Delo v domu za ostarele: Mihu Kavčiču so starostniki v zahvalo napisali pesem

Miha Kavčič, tekmovalec šova Kmetija in član skupine Sestre, dela v baru v Domu starejših Logatec, tamkajšnjim stanovalcem polepša vsakdan s sproščenim pogovorom, skodelico kave ali kozarčkom rujnega. In Miha pravi, da jih je v času karantene, ko je bil dom zaprt kar tri mesece, zelo pogrešal. "Z njimi imam v službi največ stikov, saj so prav oni redni obiskovalci bara. No, vsaj tisti, ki si kavo ali kozarec vina lahko tudi privoščijo. Nimajo ravno vsi te sreče, kar me razžalosti in včasih svojo napitnino namenim za kakšno kavo."

Za 24ur.com je povedal, da je njegov odnos do starostnikov, ki jih pred delom v baru sploh ni poznal, tak, kot ga ima s svojimi bližnjimi. "Trudim se, da jim pokažem, da so cenjeni in vredni. Imamo res lepe odnose, ki mi bodo precej manjkali. Z njimi bom namreč le še dober mesec in že zdaj mi govorijo, da me bodo pogrešali," je povedal in dodal, da se pogodba bliža koncu in da se bo od svojih novih prijateljev kar težko poslovil, ko bo nastopil čas za nove izzive. 

Največkrat se v času druženja ob kavici pogovarjajo o življenju na splošno. Miha pravi, da najraje govorijo o preteklosti, da obujajo spomine in seveda, o vremenu. "O politiki se ne pogovarjam rad, čeprav je to pogosta tema, vzamem si tudi čas in prisedem k mizi in naredim kakšen 'mini intervju' z osebo in tako izvem osebne, zanimive izkušnje. V domu so namreč stanovalci od vsepovsod. Imamo tudi gospo iz Amerike, ki ji pomagam ohranjati stike z družino in jim skupaj pošiljava videoposnetke tja čez ocean. Pogovarjamo se tudi o smrti, ki je redna obiskovalka našega doma. Obujamo spomine na pokojne stanovalce. Skupaj poslušamo Heleno Blagne vsak dan pred kosilom in še cel kup vsakodnevnih prikupnih rutin imamo. Če si le vzameš čas, lahko z njimi klepetaš v neskončnost, kajti polni so modrosti in anekdot." Dodaja pa, da se o epidemiji in koronavirusu veliko manj pogovarjajo, kot so se pred časom. Se pa Miha in vsi ostali zaposleni zavedajo, kako pomembna sta redno razkuževanje površin in zaščita vseh stanovalcev doma. "Zaradi covida-19 je bil bar zaprt skoraj tri mesece. Ko smo bar znova odprli izključno za stanovalce, so me bili res veseli. V času karantene sem bil z nekaterimi v stikih preko mobilnih telefonov. Težko bi rekel, da jih je sploh česa strah. Veliko bolj jim škodi osamljenost, to obdobje brez človeškega dotika, topline."

A ne le, da se Miha in starostniki lepo razumejo, starostniki so zelo veseli, da je prav Miha tisti, ki jim velikokrat krajša dolge ure. Tako so se mu na primer pred nekaj dnevi zahvalili s pesmico. "Še nedolgo od tega so na našem vrtu priredili tombolo. Dogajanje bi morali skleniti z nastopom pevcev, ki pa jih ni bilo. Ker je bilo ozvočenje že pripravljeno, so me prosili, če lahko jaz kakšno zapojem. Žal nisem imel pripravljene nobene 'ta domače', sem pa vseeno odpel eno v angleščini," je povedal Miha in dodal, da so bili za nastop in zabavo tako hvaležni, da so mu zato napisali pesem: "S pesmijo so se mi zahvalili in me povabili, da jih še kdaj tako lepo presenetim. Prisrčno in iskreno. Boljše zahvale še nisem prejel. Bil sem seveda ganjen."

Miha v domu za ostarele dela že skoraj eno leto in kot je povedal, mu je služba odprla veliko novih obzorij in prinesla veliko novih prijateljstev. Delo s starostniki pa je nekaj prav posebnega, pravi 31-letnik: "Delati s starostniki je posebno doživetje, ker je vsak od njih kot nek karakter iz risanke. Z vsemi svojimi muhami, zahtevami, žalostjo, pričakovanjem. Veliko te lahko naučijo in seveda tudi obratno. Skozi njih spoznaš starost in se z njo pomiriš. Mnogi na stara leta uživajo in želel bi si, da bom toliko let sploh dočakal in ko bo prišel moj čas, ta svet zapustil srečen in zadovoljen." Zaradi vsakodnevnega stika s starostniki se je tudi zamislil nad neizogibnim staranjem, nad telesom, ki se krha zaradi starosti, nad gubami, boleznimi, osamljenostjo: "Zamisliš se, kako minljivo in kratko je življenje in kaj je pravzaprav res pomembno. Dobri odnosi in pomirjenost s samim sabo. Ko se vsak dan srečaš z ljudmi v zimi njihovega življenja, ti je to dnevni opomnik, kako minljivo je življenje. Kako lahko še danes srkaš kavo, jutri pa te ni več in počasi toneš v pozabo."