Peter Poles je svojo prvo oddajo na POP TV-ju vodil leta 2010. Z veseljem se spominja trenutkov, ko je državo pretresala mrzlica, ki jo je prinesla oddaja Slovenija ima talent. Spominja se, da je šov dvignil tudi nacionalni ponos – nihče, vključno z ekipo, ki je Talente ustvarjala, ni mogel verjeti, koliko talentiranih ljudi se najde na tako majhnem ozemlju. Oddaja je doživela izjemen uspeh, z njo pa se je razvijala tudi vsa sodelujoča ekipa: ''Talenti so že od prve sezone naprej rasli, že prva sezona je bila pravi spektakel, sploh ker smo finale pripravili v Tivoliju, to je bilo ... Kar mrazi me, ko se zdaj spomnim teh trenutkov. Slovenija je rasla z njimi, sami talenti so se razvijali in tudi videli, kakšna oddaja je to – da se je dobro prijaviti, da bo to dobro zanje. Dobro je bilo tudi za nas in to je bil tak "win-win" projekt.''
'Z Vidom sva mizo, za katero je nastajal Vid in Pero šov, sanjala'
Sodelovanje pri oddaji, ki je v sedmih sezonah slovenskemu občinstvu ponudila mnogo izjemnih talentov, pa je bilo dober pokazatelj, da Peter odlično deluje v tandemu z Vidom Valičem. ''Jaz sem bil že malo televizijsko 'speglan', po domače, on pa je prišel in prinesel neko grobost tega standupa in potem sva spletla tak dinamičen duo,'' se spominja njunih začetkov, ki so prerasli v samostojno oddajo, v njun unikatni šov, ki je bil mozaik vsega, kar je zabavno in sproščujoče. Vid in Pero šov je prišel leta 2013, po kratkem izletu med pevske talente v oddaji X Factor. Čeprav sta z Vidom že v času oddaje Slovenija ima talent sodelovala pri pisanju napovedi, ustvarjala skeče, ki so se predvajali med nastopi, in sodelovala s talenti v živo, pa si nista mogla niti predstavljati, kaj ju čaka v letih, ko bo nastajala zabavna oddaja, ki je nosila njuni imeni: ''V ponedeljek zjutraj smo sedli za mizo in v treh dneh je bilo treba pripraviti uro in pol materiala, ki bi moral biti smešen. Midva z Vidom sva tisto mizo sanjala. Midva sva sedela za mizo, prihajale so različne ekipe, ki so bile zadolžene za posamezne dele oddaje, in smo 'brainstormali.''' Ob tem poudari dejstvo, da sta bila z Vidom potem tik pred začetkom snemanja vsake 3oddaje popolnoma izmozgana.
Oddaja je bila dokaz, da je za stvari, ki so kasneje 'na kameri' videti dobro in lahkotno, potrebnega ogromno dela. Vsekakor pa se je trud izplačal, saj so nekateri od nepozabnih skečev mladini še vedno zelo blizu: ''Še danes me na ulici ustavljajo otroci in mi jih deklamirajo, jaz pa se čudim, kako jih oni znajo, jaz pa ne več.'' Konglomerat posameznih segmentov oddaje, ki jo je odlikoval drugačen in svež pristop k podajanju vsebin, pa je ob koncu druženja z gledalci ponudil tudi uresničevanje želja. Peter ob tem na glas razmišlja: ''Zdaj vidim, da smo se iz oddaje v oddajo podajali nekako organsko in tudi moja pot je bila posledično organska,'' in s tem nakaže na dejstvo, da so tudi želje iz šova dobile svojo oddajo, ki je sicer potekala v resnejšem tonu, gledalcem in sodelujočim pa dajala upanje na boljši jutri.
