrat prvič prihaja sama. Družinski odnosi so zategnjeni, nihče nič ne vpraša, pa kljub temu vsi vse vejo. Kmalu pa srečanje prekine nepovabljeni gost. In takrat se vsa stvar pravzaprav začne ...

Iva, zasledila sem, da je vaš lik v predstavi star 30 let, vi pa boste letos dopolnili 45 let. Verjetno vam to laska? 

Vlogo sem dobila, ker je kolegica, ki naj bi jo igrala, visoko noseča (Nina Ivanišin, op.a.). Res ni srečnejšega razloga, da prevzameš zanimivo vlogo. Malo smo se norčevali iz razlike v letih med likom in igralko, vendar tudi Saša Tabaković igra temnopolto osebo, tako da se znotraj predstave poigravamo z dojemanjem marsičesa. Malo pa tudi laska, priznam.

Kako pa je drugače z vlogami žensk v gledališču? Je za vaju dovolj vlog ali se morate zanje 'boriti'?

Saša: Vsaka vloga mi pomeni izziv, res pa je, da ženskih vlog, ki bi bile velike in kompleksne, ni v izobilju. Vloga ženske v 21. stoletju je prerasla ustaljene družbene vzorce, gledališče še vedno ne sledi temu skokovitemu razvoju. Rada se spominjam vlog, kot so: Valery v Jezu, Veronique v Bogu masakra, Slikarke v Slikah z usmrtitve, Mame in babice v Angelu pozabe, vlog v Čehovu in drugih klasikih, te vloge so mi omogočale igralsko izpoved. O mojem delu v gledališču odločajo drugi, enkrat je sreče več, drugič manj. Včasih pa moja ustvarjalnost ubere samostojna pota zunaj Drame, kjer sem odvisna samo od sebe.      

Iva: Stvari se izboljšujejo glede ženskih vlog, se mi zdi. Tudi na klasično dramatiko, ki praviloma ne nudi veliko priložnosti veliko ženskam, lahko z današnjimi očmi pogledamo na način, da kakšno od vlog odigrajo tudi ženske. Včasih so kakšne funkcije nastopajočih likov avtomatsko pripadale moškim, danes pa temu ni več nujno tako. S to sezono sem zelo zadovoljna. Delala sem dve predstavi z dvema super režiserkama in se ukvarjala z zanimivimi izzivi. Imam srečo, da sem zaposlena v Drami in se mi za delo ni treba boriti. Kar dobim, dobim.

"Igra Škorpijon v svojem strašljivem vrtincu razkriva brezčutnost današnje družbe do samega dna," v napovedi uprizoritve zapiše režiserka Nina Šorak. Glavni temi predstave sta ksenofobija in brezčutnost današnje družbe. Kako vidita današnjo družbo? Smo že preveč zabredli ali je še kaj upanja?

Saša: Upanje je, saj drugače ne bi bilo te predstave, drugih umetniških del in tudi drugačnih izražanj nestrinjanja, ki opozarjajo na te anomalije. Ljudi osebno sicer ne vidim kot brezčutne, bolj ujete v svoja omejujoča prepričanja in strahove. 

Iva: Upanje mora biti. Kaj bi brez tega? Igra se dogaja leta 1998, takrat je bila tudi napisana, se pravi v času pred internetom, pred forumi, pred to ogromno izpostavljenostjo sovražnemu govoru, ki jo živimo zdaj. Veliko smo se pogovarjali o tem, kako se je svet spremenil od leta 1998 do 2021. Nina Šorak in Rok Andres, naš dramaturg, so nas pozvali, da se soočimo s svojo nestrpnostjo, da se spomnimo, kdaj smo jo doživeli, kdaj smo sami bili nestrpni. V tej poplavi vsega slabega, kar doživljamo zdaj, se rojevajo tudi resna prizadevanja za boljšo, pravičnejšo družbo. To daje upanje. Gledališče in umetnost na sploh lahko prispevata k temu.

Zadnje čase gledališče pretresajo tudi obelodanjene zgodbe spolnega nasilja, ne samo na Balkanu, ampak tudi pri nas. Kako kot igralki doživljate to, kar se dogaja v vaših krogih?

Saša: Name deluje zelo slabo. Spoštovanje osebnih mej je osnova in to spoštovanje mora biti iskreno. Če je to ljudem jasno in so to osnovno vrednoto ponotranjili, ni težav. Skratka: moja svoboda mora spoštovati svobodo drugega.
Tovrstno nasilje je lahko prisotno povsod, usmerjanje pozornosti zgolj na naš poklic je nepotrebna stigmatizacija, tudi to se je izkazalo v množici odmevov, ki so se vrstili v zadnjega pol leta.
Nujno je, da se nasilje ustavi in da je prostor, kjer človek dela in živi, varen in miren. Zato vidim rešitev tega problema samo na miren, spoštljiv način in hkrati odločen, da se nespoštljivo poseganje v osebne meje ustavi, pa naj bo to zunaj doma ali v njem. Tudi o tovrstnem nasilju govori naša uprizoritev.  

