20. Grossmann: Hudemu mačku v čast in občinstvu v slast!

Letos poteka že 20. Grossmannov festival, s kakšnimi idejami, vizijami ste pred dvema desetletjema osnovali festival tako filma kot vina?

Festival je bil ustanovljen leta 2005 ob stoti obletnici nastanka prvih slovenskih filmskih zapisov v Ljutomeru, v časih, ko filmski festivali pri nas še niso bili tako pogosti. Naš cilj je že od začetka bil predvajati izključno filme, ki jih sami radi gledamo, torej grozljive, fantastične, kultne in odbite. Ter seveda z njimi privabiti filmske goste, ki jih sami obožujemo. A smo bili kmalu soočeni z realnostjo – kako privabiti znana imena v Slovenijo, ki je popolnoma brez tradicije žanrskih filmov? V deželo, ko jo skoraj nihče ne najde na zemljevidu, za povrhu pa še v kraj, ki ga komaj kdo pozna tudi v Sloveniji. Zato smo morali biti še posebej iznajdljivi, glasni in izjemno predani našemu cilju. A delali smo z veliko entuziazma in kot pravi ljubitelji tovrstnih filmov, da se je to naše navdušenje nalezljivo širilo naprej. Občinstvo se tako rado vrača na festival, filmski gostje pa širijo dober glas o naši gostoljubnosti, dober glas pač hitro potuje. O tem nenazadnje pričajo tudi uvrstitve Grossmannovega festivala na lestvice najboljših žanrskih festivalov na svetu, pri čemer ima zasluge tudi kvaliteten filmski program. Ponavadi odtehta dober glas o festivalu, ki se širi v žanrskih krogih ter neke vrste eksotičnost, ki jo ponuja majhna Slovenija ter še manjši Ljutomer znotraj nje.

Karol Grossmann je bil odvetnik in pionir slovenskega filma, ki je leta 1905 naredil prvi slovenski filmski posnetek. Pred festivalom je zanj le malokdo vedel, s tem ste se mu primerno poklonili, kaj Grossmann kot zgodovinska osebnost pravzaprav pomeni za Ljutomer?

Karol Grossmann je bil intelektualec v pravem pomenu besede. Kot podeželski odvetnik v takrat "nemškutarskem" Ljutomeru je zastopal male in ubožne ljudi, sodeloval je pri ustanovitvi ljutomerske čitalnice, pri ustanovitvi športnega društva Sokol, celo pri ustanovitvi križevske opekarne, ki je bila takrat eno izmed prvih večjih podjetij v slovenskih rokah. Ukvarjal se je s fotografijo in redno beležil utrip mesta in okolice ter tudi na tak način na splošno podpiral domače gospodarsko, kulturno in družabno življenje. Zelo so ga zanimale nove tehnologije in zelo kmalu si je nabavil kamero, zgolj slabih deset let po izumu tega medija. Ta epizoda iz Grossmannovega življenja ni posebej izstopala, dokler ni France Brenk v drugi polovici 40. let prejšnjega stoletja skoraj po naključju odkril njegovih filmskih posnetkov, ki veljajo za prve slovenske filmske zapise. V Ljutomeru so že v 70. letih to dediščino prepoznali in v njegovem imenu organizirali festival neodvisnega filma, ki je bil takrat celo eden največjih tovrstnih festivalov v Jugoslaviji. Festival je v 80. letih zamrl, z njim pa je tudi Grossmannova dediščina prišla nekako na stranski tir. To se je seveda spremenilo ob 100. obletnici nastanka njegovih filmskih zapisov, ko smo organizirali naš prvi Grossmannov festival. Festival je kmalu zaživel svoje življenje in močno prerasel lokalne okvirje, sčasoma tudi nacionalne, samo mesto pa se je začelo identificirati tudi s filmsko dediščino mesta. V največje veselje nam je, da so tudi dediči Karola Grossmanna izjemno ponosni na naš festival.

Od vsega začetka delite tudi nagrade, "hude mačke", kako pravzaprav poteka vsakoletni izbor filmov, ki bodo na festivalu, se ustvarjalci prijavljajo sami, jih vabite in kaj odločilno botruje pri samem izboru?

Med selektorji filmskega programa smo vsi izvrstni poznavalci žanrskega filma, in sicer smo to Marko in Miha Mehtsun, ki skrbiva za oblikovanje spletne strani in knjižice ter za prevode tako filmov kot spletnih tekstov, Kristijan Paal, ki velja za enciklopedijo filmov na dveh nogah in najbolj kritično oko med nami, Tomislav Glavica, ki je odgovoren za program glasbenih dokumentarcev, ter Igor Kernel, zadolžen za mladinski filmski program. Selekcija poteka vsaj pol leta pred festivalom, ko pregledamo na stotine filmov. Med njimi izberemo najboljše ter po njihovi morebitni razvpitosti ali pomembnosti za določen žanr. Ta proces so nam sodobne tehnologije docela olajšale, saj je lažje priti do spletnih "screenerjev" novih filmov kot v časih blu-rayev ali DVD-jev. Poleg tega se udeležujemo drugih sorodnih festivalov po Evropi, naš festival je tudi del največje festivalske mreže Melies International Festival Federation, tako smo na tekočem z novo žanrsko produkcijo.