'Počasneje, počasneje, ne mahaj toliko z rokami,' se mi je v slušalko drl urednik
Čeprav je bil prehod po njegovih besedah organski, pa prenos voditeljske vloge v nov format ni prišel tako zlahka in spontano: ''V Vid in Pero šovu je bilo vse zelo 'nahajpano', zelo na 'power' in energijo, tu, v oddaji Dan najlepših sanj, pa se najprej spomnim, da se je prvih šest oziroma sedem oddaj urednik drl v uho: 'Počasneje, počasneje! Ne mahaj toliko z rokami!' in tako sem se moral tudi sam navaditi na neko drugačno vlogo.'' Čeprav je bilo potrebnih kar nekaj oddaj, da se je nov način dela popolnoma usidral v zavest, pa Peter poudarja, da je bila oddaja Dan najlepših sanj tista, v katero sem vložil največ srca in duše. ''Malo zaradi končnega efekta, saj smo v oddaji najbolj vplivali na življenja in smo s tem v nek realni svet vnašali največjo spremembo. Pa čeprav smo jih samo potisnili v pravo smer ali pa jim dali nekaj malega – ampak veliko je vredno že to, da smo se z ljudmi ukvarjali in jim je to pomenilo toliko, da so zaradi oddaje Dan najlepših sanj boljši, drugačni in zadovoljnejši sami s sabo,'' pove.
Peter se je zlomil šele, ko si je oddajo Dan najlepših sanj pogledal doma
Pri soustvarjanju oddaje je užival tudi zato, ker je celotna ekipa živela za to, da ljudi osreči in da uresničevanje želja poteka po poti, ki so si jo vnaprej začrtali, to pa je bilo po voditeljevih besedah moč čutiti tudi pred ekranom. Ljudje so ga pogosto spraševali, kako je mogoče, da ste našli tega in tega prijatelja, uredili dokumentacijo za obisk člana družine ali našli prav določen motor. Prav toliko vprašanj se je nanašalo na zadrževanje njegovih čustev pred kamero: ''Kako zdržiš pred kamero, mi doma vsi jokamo, gosta na tvoji levi in desni jokata, studio okrog tebe joka, ti si pa trd – a si brez srca?'' so bile pogosto besede gledalcev po oddaji, Peter pa priznava, da se je zlomil šele, ko je oddajo pogledal doma. Sam se je med snemanjem v studiu ali na terenu pogosto zadrževal zato, ker je vedel, da je oddajo treba speljati natanko tako, kot si jo je ekipa pred snemanjem zamislila: ''Ogromno smo vadili, preigravali smo različne scenarije, razmišljali, kaj se lahko zgodi, kako se bodo stvari zgodile v studiu. Poznal sem želje, vedel sem, kdaj se lahko zgodijo ti trenutki, ko se bodo ljudje zlomili, in sem bil tudi pripravljen nanje, a ne povsem.'' Ob tem priznava, da sam pri sebi ve, kdaj ga je zvilo; to je pogosto opazil pri ponovnem ogledu oddaje. Vsekakor je bilo to po navadi takrat, ko je čutil, da je želja njegovega sogovornika na 'sanjski' zofi res velika. Najbolj so se ga dotaknile zgodbe, pri katerih se je zgodil velik preskok, ko je oseba nasproti njega dojela, da jo v naslednjih minutah čaka nekaj zares ogromnega in zanjo nepredstavljivega.
Ob tem se spominja Benjamina, ki je poznal vsa dejstva o Avseniku, v studiu pa dobil harmoniko, na katero je Slavko snemal vse svoje pesmi. Nepozabna je bila tudi Irena, ki so jo peljali na Triglav, pa Bor, ki ga je Peter del poti na naš najvišji vrh nesel tudi sam: ''To so ljudje, ki so dali v življenju čez tako težko zgodbo, da je to le en kamenček, ki smo ga lahko mi pristavili v njihov mozaik, oni so pa bili res tako zelo hvaležni za to in to tudi pokazali.'' Tu so pa bile tudi želje, pri katerih nismo ravno spreminjali življenj, smo pa jih vsekakor popestrili in zadostili dolgoletnemu srčnemu hrepenenju. V oddaji so podarili tudi konja, simpatičnemu Radu so dali oslička, učiteljici Metki pripeljali njenih 200 učencev, Vilmo je prišlo pozdravit celo parkirišče kolegov motoristov – in to so stvari, ki se nikoli ne pozabijo. ''Gledalci pa so zagotovo najbolj nestrpno čakali na združevanja. Ob tem, ko se je nekomu uresničila tako goreča želja, so nekateri od njih doživljali katarzo, čustvovali so skupaj s srečneži na malih zaslonih,'' ob tem pa se spominja, kako je celotni studio jokal z Marino, ko je končno lahko objela starša, ki sta v studio prišla iz 5000 kilometrov oddaljenega Kazahstana. Nekatere goste je ekipa s Petrom na čelu šla v tujo državo iskat kar sama, pika na 'i' vseh združevanj pa je bila zadnja želja zadnje sezone. Miguel Angel, ki je mamici v težko pričakovani objem prišel iz Dominikanske republike v spremstvu dveh članov ekipe, bo za vedno zapisan v srcih gledalcev in vseh, ki so soustvarjali projekt.
