Bruno Šulman: Nagrada je na varčevalnem računu in čaka na kuharsko izobraževanje

Bruno Šulman je študent tretjega letnika psihologije, ki trenutno na prvo mesto postavlja kuhanje. Priložnosti, ki mu jih je ponudila zmaga v sedmi sezoni oddaje MasterChef Slovenija, namreč ne želi zamuditi. Kuha na različnih dogodkih po vsej Sloveniji z namenom, da njegovo hrano poskusi čim več ljudi, ki je zanj pridno navijalo prek malih ekranov. Denarno nagrado zaenkrat še skrbno hrani na varčevalnem računu, saj bi jo rad porabil za kuharsko izobraževanje v tujini, med drugim pa bi se rad učil tudi v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami. V intervjuju za 24ur.com je povedal, kako gleda na svojo zmago nekaj mesecev kasneje, zakaj je končal s treniranjem atletike in kakšne so njegove kulinarične želje za prihodnost. Vsem nadobudnim kuharjem, ki se prijavljajo na novo sezono MasterChefa, pa je dal prav poseben namig.

Kaj vse si počel, odkar smo te nazadnje videli na televiziji? Kaj so bili največji kuharski izzivi, ki si se jih lotil?

Z zmago se mi je odprlo milijon priložnosti. Najprej sem se vrgel v sto tisoč projektov, zdaj pa sem si jih zožil na tiste, ki jih rad delam in za katere vem, da jih lahko naredim dobro. Najraje delam degustacijske večerje, ker je to vrsta kulinarike, ki mi je res všeč. Svojo največjo, za sto ljudi, sem imel ravno prejšnji teden. Pripravil sem pethodni meni. Sicer pa sem kuhal tudi za širše množice na stojnicah, organiziral čisto svoj dogodek, potem pa pride tukaj zraven še delo za družbena omrežja.

Ponudb je torej veliko. Kako pa se odločaš, kaj sprejeti in kaj zavrniti?

Predvsem probam, da gre s tem, kako bi se jaz rad predstavil – da znam delati dobro hrano na višjem nivoju. Na vseh dogodkih, zato poskušam narediti nekaj drugače. Tudi, če je stojnica za maso ljudi, poskušam narediti nek 'twist' (preobrat, op. a.). Ravno zato so mi všeč večerje, ker se lahko tam kot kuhar dokažeš, narediš kreativno jed.

Od sodelovanja v MasterChefu je preteklo nekaj mesecev, v kakšnem spominu ti je ostalo tekmovanje?

Uf, nerealna izkušnja, ker sem se ogromno naučil, pa ne samo o kuhanju. Zdi se mi, da sem v času, ki sem ga tam preživel, kar malo odrasel in se naučil o življenju. Sedaj pa lahko vidim, kaj sem od tega dobil: priložnosti, to, da lahko delam, kar si želim in lahko dejansko izbiram, kaj delati in kaj ne. Leto nazaj bi se mi to zdelo nerealno. Izkušnja celega MasterChefa je bila top. Res je naporna, ko v enem dnevu doživiš vsa čustva, ki obstajajo, ampak tudi če je bilo naporno, smo se imeli dobro, ker smo bili dobra ekipa. 

Kakšni so odzivi gledalcev, te na ulici prepoznajo?

Ja, že ko se je šov predvajal, sem bil presenečen nad tem, koliko ljudi to dejansko gleda in to se še do zdaj ni umirilo, še zmeraj se slikamo na ulici, pa kakšnim otrokom se podpisujem. Ne počutim se kot zvezda, ampak odzivi, ki jih dobivam od ljudi, so zelo pozitivni.

So gledalci preko televizijskih ekranov dobili realno sliko o tebi?

V oddaji so bile dobro zajete naše osebnosti, ker smo bili tam toliko časa, da pridejo do izraza značilnosti vsakega. Jaz sem bil na začetku mogoče malo bolj zadržan, ker sem bil postavljen v novo okolje, kar se je tudi videlo – sploh, ko sem gledal samega sebe. Ampak kasneje se navadiš kamer in sodnikov ter lahko začneš delati na svoj maksimum. To se je pri meni tudi videlo, kdaj sem se sprostil, ker so bili krožniki boljši, izjave so bile boljše, potem sem si bil veliko bolj všeč. 

Si po koncu snemanja ohranil stik s svojimi sotekmovalci? Z Žigo sta v MasterChef kuhinji spletla tesno prijateljsko vez. 