Iva: Ne gre samo za naše kroge. Gre za to, da je naša družba izjemno tolerantna do vsakršnega nasilja nad ženskami. Neenakopravnost spolov je mati vseh neenakopravnosti in čas je, da se kot družba dokončno soočimo s tem problemom.

Imata morda tudi vidve podobno osebno izkušnjo oziroma sta poznali kakšno takšno zgodbo, ko sta še študirali na AGRFT? Če da, na kakšen način vaju je zaznamovala? 

Saša: Ob vsem, kar me sprašujete, me veseli le to, da smo zdaj bolj ozaveščeni in upam, da se prihodnjim generacijam ne bo treba boriti za to, kar je samoumevno: meje vsakega človeka so nedotakljive. Medsebojno spoštovanje je osnova zdravih medčloveških odnosov. Želim si tudi, da prihodnjim generacijam ne bodo zastavljali tovrstnih vprašanj.

Iva: Predvsem sem vesela, da se zavest o tematiki spreminja. Da ne jemljemo več spolnega nadlegovanja kot normalen del ženske izkušnje. Ker ni in ne sme biti. V času mojega študija smo kot družba gledali na te stvari drugače, vzgojeni v to, da tako pač je. Sama od profesorjev nisem doživela nič v tem smislu neprimernega. Je pa bilo tovrstnih izkušenj med odraščanjem in odraslostjo kljub vsemu precej. Ne poznam ženske, ki nič takega ne bi doživela.

Vsak misli, da lahko na spletu izrazi svoje mnenje. Vse bolj je prisoten sovražni govor, kar je zaskrbljujoče. Sta bili tudi kdaj sami žrtvi sovražnega govora? Na kakšen način? 

Saša: Ne berem tovrstnih komentarjev, nanje so me opozorili ob delanju te predstave, saj je nekaj teh sovražnih vsebin del mojega teksta. Ob vsem tem me je najbolj groza človeške neumnosti in čustvene zavrtosti.

Iva: Sovražni govor je najbolj nevaren, če prihaja s funkcij, ki narekujejo nivo javnega diskurza. Z vsako funkcijo pride določena odgovornost, višja ko ta funkcija je, večja je tudi odgovornost. Koketiranje z nizkimi strastmi človeštva, trkanje na strahove in frustracije ljudi, iskanje 'krivcev' za napake politike med tujci, begunci, Romi, LGBT populacijo itd., je bedna taktika hujskaške politike.

Ker v zadnjem letu nista imeli toliko predstav, kot ste jih običajno vajeni, kako sta ohranjali igralsko kondicijo? S čim sta si ob večerih zapolnili čas?

Saša: Imeli smo vaje in tudi premiero uprizoritve Moj mož v oktobru, zvočno smo posneli poezijo slovenske moderne, posneli smo zvočni program za ranljive skupine, tako da velikega počitka ni bilo; tudi del bralnih vaj za Škorpijona smo opravili po ZOOM-u. Naročila sem se na spletno telovadbo, jogo in izobraževanja, ki so me zanimala.
Večere pa sem si zapolnila s sprehodi, branjem, marsikaj je bilo na spletu, s filmi, pisanjem, tudi preprosti nič je bil zame blagodejen.

Iva: Mi delamo, čeprav nas ne vidite. Vadili smo tudi zvečer, ko smo ponavadi igrali. Vsak prost večer se pa zapolni sam, s filmom, nadaljevanko, knjigo, pogovorom, to je najmanjši problem. Izpad predstav, igranih v živo, zmanjševanje produkcije, pa je negativno vplivalo na izveninstitucionalno sceno. Upam, da je ni uničilo.

Sta se v tem zadnjem letu spremenili? So se zamenjale vajine prioritete?

Saša: Gotovo bolj cenim življenje samo in možnost, da lahko delam, kar me veseli in se posvečam ljudem, ki so mi blizu.

Iva: Prioritete so res drugačne, ambicije in želje tudi. Sanjam 'gužvo', koncerte, potovanja, objeme, spoznavanje novih ljudi, vendar bi bila zaenkrat zadovoljna, da se varno odpre interni bife in da po predstavi z ekipo spijem eno pivo. Pa za 'vakcino' upam, da pridem na vrsto čim prej.

Saša, letos ste izdali drugo pesniško zbirko Zastali čas, v katero ste vključili tudi pesem Zaljubljencem v gledališče, ki ste jo predstavili lani v slovenski poslanici ob svetovnem dnevu gledališča. Menite, da igra poezija pomembno vlogo v družbi in njeni refleksiji? 

Da. Poezija je v tem času našla mnogo ljudi, ki so jo z odprtostjo sprejeli. Poezija je zgoščena energija, morda je za koga kot eliksir, vsekakor pa tako kot vsa umetnost plemeniti in hrani ljudi. In družba je ob umetnosti lahko samo boljša, strpnejša in bolj ustvarjalna na vseh področjih.