Solze snemalca? Oddaja bo zagotovo močna in uspešna
Petru misli ob tem uidejo v čas prve oddaje prve sezone in k trenutku, ko je dobil zagotovilo, da bo oddaja Dan najlepših sanj tako uspešna, kot se je izkazalo tudi kasneje: ''Naš prvi 'teren' je bilo presenečenje ob želji sestre, ki je mislila, da je njen brat mrtev že petnajst let, še deset let pred tem pa ga ni videla. Sedela je zraven mene, v nekem trenutku pa uvidela, za kaj gre. Ko je začutila, da bo že kmalu videla svojega brata, ji je začel obraz nekontrolirano trzati. Ko je prišlo do objema sestre in brata, ki smo ga našli na Korziki, sem pogledal snemalca, vajenega vseh mogočih prizorov. Tekla mu je solza. Takrat sem si rekel: 'Evo. Tole bo pa močna oddaja.'''
Ob uresničevanju takšnih in drugačnih želja je kdaj naletel tudi na vprašanje, kaj pa si želi on. ''Imam mnogo želja, ki se jih kar na hitro na žalost ne da uresničiti. Rad bi letel z wingsuitom (obleka s krili, op. a.). Ob tem so me na hitro postavili na realna tla, saj bi pred tem moral opraviti kar 150 skokov iz aviona. Rad bi se na dah potopil na 50 metrov globine, tudi to ne gre. Mogoče pa je še najbližje želja, da bi srečal iluzionista Derrena Browna in bil njegov vajenec,'' se pošali Peter, ki se se je v teh letih naučil, da je mogoče pretentati čisto vsakega, tako da se zaveda, da je kljub izkušnjam ob takšni ekipi tudi sam potencialna tarča.
Šov v živo je zmeraj izziv
Tarča gledalcev pa je bil ob nedeljah tudi na plesnem parketu, saj jih je sproščal med napetim pričakovanjem nastopov ali ob čakanju na ocene sodnikov. Njegove večerne urice, ki jih je delil s Taro Zupančič, strogimi sodniki ter plesnimi pari, so mu prinašale obilo adrenalina, saj je vsaka oddaja Zvezde plešejo potekala v živo. Šov mu je všeč, ker se je celotedenski trud vsakič zlil v zaključeno celoto in se skozi naelektreno vzdušje projiciral na ekrane, hkrati pa prinašal nek oris popotovanja vsakega od plesnih amaterjev. Peter je navdušen nad dejstvom, da ti ob začetku ne vedo, v kaj točno se podajajo: ''Ob vstopu v šov zagotovo ne vedo, kaj jim bo to prineslo. Človek se skozi oddajo ne uči zgolj plesati, ampak tudi raste kot človek in tudi v tem smislu, da je pripravljen na neke situacije, v katere se na začetku ne bi niti spustil.'' Oddaja je posebna tudi zato, ker se v njenem bistvu skriva mnogo vaj, pritisk je nepredstavljiv, na koncu pa ves trud nagradi prekrasen nastop, ki gledalce pogosto pusti odprtih ust. ''Mene so v vseh sezonah najbolj očarale situacije, ko si videl, da je tekmovalec naredil ogromen preskok od začetka šova pa do tiste specifične točke. Vedno me fascinirajo ljudje, ki pokažejo, kakšno spremembo je vse to prineslo zanje in koliko so pripravljeni vložiti v to, da bo oddaja – s tem pa tudi oni sami – dobro učinkovala,'' še doda.
