Sanjska služba: 25-letna Lucija je bila tri leta stevardesa v Dubaju

Potovanja, vsak dan druga država, mesto. Vse to je bilo sanjsko življenje Lucije Vrankar, ki je bila skoraj tri leta stevardesa v Dubaju. "Niti v snu si nisem predstavljala, da mi bo ena avdicija leta 2019 spremenila življenje. Rekla sem si, da grem poskusit, en dan lahko manjkam v šoli, zakaj ne bi vzela dveh prijateljic in se odpeljala v Maribor, kjer je bil ta casting," pravi.

Takrat je še zaključevala študij predšolske vzgoje in zato avdicije ni jemala tako resno. In spomini nanjo so še kako živi. "Nisem imela ne življenjepisa, nisem imela rdeče šminke, niti si nisem znala narediti lepe fige," še razlaga.

Po šoku, da se ji je uspelo prebiti naprej in osvojiti mesto stevardese, je sledila realnost. Imaš tri mesece in pol časa, da spakiraš kovčke in odletiš na drug konec sveta, v Dubaj. "Tisti moment mi je bilo jasno, da moram začeti življenje znova. Najti si moram nove prijatelje, vzpostaviti nove stike."

Prvi dnevi puščavskega Dubaja so minili ob knjigah - osem tednov je namreč trajalo šolanje, da je postala del kabinskega osebja. In ko je napočil čas, da si lahko nadene prepoznavno uniformo z rdečim klobučkom in obvezno rdečo šminko, je že bila na svojem prvem letu  k sosedom Italijanom v Milano.  

V skoraj treh letih je obiskala šest kontinentov, spoznala ogromno novih ljudi

Skoraj neverjetno mi je, da sem en večer jedla špagete v Milanu in kmalu bila na drugem koncu sveta, razlaga Lucija. "In čez tri dni sem bila že v Južni Afriki, kjer sem jedla najboljši steak oz. zrezek na žaru, kar sem ga jedla v življenju," še dodaja.

Najbolj jo je navdušilo mesto, ki nikoli ne spi - veliko jabolko, a najdaljši let je bil 17-urni polet iz Dubaja v novozelandski Auckland. Na tako dolgih poletih lahko kabinsko osebje 3-4 ure počiva in takšni leti trajajo celo večnost, se smeji zgovorna Lucija. "Ko vstaneš, spet strežeš ljudi, in potem gledaš na uro in rečeš v redu, še 9 ur imamo, pa že 8 ur delamo, je kar težko."

Lepota te službe so potovanja, nova poznanstva na vseh koncih sveta, vendar, kljub dinamiki, je bila v mojem srcu praznina. Pogrešala sem družino, to našo malo, a prelepo deželico pod Alpami.  "Zadnjič je bila nevihta in jaz sem bila na balkončku, gledala nevihto in si rekla 'vau nevihta'," opisuje.

Danes je 25-letna Lucija Vrankar znova doma, v deželi pod Alpami. Že mesec dni si ni nadela uniforme in namazala rdeče šminke, vendar sem srečna, pravi, pred mano je čudovito poletje. "Druženje s prijatelji, veselice. To sem zelo pogrešala. Če prihajaš iz takega majhnega kraja kot jaz, so veselice res en velik dogodek."

Lucija še ne ve, kaj bo počela v prihodnje, sedaj želi posvetiti svoj čas družini in prijateljem, ki jih je tako zelo pogrešala. Doživela sem veliko in sedaj lahko res rečem, da je samo nebo meja, z nasmehom na obrazu najin pogovor zaključi Lucija.