Aljoša Bagola: Skrbelo me je, kakšne vzorce bo nase prenesla hčerka Sofia

Aljoša Bagola je ime, ki ga v Sloveniji povezujemo z oglaševalsko industrijo in kreativnostjo. Je človek tisočerih talentov in tisočerih vlog. Poleg tega, da je vodil kreativni oddelek ene od naših najuspešnejših agencij, pobiral nagrade za svoje kreativne oglase, predaval na fakulteti in sodeloval v številnih drugih projektih, je doma stopil tudi v čevlje očeta in moža. V vsaki od svojih vlog je dal od sebe vse in še več, svoje telo in um gnal do konca in še čez, zato ga je telo ustavilo samo.

Aljoša je izgorel. Sprva si je zatiskal oči, saj je za človeka, ki, kot pravi sam zase, svet dojema kot rubikovo kocko in povsod vidi potencial, da jo sestavi v nekaj zanimivega, to izjemno težko. "Zgodilo se je, da sem po letih resne deloholiške hoje po robu za hip že videl luč na koncu tunela. Prigovarjal sem si, to še stisnem in potem se lahko spočijem. Spomnim se tistega prelomnega petka. Ob nenadnih zapletih na treh projektih hkrati mi je pa nato Iva doma še povedala, da se ji projekt v gledališču zamika," je opisal trenutek, ko je prvič začutil svojo nemoč, saj je to pomenilo, da že prenekaterega prostega vikenda zapovrstjo z družino ne bodo preživeli skupaj, temveč da bo moral znova sam skrbeti za hčerko. "Spomnim se, da sem v sebi začutil svojo nemoč tako silovito, da sem s sebe strgal pižamo. Prišel sem do tako globoke bolečine in občutka, da tega enostavno ne morem več," je priznal o enem prvih jasnih znakov, da gredo stvari v popolnoma napačno smer.

Ko je na dopustu doživel panični napad, je spoznal, da je stvar resna. In moral si je priznati, da je 'superman' v njem pač strmoglavil in da potrebuje pomoč. "Težava izgorelosti je v tem, da nima vidnih simptomov. Človek je videti utrujen, kot da si ga, kot pravi tista veseljaška šala, srečal po noči s petka na ponedeljek, v sebi pa doživlja popoln pekel. Ne veš, ali boš zmogel. In to ne iz dneva v dan, ampak iz minute v minuto," je razkril svoje občutke.

Sam se je odločil za psihoanalizo. "Čutiš, da ti samemu ne bo uspelo tega premostiti in priznati si moraš svojo ranljivost. Vsa tvoja junaška identiteta, s katero si se oklepal uspehov in lovorik, ti je kar naenkrat izpuhtela pred očmi. Jaz, ker nisem mogel biti več najboljši, reševalec, vodja, čislan kreativec in ustvarjalec, sem o sebi mislil, da sem ničvreden," je priznal in dodal, da tako silovito stanje, kot je izgorelost, zahteva strokovno pomoč. "Skozi pogovor in proces se začneš približevati neki oddaljeni, potisnjeni, zapostavljeni različici sebe, ki je morala biti tiha, ponižna in ustrežljiva," je razložil potek terapij.

S pomočjo terapij se je končno odprl, se soočil s svojimi čustvi in presegel barikado, ki ga je omejevala. "Ljudje se ne moremo vse življenje zanikati. Nismo narejeni, da bi bili ponarejeni," je poudaril in dodal, da se šele, ko dovolimo spregovoriti ranjenemu delu sebe, začnemo celiti. Izkušnja, ki jo je doživel, je spremenila tako njega kot tudi njegovo družino. "Otroci so kot spužve in skrbelo me je, kakšne vzorce bo nase prenesla hčerka Sofia. A me je psihoterapevtka pomirila, da obenem vsrkava tudi mojo moč in preobrazbo," je povedal ambasador nacionalne kampanje proti stigmatizaciji duševnega zdravja pri NIJZ in dodal, da je to spremenilo tudi odnos med njima z ženo.

Kako se je v procesu zdravljenja soočil s svojimi starši, kako se je počutil, ko se je prvič odločil obiskati terapevta, kako je njegova bolezen vplivala na odnos z ženo in ali ga je strah, da ga lahko znova ujame, je zaupal v zgornjem pogovoru.