Sam najbolj uživa ob spremljanju sambe, plesa, ki je pogosto odločal o usodah številnih parov: ''Zanimiv pa mi je tudi quickstep, saj je dinamičen in eksploziven, stvari se dogajajo prehitro, da bi jih lahko sploh dojel.'' Takšna pa je po njegovem mnenju tudi salsa, če jo odplešeš 'divje', kar je v eni od sezon s profesionalno plesalko uspelo tudi njemu.
'Vse oddaje so zame prihajale ravno ob pravem času'
Peter ob pogledu na svojo kariero ugotavlja, da so zanj raznoliki voditeljski angažmaji prihajali ravno ob prvem času. Vesel je, da je lahko okusil voditeljsko vlogo v oddaji Dan najlepših sanj. Ravno v tistem trenutku je namreč pričel samega sebe dojemati ne samo kot zabavnega voditelja v smešni vlogi, temveč se je s to oddajo tudi sam nekoliko umiril in s televizijskega ter vsebinskega stališča ljudem in sebi dokazal, da zna delati tudi neke tehtne stvari. Te pa so mu bliže kot zgolj zabavljaštvo in polnjenje nekih vmesnih segmentov. Kasneje se je kot voditelj razvijal skozi projekt Zvezde plešejo, ki mu je pokazal, kaj pomeni biti del nečesa, ki mejo tega, kaj je v televizijskem svetu v Sloveniji sploh mogoče ustvariti, postavlja na izjemne višine. ''Na POP TV-ju sem se naučil mnogo stvari, predvsem pa tega, da mora biti voditelj odgovoren do svoje ekipe, zato pred oddajami nimam treme, ampak čutim odgovornost, da stvar, ki smo jo vsi toliko časa pripravljali, tudi brezhibno izpeljemo.'' Vesel je, da se s projekti lahko uči in se ob tem trudi, da vsebine podaja na lahkoten, sproščen način, a hkrati s težo in odgovornostjo, kar pa ni enostavno: ''Dober voditelj mora biti najprej strasten, s srcem in dušo, z velikim veseljem mora početi tisto, kar dela, mora si želeti, da bi bil rezultat na koncu dober, mora tudi ceniti delo ljudi, ki mu pomagajo, da na koncu vse skupaj dobro deluje, mora biti priljuden, imeti mora rad ljudi.'' Doda še, da mora biti do ljudi tudi pristen in da jih mora znati dobro poslušati ter seveda tu in tam tudi kaj hecnega povedati. Ob tem v smehu zaključi, da je to kakopak enostavno. Zdi se, da je pri Petru temu točno tako, in to je vrlina dobrega voditelja.
Kaj pa, ko Peter Poles ni Peter Poles?
Ko ob večerih ne zabava gledalcev, si najraje vzame čas za družino, rad se ukvarja z lesom, tovrstno ustvarjanje pa predstavlja njegov 'zen'. Zelo rad je med prijatelji, rad se druži, njegova dobra prijateljica pa je pred časom znova postala tudi glasba: ''Igram kitaro, pred kratkim pa sem se vrnil tudi v preteklost in našel knjižico z besedili in na roko spisanimi akordi, beležnica pa je pravi časovni stroj in zakladnica, ki mi trenutno krajša čas.'' Na televiziji si v družbi starejše hčere zelo rad ogleda dirke motoGP, v preteklosti pa sta obiskala tudi Mugello in navijala vsak za svojega dirkača, on za Rossija, Amalja za Marqueza, pravi pa, da se je to rivalstvo preneslo tudi na domači kavč. Pogosto se sprosti tudi ob filmih Christopherja Nolana – obožuje namreč stvaritve, ki malenkost rotirajo koordinatni sistem in dajo nek drugačen pogled na prihodnost in človeško dojemanje sveta.
Peter si v bodoče želi še mnogih lepih projektov, ob katerih bi se lahko še naprej razvijal in učil ter kot sodelavec užival v trenutkih, ki po njegovem opišejo pravi POP-občutek: ''Srečen sem, da lahko pol ure pred sestankom pred oddajami pridem v to medijsko hišo, odidem na teraso, sedem h kavici s komer koli, sedem za katero koli mizo in mi je kul. To je najboljši občutek.'' Naj bo takšnih občutkov čim več.
