35. Liffe: Angelina Jolie kot Maria Callas

Film Maria je o poslednjih dnevih slovite Marie Callas (Angelina Jolie), v drugi polovici 70. let, ko je imela 53 let in že več kot štiri leta ni pela pred javnostjo. Živi odtujeno življenje ob boku strežaja Feruccia in gospodinjske pomočnice Brune, za zdravnike noče slišati, četudi njeno zdravje vedno bolj peša, bolj kot hrana pa ji dišijo tablete in pijača ter zloraba obeh. Njen umetniški um, četudi se rada obnaša kot velika diva, pa začnejo okupirati prebliski veličastnega življenja in številnih trenutkov, ki jo nekako ohranjajo pri življenju in ponudijo kak žarek upanja v njen sivi in enolični vsakdan. Svoj prosti čas občasno preživi le z Bruno in Feruccijem, vseeno pa ji še vedno misli okupira petje, brez katerega kar ne more in more. Potrebnih je le nekaj spodbudnih besed, da spet začne vaditi, a vse bolj prihaja do bridkega spoznanja, da ne (z)more več poseči po višavah in popolnosti, po kateri je slovela nekdaj in po kateri jo pozna ves svet.

Angelina Jolie se je morala za vlogo podati skozi intenzivne čustvene in ustvarjalne procese, da se je lahko prestavila v koži velike La Callas. Operno divo je veliki skladatelj Leonard Bernstein označil za "biblijo opere", njeno življenje pa označujejo za burno, polno vzponov in padcev, sama je namreč dejala, da so jo prisilili v petje, ko je bila stara pet let, kar je bežno pokazano tudi v filmu. Znano je tudi, da se je v začetku 50. letih prejšnjega stoletja Callasova začela zavedati, da je njena telesna teža ušla izpod nadzora in se je zato odločila znebiti kilogramov, saj se ni počutila najbolje. Izgubila jih je okoli štirideset, kar je (kot trdijo nekateri) pripomoglo k njenemu zatonu konec petdesetih let, saj naj bi omenjeno dejstvo pripomoglo k njeni šibkosti in slabšem nadzoru dihanja.

Življenje Callasove so zaznamovale tudi številne afere in škandali, od njenih diva momentov, ko je dostikrat odkorakala z odra kar sredi predstave, pa do njenega "zloglasnega" razmerja z Aristotlom Onassisom, ki se je kasneje, še za časa njenega življenja, poročil z Jackie Kennedy, a je Callasovi po svoje ostal zvest vse do smrti, kar je Larrain precej sočutno pokazal v filmu.

Režiser nam je doslej ponudil filmsko trilogijo o ikoničnih ženskah, saj je leta 2021 posnel film Spencer, o princesi Diani, ki jo je odlično uprizorila Kristen Stewart, ter prej še Jackie (2016), o Jackie Kennedy, ki jo je uprizorila Natalie Portman. Obe sta bili nominirani za oskarja, nominacija a se zna nasmehniti tudi Joliejevi, četudi jo, kljub njenemu trudu, morda malce težko slišimo kot Mario, ko jo gledamo peti v posameznih opernih vlogah. Angelina se je menda pripravljala pol leta, se učila italijanščine, skušala peti po opernih hišah, da se je navadila biti v vlogi prepričljivejša. Hkrati pa je priznala, da se je s Callasovo povezala tudi v dejstvu, da sta obe bili pod neprestanim pritiskom pričakovanj njunih občinstev in oboževalcev. Režiser pa je izjavil, da "sploh ne bi poskušal narediti filma brez Angeline in da brez nje filma ne bi bilo, saj jo je bila ona edina sposobna odigrati, saj ima okoli sebe veliko skrivnostnosti in iskanja lastne identitete".

Film tako (morda) skuša pritegniti novo občinstvo k operi, ki sega v zgodovino skoraj pol tisočletja nazaj in velja za prvi spoj dramske zgodbe in glasbe. Skratka, za vse tiste, ki imajo interes za burno zgodbo klasične operne dive, kot tudi tiste, ki jih zanima, kako se je z vlogo skusila Joliejeva, ki ji zagotovo za vlogo ne uidejo nominacije in tudi ne kakšna prestižna filmska nagrada.