Intervjuji v sklopu 24UR: Zgodbe iz zakulisja predstavljajo ljudi, ki soustvarjajo najbolj gledano informativno oddajo v Sloveniji. Spoznali smo že novinarja, organizatorja, voditeljico vremenske napovedi in izvršnega producenta. Zdaj pa je na vrsti Igor Rot, montažer, ki letos praznuje že 18. leto na Pro Plusu. "Čeprav to delo opravljam že 18 let, se še vedno z veseljem vsako jutro vračam v službo in sem na to zelo ponosen," ponosno pove in doda, da je v vsem tem času montiral marsikatero stvar. Med naštevanjem omeni kar nekaj projektov: "Pred Fokusom in Inšpektorjem sem sodeloval pri oddajah, kot sta Epilog in Trenja. Delal sem tudi zabavne vsebine, kot so prvi Bar, Extra Magazin, E+, montiral sem različne dokumentarne filme, med drugim tudi o Korziki z Jano Kobal. Letos sem s Katjo Šerugo in Miho Drozgom sodeloval pri oddaji Koronavirus - kako naprej in še bi lahko našteval."
'Všeč mi je, da moje delo ni monotono, lahko sem kreativen'
"Montažerji smo zadnji člen v daljši verigi pri pripravi informativnih oddaj. Mi prispevek sestavimo do konca, da je gledljiv. V bistvu zaključimo zgodbo kot neko celoto, preden gre dejansko v objavo. Opremimo z glasbeno podlago, grafično, slikovno. Smo zadnji člen, preden gledalci vidijo prispevek v živo," svoje delo pojasni Igor in doda: "Najbolj mi je všeč, da imamo odprte roke, da sem lahko kreativen. Vsak teden, vsak dan so nove zgodbe. Vedno je nekaj drugega. Delo enostavno ni monotono, čeprav je na prvi pogled tako videti, ker samo sediš za računalnikom, a lahko potrdim, da ni čisto tako."
Igor pravi, da navdih črpa tudi pri tujih režiserjih, filmih in dokumentarnih oddajah: "Ko vidim, kako uporabljajo efekte, potem tudi sam skušam to prenesti v svojo montažo. No, ko bom velik, bom Michael Bay!" (smeh)
Montaže včasih tako čustvene, da zgodbe 'nosi' domov
Prav novinarji in vsi ostali sodelavci katere koli medijske hiše so v posrednem stiku z enimi najtežjih človeških zgodb. V 18 letih je Igor zmontiral nešteto prispevkov in videl potek različnih zgodb. Kar nekaj jih je seveda takšnih, ki gredo mimo, na katere pozabijo tako novinarji kot tudi montažerji in gledalci. A nekatere zgodbe ostanejo. Predvsem pa poudarja, da je prav montažer najbolj izpostavljen posnetemu materialu, saj ga mora znova in znova pogledati, pregledati in analizirati: "So zgodbe, ki te pretresejo, seveda. Gledalec prispevek gleda 15 minut, jaz pa se s tem istim prispevkom ukvarjam dva dni in nenehno pregledujem vse te posnetke. Izjave preposlušam enkrat, trikrat, desetkrat. Ko stvari tolikokrat vidiš, te zadene, seveda."
Igor izpostavi tri zgodbe, ki sta ga v vseh teh letih najbolj zaznamovali. "Najbolj pretresljiva zgodba je bila z Majo Sodja, ko je delala reportažo z grških otokov o migrantih. Mogoče tudi tista najbolj znana fotografija dveletnega fantka, ki ga je naplavilo na obalo. Potem Jure Bračko in celotna zgodba o Srebrenici. Tudi rekonstrukcija umora na Tekačevem ni bila najbolj preprosta stvar za narediti."
Za konec pove, da je njegovo delo izjemno pomembno in zelo zanimivo. Montažer je tisti, ki prispevku izbere določeno sliko in glasbeno podlago, ki se gledalcev dotakne, jih šokira, in prav montažer z izbiro glasbe gledalcu narekuje, za kakšno zgodbo gre: napeto, tragično, pozitivno. "Pomembno je, da smo pri svojem delu zelo pozorni, zato bi tudi vsakemu novemu in mlademu sodelavcu svetoval, naj vsako stvar preveri. Ne enkrat ne dvakrat, večkrat. Preveri, preveri, preveri in še enkrat preveri!"
