Meni vsekakor ni škodilo. Filme, serije, telenovele, informativne oddaje, zabavne oddaje – vse sem požirala z očmi in si zapomnila vsako malenkost. Kdo je bil s kom v zvezi, kdo je bil kje kako oblečen, kako je ime igralcem, kje so igrali, koga so igrali, katere nagrade so dobili. Da o domačih zabavnih oddajah in resničnostnih šovih (ko so se pojavili) ne govorim. Zapomnila sem si vse. In kdo bi si mislil, da mi bo ta spomin kdaj prišel prav. Pri 28 letih sem se zaposlila na POP TV. Te povedi ne jemljem zlahka. To je nekaj, na kar sem čakala oziroma upala dolgo časa. Verjetno si mislite, da je to malce bizarna želja, kajne? Veliko ljudi sem že spoznala, ki niso razumeli moje neskončne želje po delu na naši medijski hiši. Pa niti sama nisem vedela, kaj bi rada delala. Nekaj. Nekaj, kjer bi spoznala ozadje delovanja televizije, s katero sem odraščala. S katero sem se skozi gledanje filmov in serij naučila angleško, se prek telenovel naučila španščine, spremljala dogajanje v popularni kulturi in pozneje tudi ostalo svetovno dogajanje, pa naj je šlo za kulturno, športno ali politično. Vsebine POP TV sem od malega požirala z očmi.
Čeprav to ni moja prva novinarska služba in sem pred tem delala že v nekaj medijskih hišah, sem se vedno spraševala: ''Kako je tam? Je res tako fino, kot se mi zdi? Je res tako zabavno?'' A ne le to, nisem se le spraševala. Tudi zavedno sem delala v tej smeri, da bi končno lahko dobila priložnost. Kako? Saj ne vem več. Verjetno je bilo moje zavedno udeleževanje vseh mogočih prireditev, spoznavanje najrazličnejših ljudi, spremljanje POP TV in njegovih vsebin, branje spletnega portala 24ur.com in seveda redno preverjanje, ali imajo na Pro Plusu razpis za delo, primerno zame.
Pa se želja po sodelovanju s POP TV ni in ni uresničila, moje srce pa je bilo vsakič znova strto. Vprašanje Zakaj ne pridem zraven in ali ne vedo, da sem res dobra v tem, kar delam? se je v mojih mislih pojavilo neštetokrat. A očitno mi takrat ni bilo usojeno in zdaj vem, zakaj. Drugod sem se naučila trdega dela, dajala sem vse od sebe, delala preko sebe in ob več službah dokončala študij. Po mnogih naporih se je končno pokazala priložnost, in zdaj sem tu. Delam kot novinarka spletnega POP IN, kjer pokrivamo popularno kulturo, in kot urednica spletnih vsebin domače produkcije. Veselje ob podpisu pogodbe je bilo nepopisno, a kmalu se je začela borba. Še preden sem zapustila prejšnje delovno mesto, so mi rekli. '"Tam boš delala kot nora." Mislila sem si: "Bring it on!" A se očitno nisem zavedala, kako bo. Tu resnično garamo, a to mi je všeč, saj sem obkrožena z ljudmi, podobnim meni. Delamo s srcem in delamo dobro. Končno sem se znašla v ekipi, kjer sodelujem z ljudmi, podobnim sebi. Ko je treba, primemo bika za roge in delamo noč in dan ter dan in noč, a stvari so ne le narejene pravočasno, narejene so profesionalno in narejene so izjemno dobro. Pa naj gre za delo novinarja v oddaji 24UR, za delo spletnega novinarja ali pa nekoga iz ozadja, za nekoga iz produkcije, ki si prizadeva, da bi bili resničnostni šovi še boljši, kot so.
V to medijsko hišo sem si resnično želela priti od majhnega. Z vami bi lahko delila fotografijo, ko sem se pri 16 letih pred stavbo POP TV fotografirala zelo srečna, češ da bom tukaj nekoč delala … Lahko bi z vami delila tisoč in eno zgodbo, kako se še danes spomnim vseh imen nastopajočih v prvem Baru ali kako vesela sem bila, da prve Talente vodi Vid Valič, ker sem bila že takrat oboževalka njegovega humorja. Ali pa recimo, kako velika oboževalka Ote Širca Roš sem bila, ko je bila še na radiu in je kar naenkrat odjeknila novica, da prihaja na POP TV. Če prevrtimo 15 let naprej od trenutkov, ko sem Oto poslušala na radiu in sanjala, da bi imela enako službo, kot jo ima ona, smo danes tukaj. Sama delam na 24ur.com, ona dela za POP IN, veliko sodelujemo in življenje teče naprej.
Če bi mi kot 15-letnici povedali, da bom nekoč res delala tu in da bom v svoji službi uživala, bi vam verjela. Da pa bi mi nekdo takrat rekel, da bo 'normalno' priti v službo in biti navajen na vse obraze, s katerimi sem pred TV-zasloni praktično odraščala, pa ne bi verjela. A to tako je. Čarovnija medija kot misterioznega podjetja sčasoma izgine. Čarovnija znanih osebnosti in trema pred njimi izgine (pred večino, pred vsemi vsekakor ne).
In čarovnija ljubezni do službe, ki jo rad opravljaš? Ta ne izgine. Ostaja in vztraja. Ni lepšega kot dejstvo, da se vsak dan z veseljem vračaš v službo. Čeprav to zdaj poteka od doma in so stiki s sodelavci ter prijatelji iz službe omejeni. Ja, svojo službo obožujem, z vsem dobrim in slabim, z vsemi težkimi preizkušnjami in vsemi novimi izzivi. Obožujem jo. In to je tudi tisto, kar ob stresnem dnevu sama sebi večkrat ponovim. Tako zelo imeti rad službo je en velik blagoslov. Zato to rečem tudi svojemu nadrejenemu, ko včasih ne razume, zakaj si vse tako ženem k srcu in se (priznam) včasih preveč obremenjujem z malenkostmi. Jure, ko bi ti vedel, kako zelo imam rada svojo službo. To težko opišem, recimo, da ste zdaj spoznali le delček te ljubezni.
Zato, dragi POP TV, vse najboljše ob 25. rojstnem dnevu. In še na mnoga (skupna) leta!
