Z vami smo že četrt stoletja: kako se prve oddaje spominjajo takratni voditelji?

Ali veste, kdo je bil prvi gost v naši prvi oddaji 24UR pred 25 leti v športnem delu oddaje? Prav akter zadnjih dogodkov v povezavi s smučarskimi skakalci in Planico, Jelko Gros.

V objektiv kamere smo ga ujeli, ko je čakal na pogovor med našim prvim voditeljem oddaje Dragom Balažičem in voditeljem športnega dela oddaje, nekdaj vrhunskim smučarskim skakalcem, Francijem Petkom:

25 let praznujemo, dolga pot je za nami, kako smo orali ledino, kako začeli? Kako spremenili slovensko medijsko krajino? In kdo je to počel prvi in med prvimi?

"Moram biti iskren – na vrhu planiške letalnice je en poseben strah, ki ni primerljiv s strahom, ki sem ga imel v živo pred kamero v malo drugačni vlogi – ne intervjuvanca, ampak voditelja. Me je pa bilo pošteno strah," na vprašanje, ali ga je bilo bolj strah na vrhu letalnice ali prvič pred kamero, odgovarja Franci Petek.

A to se navsezadnje sploh ni videlo, uspešno je namreč opravil ta 'krst'. Kakšna sprememba pa je bila to za Špelo Pretnar – iz smučarskih čevljev v visoke pete športne voditeljice? Je bil to velik zalogaj, velika sprememba? Pretnarjeva pravi, da ja. "Tako kot je rekel Franci, pred začetkom je bila vedno prisotna neka manjša nervoza. Vseeno sva bila midva amaterja in se iz zagat nisva znala tako dobro reševati kot voditelji danes." A ravno zato sta bila še toliko bolj simpatična.

Marsikaj se je dogajalo, v prispevku novinarja Mihe Kranjca (spodaj) vam predstavljamo nekaj izsekov iz prve oddaje, ko je Drago Blažič tudi napovedal veliko novico dneva. "Dobili smo novo televizijo, druga dobra novica pa: stavke ne bo," se je glasil uvod v četrtletje, ki ga praznuje naša televizija.

In kakšni so bili odzivi na to veliko novico o novi televiziji v Sloveniji? So jo sprejeli z odobravanjem ali tudi kaj rezerve? Drago Balažič pravi, da so do njega prišli samo dobri odzivi. "Morda si niso upali, so imeli kakšne zadržke," pove v smehu. "Tudi sicer pa so bili odzivi pozitivni. Res je, da smo bili takrat morda še malce togi, ne glede na vse priprave, ki smo jih imeli pred tem," pripoveduje in dodaja, da je bilo verjetno vsem jasno, da se je na tem medijskem področju – predvsem na televizijskem – takrat zgodilo nekaj velikega.

Velikim spremembam, prelomu in novim razmeram pa se je morala prilagoditi tudi konkurenca. "Pred tem smo pravzaprav že imeli komercialno televizijo, ki pa ni bila tako močna in vplivna, ni pritegnila tolikšne pozornosti. Konec koncev je takrat za POP TV-jem že stal zelo resen projekt, tudi denar in kadri. Dogajalo se je nekaj velikega," pravi Balažič.

Franci Petek je na primer začel z znamenitim stavkom: "Dober večer, spoštovani gledalci in gledalke, ki ste danes videti še posebej lepe ..." Takrat je vse nasmejal, danes bi ga lahko morda obtožili kakšne teorije zarote. "Pravzaprav smo skupaj, tudi Drago je pomagal, da smo sestavili ta vstop, začetek, da bi bilo mogoče malo drugače. Zdaj danes razumem, da se je želelo sporočiti, da prihaja resna televizija, z resnimi novicami, pa vendar le malo drugače, kot smo bili do takrat navajeni. Jaz sem bil – priznam – popolnoma nevešč in sem se kar malce pustil voditi," se spominja.