Med obiskovalci pridejo ljudje iz vse Slovenije in tudi od kod drugod. Kaj ljudi, po vaše, najbolj pritegne, da pridejo v Ljutomer?

V prvi vrsti je to naš filmski program, sestavljen iz najboljših aktualnih žanrskih filmov z vsega sveta. Veliko teh filmov pospremijo tudi njihovi ustvarjalci, ki so obiskovalcem na voljo za pogovore in druženje, kar ponavadi v večjih mestih ni možno. Na splošno je ravno to, da se odvija v manjšem mestu, prednost festivala, saj omogoča intenzivnejše druženje gledalcev in filmskih ustvarjalcev. S tem ustvarimo pravo filmsko vzdušje, kjer se na vsakem koraku debatira, komentira in kritizira o filmih vseh vrst. A obenem s to prednostjo pridejo tudi težave, kot so pomanjkanje kulturne infrastrukture, turističnih kapacitet in prometnih povezav, kar nam zelo otežuje organiziranje tovrstnega dogodka. A naši obiskovalci to razumejo in se hitro prilagodijo.

Me zanimivimi aktivnostmi na festivalu so tudi različne delavnice, masterclassi, kot npr. ličenje in podobno. Med bolj zabavnimi aktivnosti sta bila kraljica krika in tradicionalni pohod zombijev. Koliko pomemben je, poleg samih filmov, tudi spremljevalni, prireditveno-glasbeni del festivala?

Poleg filmskega in vinskega programa se vsako leto trudimo postreči s čim bolj pestrimi, poučnimi, pa tudi zabavnimi vsebinami in tako obiskovalcem ponuditi še dodatno izkušnjo. Poleg že ustaljene delavnice filmske maske pod vodstvom Mateje Adamovič Naberšnik imamo v programu tudi delavnico posebnih učinkov stare šole, ki jo vodita hrvaška filmarja Dino Julius in Luka Hrgović, ter delavnico prodaje filmov, v kateri bo režiser Julian Richards, vodja agencije Jinga Films, razkril skrivnosti prodajanja filmov na različne teritorije po svetu. Seveda so del naše ponudbe tudi koncerti, tržnica stripov, filmov, majic in ostalih s filmom in fantastiko povezanimi vsebinami. Kulinarična ponudba pod skupnim naslovom Nočna mora v ulici vinske trte predstavlja lokalne vinarje in pestro ponudbo poslastic iz Prlekije. Kot vsako leto se bo zadnji dan festivala odvila zdaj že znamenita parada zombijev. Celoten spremljevalni program festivala snuje in organizira naša garaška ekipa, v kateri so Borut Horvat, Peter Beznec in Petja Kolenko.

Poleg filmskega programa ste vedno poskrbeli tudi za vinski program, kolikšen pomen ima za Ljutomer in okolico prav vinska tradicija?

Vinska trta, vinogradništvo in vino so gotovo zelo pomemben del prleške identitete in tradicije. Zato se je spajanje filma z vinom praktično ponudilo samo od sebe kot najbolj naravna in primerna opcija. Vsako leto nas obiščejo vrhunski vinski strokovnjaki, ki vodijo degustacije tekmovalnih vin. Posebnost vinskega tekmovalnega programa je, da za najboljše vino glasujejo gostje in obiskovalci festivala.

Letos je posebni gost Slobodan Šijan, v preteklosti so prišli že od Christopherja Leeja, Franca Nera, Rogerja Cormana pa do Roberta Englunda in lani Johna McTiernana. Je bilo med ljudmi, ki ste jih vabili, veliko takih, ki so zavrnili ali se niso odzvali?

Z bolj znanimi in večjimi imeni je vedno znova težko, saj si honorarjev za goste ne moremo privoščiti, zato moramo biti še posebej prepričljivi. Proces privabljanja pomembnejših filmskih imen sicer ponavadi traja več let. Roberta Englunda smo prvič povabili že pred kakimi šestimi leti, datumi, zvezde in nočne more pa so nam bile očitno zelo naklonjene prav leta 2022. Kljub njihovemu slovesu so taki gostje večinoma zelo preprosti, dostopni in nezahtevni. Gostiti te zvezde je za nas pravzaprav največja nagrada. To so naši heroji in vzorniki iz mladosti, ob njihovih filmih smo odraščali, jih občudovali in jih skušali posnemati. Vsak pravi filmski ljubitelj bo vedel, o čem govorim. Tudi zvezdniki dostikrat delijo naše navdušenje nad žanrskim filmom, zato zelo hitro najdemo skupni jezik. In čeprav smo njihovi veliki občudovalci, jih ne tretiramo kot velike zvezde, oz. je naš pristop zelo domač, tako se zelo sprostijo in uživajo v vzdušju festivala, ki se prenese na celoten dogodek. Z nekaterimi postanemo celo prijatelji.