Ja, Žiga je zelo 'fajn'. Ravno je odprl svojo restavracijo in res mi je žal, ker nisem mogel iti na otvoritev, saj sem delal na enem dogodku. Ampak grem kmalu tja pogledat. Tudi on dobro izkorišča to, kar mu je tekmovanje dalo. Slišim pa se tudi z veliko ostalimi tekmovalci, ker smo se res kot celota dobro razumeli. To me je ravno najbolj skrbelo, ko sem se prijavil, da se bomo samo kregali in bo neka tekmovalnost, ampak prišel je skupinski duh in je bilo tega zelo zelo malo.

Kaj pa sodniki, si z njim še na vezi? 

Z Luko sem se parkrat slišal, ker me je on poklical in me vprašal, kako mi gre. Preveril je, ali potrebujem kakšno pomoč. To je bilo res lepo, sem mu hvaležen, ker mu ne bi bilo treba.

Po zmagi si dejal, da želiš denarno nagrado 50.000 evrov porabiti za izobraževanju na kuharski akademiji, kako je s tem?

Ja, to je še zmeraj aktualno, ker bi se rad učil. Šel bi prav na akademijo ali na kuharske tečaje, na katerega točno, pa si moram še malo pogledati. Svoje znanje pa bi rad nadgradil tudi z delom v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami v tujini, da bi res imel stik z najboljšo kulinariko, kar jih je. Tam, na primer v Parizu, pa si bo treba plačati stroške bivanja. Cela nagrada je zato na varčevalnem računu in čaka na kuharsko izobraževanje. Namenjena je meni, moji karieri.

Kako pa je s študijem psihologije? Boš moral kuharske podvige, sedaj ko se je začelo študijsko obdobje, postaviti na stran?

Rad bi dokončal študij, da končam to, kar sem začel, tudi zato, ker sem že pri koncu. Ampak končni cilj je biti kuhar, to me 'drajva' (poganja, op. a.), to bi rad bil po poklicu. Kuhanje sedaj nič ne trpi, ker je šlo na prvo mesto. Rekel sem si, da bom študij dokončal, ampak v dveh letih, se pravi, da sem si razdelil izpite na tiste, ki jih bom naredil letos, in na tiste, ki jih lahko naredim naslednje leto. Tako lažje zraven delam, ker je toliko sprotnih projektov, ki jih sicer ne bi mogel opravljati. 

Za tabo je uspešna atletska kariera, letos si postal državni prvak v štafetnem teku 4 x 400 metrov, kljub temu pa je bila letošnja sezona tvoja zadnja.  

Res je, z atletiko sem zaključil. Najprej sem še mislil, da bom lahko nadaljeval, ampak potem se je vse obrnilo. Dejansko sem bil na na eni točki tako zaposlen, da si nisem mogel vzeti niti dveh ur na dan za trening, ker sem toliko vlagal v to, da izkoristim to kuharsko priložnost. Ni mi žal, ker bi na neki točki vseeno moral nehati z atletiko, ker nisem imel takega rezultata, da bi lahko od tega živel. To je bila težka odločitev, ker sem atletiko treniral deset let in je zame predstavljala neko stalnico. Vse se je vrtelo okoli treningov, vedel sem – aha, trening imam takrat, potem lahko delam vse ostalo. Sedaj pa je prišlo do tega, da je vse to zdrsnilo navzdol. Tako stvar moraš delati stoodstotno, jaz pa tega nisem več mogel, zato sem si rekel, da raje zaključim in teh svojih sto odstotkov vložim v kuharsko kariero. 

Pred kratkim si v Bohinju stregel Atletski zvezi Slovenije, si za njih pripravil kakšen poseben jedilnik?

Po navadi imam nabor svojih jedi, ki jih pripravljam na degustacijskih večerjah, na dogodku z atletsko zvezo pa sem naredil čisto poseben tematski meni. To mi je najbolj všeč pri kuharjih, da ima njihov meni neko zgodbo. V tem primeru je bilo to, da so prišli slovenski olimpijci v atletiki jesti in dobili so olimpijski meni, pri čimer je bil vsak hod navdihnjen z enimi olimpijskimi igrami. Predjed je bila Rio – tipična južnoameriška jed Ceviche, kar je riba kuhana v kislini. Sledila je glavna jed Tokio – notri so bili vsi japonski okusi, na primer miso omaka, pire krompir z nori algami, pak choi, korenje z ingverjem. Pri sladici pa sem šel do Francije, ker so tam naslednje olimpijske igre, zato sem za komponente vzel mille-feuille in creme brulee, malo pa sem se igral tudi z barvami in na krožnik narisal francosko zastavo. 

So bili odzivi dobri?