Pa se je kdaj seveda tudi kaj zalomilo. Slavne so na primer besede Špele Pretnar: "Nekaj je narobe z bobnom". Takšne male napakice se prav usedejo v srca gledalcev. Kako se torej ona spominja teh dogodkov? "Takrat vem, da mi je bilo zelo neprijetno – ker enostavno nisem vedela, kaj narediti, nisem bila pripravljena na situacijo. A nekako se je vse rešilo. Tako kot vi včasih 'padete' v smeh, tako je bilo tudi to rešljivo. Je pa res, da več kot sem delala, bolj suverena sem postajala," razlaga. Kot poudarja, pa jo je ogromno naučil Jure Longyka – kako brati besedila, kako jih pisati. "Tudi jaz sem se pustila na začetku voditi, na koncu sem pa ogromno stvari delala sama. Moram priznati, da mi je bilo novinarsko delo všeč in mi je tudi zelo pomagalo pri prehodu iz kariere športnice v nadaljnje normalno življenje."

Če pogledamo prvo oddajo, pa potem vse ostale naprej ... POP TV je takrat oral ledino novega pristopa k novicam, ekskluzivnim zgodbam. Tudi voditeljica Petra Kerčmar se spominja, kako so takrat novinarji konkurenčne televizije zelo pazljivo spremljali, katere zgodbe imajo oni, in so prav tekmovali – v pozitivnem smislu – kdo bo imel kaj in več.

Balažič pripomni, da je marsikoga v tem tudi zaneslo predaleč, "ampak glede na to, da je bila to prva prava komercialna televizija, je bilo to morda tudi povsem razumljivo". "Mi smo se takrat trudili, da bi bili na vsak način drugačni od 'nacionalke' in da bi res pokazali nekaj novega, nekaj novega odkrili in to sporočili gledalcem. Včasih ti to uspe, včasih pa ne. Včasih zaideš v kakšen 'ekskluzivizem', brez potrebe. Delaš ogromno na neki formi, obliki in recimo pozabiš na vsebino. Ampak to so te 'otroške bolezni', ki so spremljale tudi to televizijo, tako kot vsak medij spremljajo na začetku." Teh napak ni malo, še danes, a pomembno je, da se iz njih kaj naučimo.

Kako pa sta se voditelja športnega dela oddaje počutila, ko sta poročala o uspehih svojih kolegov športnikov? Je bilo kaj zavidanja ali je bilo to povsem postranskega pomena?

Pretnarjeva pravi, da ne. "Vedno moraš določeno življenjsko obdobje jemati posebej. Jaz sem takrat kariero končala in sem pravzaprav z velikim veseljem spremljala šport, katerega del sem bila nekoč tudi sama. So me pa morali kolegi naučiti, da si lahko jaz morda privoščim nekoliko drugačne komentarje, drugačne tekste ... Tako kot se danes veselim uspehov naših športnikov, sem se jih tudi takrat, ko sem o tem poročala."

Tudi Petek poudarja, da je bil in še danes je srčen navijač slovenskih skakalcev, pa tudi drugih športnikov. "Se pa spominjam, kako mi je bilo, ko sem šel kdaj z novinarsko ekipo na teren – mi je bilo kar neprijetno, še posebej če ni bil dober rezultat, ali pa skoki niso najbolj ustrezali željam, pa ne od nas, temveč od športnika. Mi je bilo kar malo težko, ker sem vedel, kako se počutijo, kako jim je nelagodno v tistem trenutku – biti zbran in nekaj, karkoli že, lepo, dostojno povedati."

In danes: 24UR 25 let kasneje. Ogromno se je spremenilo in kdo bi si mislil, kaj je takrat pravzaprav sprožil – čisto revolucijo v medijski krajini, ki ji je bilo treba slediti, in to so hitro spoznali tudi gledalci.

Balažič pravi, da je ta vsekakor bolj zanimiva. "Pozna se, konkurenca je prišla in to je vplivalo tudi na 'nacionalko'. Ta je včasih morda pretiravala v tem, da preveč posnemala. Jaz sem zdaj sicer na nacionalnem radiu, seveda pa je treba pogledati tudi komercialne medije, kako delajo, kaj delajo in zagotovo to potem tudi vpliva na tiste medije, ki so javni in drugače financirani."

Konkurenca je tako seveda dobrodošla. Ob tem pa še vse najboljše vsem sedanjim in nekdanjim ustvarjalcem ob 25. rojstnem dnevu! Trudili se bomo še naprej.