Med gosti so bile nekatere velike hollywoodske in žanrske zvezde, ki so se v Ljutomeru večinoma počutile odlično. Kdo in s čim vas je morda najbolj presenetil, verjetno obstaja kakšna zanimiva anekdota s kakšnim gostom v glavni vlogi?

Teh je ogromno. Zanimiva je prigoda z legendarnim Christopherjem Leejem, ki smo ga gostili leta 2011. Nastanili smo ga v bližnjem dvorcu Jeruzalem s prekrasnim razgledom na prleške vinorodne griče. Sir Lee je bil znan po tem, da se ni dotaknil alkohola. A ga je ob prihodu v naše kraje vzdušje čisto prevzelo. Ponudili smo mu najboljše domače buteljke in po dveh, treh kozarcih je začel peti, kmalu smo se mu pri petju pridružili in se vse do večera naposlušali ogromno anekdot iz njegovih filmov, o prijateljstvu s Petrom Cushingom in Ianom Flemingom, o njegovem profesorju J. R. R. Tolkienu, o srečanju s Titom itd. Dva dni ga sicer z mačkom ni bilo na spregled, a se je splačalo. In čez tri dni se je spočiti gospod Lee že veselo fotografiral z lokalnimi gasilci, ki so se mimo Jeruzalema okajeni vračali z gasilskih iger.

Omeniti velja še gostovanje legendarnega Rogerja Cormana leta 2008, ki je naš največji vzornik in pravzaprav večini filmarjev, ki smo jih kdaj gostili. Corman, kralj B filma, pri katerem so začeli svoje kariere Jack Nicholoson, James Cameron, Francis F. Coppola, Peter Bogdanovich in praktično ves Hollywood novega vala iz 70. let, je takrat še isto leto dobil častnega oskarja za življenjsko delo. Govor, ki ga je imel na podelitvi našega častnega hudega mačka v Ljutomeru, pa je bil skoraj identičen tistemu čez nekaj mesecev v Hollywoodu. Marcel Štefančič Jr. je na festivalu z njim vodil odličen pogovor, pred tem pa o njem napisal knjigo v pičlih dveh tednih, Samo Rugelj pa mu jo je v tem času izdal. Čisto po Cormanovih principih. Kultni srbski režiser, naš dragi prijatelj Slobodan Šijan, ki smo mu letos odgrnili ploščo na prleškem pločniku slavnih, mu je takrat s solznimi očmi prebral ganljivo posvetilo na zaključni prireditvi in mu podelil naš kipec hudega mačka.

Koga imate še na spisku želja, da bi ga radi videli na festivalu v prihodnje?

Imen, katerih delo spoštujemo in obožujemo, nam zlepa ne bo zmanjkalo, a želje in ambicije so vedno omejene z realnimi zmožnostmi. Med njimi so recimo Alex de la Iglesia, John Carpenter, Brian DePalma, Joe Dante, Nicolas Cage, John Landis, Terry Gilliam, John Waters, Paul Verhoeven, Mike Flanagan ...

Eden od zanimivih izumov je po hollywoodskem zgledu tudi prleški pločnik slavnih, ki se je z leti kar prijel, na katera imena ste najbolj ponosni, da krasijo omenjeno znamenitost?

Na vsa imena na pločniku slavnih smo izjemno ponosni, moramo pa jih še veliko dodati. Vsekakor je letošnja zvezda za Slobodana Šijana nekaj posebnega, saj je bil med našimi prvimi velikimi gosti, nas potem obiskal še velikokrat, zato je že letošnje ponovno snidenje po osmih letih prav poseben in ganljiv dogodek. Vseh plošč je trinajst, posvečene pa so znamenitim filmskim imenom, ki so obiskala naš festival. Z izjemo enega, in sicer legendarnega režiserja Fritza Langa, ki je v Ljutomeru živel dober del leta 1915 pri Grossmanovi družini, še preden je postal filmski režiser. Ravno njemu v čast smo letos uredili tudi spominsko sobo v Ljutomeru.

Kaj posebnega ste pripravili za jubilejno 20. izdajo festivala in kakšne so vizije za prihodnost?

Ob letošnji dvajseti obletnici smo izdali knjigo Grossmann Tales, ki vsebuje 20 intervjujev z gosti preteklih edicij. To so Roger Corman, Jan Harlan, Christopher Lee, John McTiernan, Harry Kumel, Gary Sherman, Jack Sholder, Đorđe Kadijević, Goran Marković, Slobodan Šijan, Udo Kier, Robert Englund, Ruggero Deodato, Brian Yuzna, Jaume Balaguero, Richard Stanley, Sergio Stivaletti, Lloyd Kaufman, Jörg Buttgereit in Severin Fiala. Avtor intervjujev je srbski pisec, filmski in književni kritik, esejist in prevajalec Dejan Ognjanović. V prihodnje nameravamo še naprej nadaljevati v isti smeri, seveda pa še hitreje, višje in močneje, hudemu mačku v čast in občinstvu v slast!