Darja Končarevič: kako napisati kuharsko knjigo in ne izgubiti živcev

Kulturologinja po izobrazbi meni, da je hrana del druženja, da se iz artičok nedvomno lahko kaj skuha in da  pri večerji zagotovo ne zgrešiš z italijanskimi testeninami. S svojimi pitami navdušuje, hitre prehrane pa se je rešila s svežimi in slastnimi solatami. Poleg recepta za njeno špinačno pito si ljudje, ki jih poskusijo, želijo še skrivnosti njenih dvojnih čokoladnih piškotov. 

V hladilniku imaš le maslo, avokado, korenje, sir in vino, na vratih pa se ti najavi šest sestradanih prijateljev. Kaj bi jim lahko iz teh petih stvari skuhala?

V tem trenutku imam v hladilniku vse razen avokada. Korenje imam vedno, saj ga imaš lahko notri dva meseca, pa se mu nič ne zgodi. Taka hvaležna hrana je. Če bi imela res samo to, bi mi jih bilo kar težko nahraniti. Zato upam, da ne bi bili preveč sestradani. V takem primeru računam, da jih rahlo napijem, za zraven pa bi jim dala malo sira. Ne vem, če bi jim kaj kuhala. Če so prišli tako nenapovedano, dobijo le to, mogoče pa jim narežem še korenje na palčke (smeh). 

Ali bi lahko povzela, kako dolgo sploh traja, da napišeš kuharico? 

V glavi recimo, da je trajalo štiri leta. V praksi pa eno leto še kar intenzivno, ampak jaz rada rečem, da je trajalo dve leti. Takrat sem si namreč naredila prve zapiske. Fotografiranje mi je vzelo leto in pol. Enkrat na mesec sem se dobila z eno fotografinjo, enkrat na mesec z drugo. Najbolj zahteven del pa je bil ta, da sem morala sama organizirati vse. Se odločiti, kaj bom sploh kuhala, napisati seznam sestavin, ki jih potrebujem, iti v trgovino, naložiti vrečke v voziček, ga peljati in vse preložiti v avto. Nato pa iz avta vse to zložiti v hladilnik in na koncu še vse to skuhati. V glavnem, res je veliko dela. Po drugi strani imam zraven še pet lokalov, dva otroka, psa in življenje. Na koncu je pa to, itak, vedno na prvem mestu. 

Ali si imela recepte, ki si jih predstavila v knjigi, že prej v rokavu? Si jih mogoče hranila ali si si izmislila nove recepte? 

Ni mi šlo načrtovano pisanje. Verjetno ima vsak svoj način, ampak meni je lažje pisati v trenutku. Pri prvi knjigi mi je šlo zlahka, saj je bila odsev tega, kar se dela v mojem lastnem bistroju, in nekaterih družinskih tradicij. Tako da sem jo skoraj stresla z rokava. Pri drugi pa sem si morala malo več receptov namisliti in ta del mi je bil izziv. 

Kakšno je tvoje mnenje o lastništvu nad recepti? 

Ne verjamem v lastništvo nad recepti. Zdi se mi, da so zato, da med nami krožijo. To je naš prav poseben ljubezenski jezik. S hrano ohranjamo spomine in kažemo naklonjenost. Svoje recepte rada delim, imam pa do nekaterih zaščitniški odnos. Po drugi strani pa je nek misterij v skrivnih sestavinah in receptih. Kot pri sacher tortici ali pa blejski kremšniti.

Ali si izumila kakšen čisto svoj recept?

Vem, na katerega sem najbolj ponosna. To je pistacijev kolač in recimo, da imam za tega občutek, da je najbolj moj. Tega sem najtežje delila. Mori me, ko mislim, da se nečesa spomnim in sem navdušena, misleč, da je to moja ideja, na kar grem na splet in vidim, da nisem prva, ki je prišla na to idejo. To se mi je zgodilo z limonino pasto. Mislila sem, da sem se to prav dobro spomnila. Prezervirane limone zmiksam v pasto, kar se mi zdi genialno in to že nekaj časa doma uporabljam in se hvalim in grem pogledat na internet in recept že dolgo obstaja. 

Katera je tvoja najljubša bizarna kombinacija hrane? 

Mogoče palačinke ali pa carski praženec in solata, kar je pri nas doma tudi kar tradicionalno. Da bi pa rekla, da pomakam kumaro v Nutello, to pa ne. 

Kako ti časovno in organizacijsko znese pripraviti nedeljsko kosilo za 12 prijateljev po tem, ko prideš z dolgih počitnic?

Načeloma nisem zelo organiziran tip človeka, razen ko pride do hrane. Tako da si že na počitnicah brez problema namislim, kaj bi pripravila. Bom kupila pašto ali pa kakšno začimbo, bom pripravila to ... Če bi ravno prišla iz Azije ali Amerike, naslednji dan ne bi gostila. Če pa pridem iz Italije, je pa precej enostavno. Imam tudi velik zamrzovalnik, tako da se vedno kaj najde na zalogi. 

Kateri del ti je pri pisanju knjige boljši, začetek ali konec?

Čisto iskreno mislim, da mi je bil najljubši del sam proces. Čeprav je bil zahteven in naporen. Če je opcija tri, bi izbrala trojko. V sredinskem delu, samem fotografiranju, izmišljevanju in pripravljanju receptov sem najbolj uživala. 

In še – kdaj bo naslednja knjiga? 

Ne vem še, a zelo uživam v temu procesu in se ga bom še lotila. Nisem še naredila čisto zadnje.