Zelo dobri, bili so zelo zadovoljni s hrano, kar je v bistvu glavni cilj kuhanja. Če ti je gost na koncu rekel, da je bilo dobro, si naredil svoje, če ti pa reče, da je bilo zelo dobro, pa pomeni, da si res na pravi poti. To večerjo sem res pripravljal z veseljem, ker sem jo lahko združil z atletiko, kar je bilo zame precej čustveno.

Na kakšnih dogodkih si še kuhal in kako so potekale priprave? 

En tip dogodka so večerje, ko se pripravljaš dan prej in še cel naslednji dan. Potem pride strežba – najbolj intenziven del, ker mora vse potekati hitro. Od zadaj je res veliko organizacije, ker moraš imeti načrt vseh receptur. To ti vzame precej časa, ampak na koncu je res dober občutek, ko krožnike dostaviš in si z njimi zadovoljen. Na takih dogodkih je res visoka kulinarika, kjer pripravimo od 3 do 6 hodov. Organiziral pa sem tudi svoj lastni dogodek Gourmet party (gurmanska zabava, op. a.), kjer smo imeli DJ-ja in burgerje, tako da je bilo malo bolj sproščeno vzdušje. 

Želja po odprtju svoje restavracije še ostaja ali je zaenkrat še predaleč, da bi o tem razmišljal?

Sigurno bi rad imel svojo restavracijo, ampak ne še zdaj. Zdi se mi, da še nisem pripravljen na ta izziv, da sem stalno na eni točki, v eni restavraciji. Raje delam tako kot sedaj, da hodim do ljudi in delam dogodke v različnih krajih po Sloveniji, kamor lahko pride res vsak. To je moj glavni cilj, da lahko čim več ljudi poskusi mojo hrano, da opravičim svojo zmago, ker vem, da me je veliko ljudi gledalo na televiziji. 

V kulinariki moraš biti nenehno v koraku s časom in novimi kuharskimi trendi. Kako nadgrajuješ svoje kuharsko znanje? 

Sedaj svoje znanje nadgrajujem skozi delo, ker več delam v restavracijah, kjer dobivam praktične izkušnje. Sicer še vedno ne morem iz svoje kože in si kdaj v knjigi pogledam kakšne nove tehnike, kar sem delal tudi v MasterChefu. Še več teoretičnega znanja pa bom dobil, ko se bom vpisal na kak tečaj.

Prejšnji teden si na Instagramu sodeloval pri izzivu, v katerem si moral pri kuhanju ustvariti čim manj odpadkov. Ti je pomembno, da kuhaš družbeno odgovorno?

Zdaj sem dejansko videl, koliko hrane gre stran. Zato je pomembno, da pri kuhanju ustvarjaš čim manj odpadne hrane, sploh pa pri tem uporabljaš lokalne sestavine, ker s tem pomagaš okolju. Če kupuješ sezonsko in lokalno, bo imela hrana boljši okus, ker so sestavine bolj polne. Ali delaš to zaradi okolja ali ne, v vsakem primeru se ti splača, ker se bo na krožniku pokazalo, da si se potrudil pri sestavinah. 

Kako pa kuhaš zase, tudi vrhunsko ali raje nekaj na hitro?

Joj, zadnje čase imam toliko dela, da doma kuham bolj kot ne samo takrat, kadar testiram nove menije ali pa slikam za Instagram. Za kakšno posebno priložnost seveda skuham, vsakodnevna kosila pa ne toliko.

Kuha tudi tvoja punca?

Imava slabo navado, da včasih hrano kar naročava, ampak tudi ona kdaj skuha. Ravno včeraj sem prišel domov in je skuhala. To pa je res dober občutek. Sicer pa vedno jeva dobre zajtrke, ker se res potrudiva z vsem. Čez dan tako delava, zvečer pa je včasih presežno, včasih naročeno.

Prijave za novo sezono oddaje MasterChef Slovenija se že zbirajo. Kakšen nasvet bi dal tistim, ki se prijavljajo?

MasterChef je zelo dobra odskočna deska. Nekdo, ki si želi delati v kulinariki, težko dobi boljšo priložnost. Veliko se lahko tudi naučiš, ampak samo, če si se ti pripravljen učit. Veliko je treba delati samostojno in res ni lahka pot, ampak meni je bilo stoodstotno vredno dati vse to skozi. Že sama izkušnja je dobra, če pa lahko s tega še kaj potegneš, pa je to samo še plus. 

Na kaj se morajo najboljše pripraviti?

Treba je znati vse osnove, vsa testa, omake. Čim več stvari je treba znati na pamet, da veš iz glave recept za krhko testo, biskvit, ker boš skoraj sigurno moral to notri uporabiti. In vadite z osnovnim asortimajem, ker vas ta lahko reši – namig zmagovalca MasterChefa (smeh).