Damjana Seme: Od edinega intervjuja s Kamenikom do nepozabnega požigalca in 'afere Seme'

Štirikratni umor v Tekačevem pri Rogaški Slatini  je bil leta 1997 najhujši zločin pri nas. Pod streli so umrli štirje ljudje. Domnevno zato, ker naj bi storilci iskali premoženje gospodarja. Več let smo novinarji spremljali sojenje Kristijanu Kameniku, ki je še vedno edini obtoženec za štiri umore. Spomnim se, kako zelo nemirna sem bila dan pred tem, ko sem dobila priložnost, da v zaporu posnamem z njim pogovor. To je še vedno edini intervju, ki ga je dal za televizijo. Bila sem živčna, a hkrati vznemirjena, ker imam priložnost, da slišim, kaj bo povedal nekdo, ki je obtožen hladnokrvnega umora štirih ljudi. Vsakega z enim samim strelom. Kot izurjen morilec. Ob misli na to, v kakšnih okoliščinah so umrle žrtve, te seveda spreleti srh. In srh me je spreletel tudi v zaporu, ko sva se s Kamenikom srečala. 

Primer Tekačevo spremljam že vse od leta 1997. Leta 2020 je še vedno na začetku.

Kasneje, ko je pogovor povsem normalno stekel, sem se sprostila. Lahko bi rekla, da je bil Kamenik čisto prijazen sogovornik. Po več kot 20 letih pa še vedno ni znano, ali je on tisti, ki je moril v Tekačevem. Sodni proces na celjskem sodišču je bil namreč pravi fiasko in ne more biti v ponos pravosodju. Na podlagi istih dokazov je Kamenik doživel kar tri različne sodbe – enkrat so ga obsodili, da je pobil vse štiri ljudi, spet drugič, da samo dva, nato je bil celo oproščen krivde. Doletele so ga vse tri možnosti! Proces se je vedno znova vračal na prvo stopnjo, in tako je še danes. Morilec žrtev ni znan, nihče ni bil obsojen, nihče za zločin ni odgovarjal. Pred tremi leti smo pripravili tri posebne prispevke v rubriki 24UR Fokus: 20 let po zločinu v Tekačevem. In tudi posebno rekonstrukcijo dogodkov na dan umorov. 

Na kraju zločina še vse tako, kot so pustili morilci

Sorodnik pokojnih, lastnik hiše v Tekačevem, Davorin Škrinjarič, mi je omogočil, da sem se z ekipo vrnila na kraj zločina. Po 20 letih nam je odprl hišo groze, kjer je bilo še vedno vse tako kot marca 1997. Ničesar niso spreminjali, nič pospravili. "Preveč boli," je povedal. Ko smo s sogovorniki vstopili v hišo, kjer smo posneli pogovore za Fokus, smo to grozo občutili tudi sami. Enako razdejanje, kot so ga pustili morilci, na istem mestu tudi trezor. V njem pa še vedno bančne hranilne knjižice.

'Afera Seme' je pokazala, da policija prehitro podleže zahtevam politike

Ojoj, leto 2005, 'afera Seme', ko sem padla v kremplje politike ali bolje rečeno v roke Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs) ali še bolj točno v roke poslanca Franca Kanglerja. Zmotili so ga moji prispevki o predkazenskih postopkih zoper celjske funkcionarje, predvsem zoper župana Bojana Šrota. Na eni od sej Knovsa je razpravljal, da odtekajo informacije s policije. Motilo ga je, da snemamo hišne preiskave, in zahteval je, da se razjasni, kako dobimo informacije. 

Knovs je zahteval pojasnila, Generalna policijska uprava pa odgovore od celjske uprave. Tam so pripravili poročilo o mojem delu in med drugim zapisali, kje imamo prostore dopisništva, da se gibljemo v krogih gospodarstva, da imamo kontakte z odvetniki pa tudi s člani nekaterih kriminalnih združb, da se družimo z delavci policije, tožilstva in sodišča oziroma da imamo celo prijateljske odnose s predstavniki teh institucij. Zapisali so še, da hitro dobivamo informacije in da imamo vedno točne podatke o aktivnostih policije. In še – da tudi snemamo skozi okno naše pisarne. 

Sledile so kadrovske zamenjave na Policiji

Ko sem izvedela za to poročilo, sem bila šokirana. Ni mi bilo jasno, zakaj bi Policija takšne odgovore pripravila za politiko. Pa še zanikali so, da obstaja to poročilo. Eni in drugi. Najprej se zlažejo, potem ne znajo pojasniti, zakaj je to poročilo nastalo. Izgovarjali so se drug na drugega, na Policiji so navajali, da gre za zlorabo Policije v politične namene, na Knovsu so rekli, da je politika zlorabila komisijo za kadrovske zamenjave in da od Policije niso zahtevali takšnih odgovorov, kot so jih dobili. Da so afero zakuhali na Policiji, da so lahko zamenjali kadre, ki so se jih želeli znebiti. Skratka, cela zmešnjava. Razrešili so pomočnika direktorja Uprave kriminalistične policije Marjana Erhatiča, šef celjskih kriminalistov Robert Mravljak pa je zaradi različnih pritiskov sam zapustil ta položaj. Oba sta bila podpisana pod to sporno poročilo. Kasneje so sledile še druge kadrovske menjave.

Ko na Knovsu razpravljajo o dogodku, ki ga ni bilo

Franc Kangler je na seji parlamentarne komisije opozarjal na politično diskreditacijo celjskega župana ter namigoval, da pri tem sodeluje tudi Policija. Mi pa, da smo snemali hišno preiskavo. In da smo bili tam že pred kriminalisti. "To je bil en velik halo efekt, samo ena kamera je stala tam in to posnela. Točno samo ena kamera ... Hočem vam pokazati, da tu še zmeraj obstaja policija znotraj Policije, kjer so nekateri vzvod za politične obračune. Zanimivo pa je, da se je to zgodilo nekaj dni pred kongresom naše stranke, ko se je pač govorilo, da naj bi bil eden izmed kandidatov za predsednika stranke prav župan Celja," to je razlagal Kangler.

Naj povem, da celjski župan nikoli ni imel hišne preiskave, ki bi jo mi snemali, kaj šele da bi bili tam pred kriminalisti. Dogodek, o katerem je Kangler govoril na Knovsu, s celjskim županom sploh ni bil povezan, posnetki so bili s hišnih preiskav na Nepremičninah. Kangler je bil tako zelo zaskrbljen zaradi dogodkov, ki se niso zgodili. In tudi hišne preiskave pri županu ni bilo. Torej ni šlo za nobeno politično diskreditacijo njegovih strankarskih kolegov. 

'Pod njenim oknom'

Tudi pet let kasneje še vedno ni bila pozabljena ta zgodba s pisarno našega dopisništva in afero, ki je nastala zaradi našega poročanja. Moja šefica Tjaša Slokar Kos, ki je bila takrat še dnevna urednica, je v obrazložitvi moje nagrade za posebne dosežke v informativnem programu zapisala: "Obrazložitev naslednje nagrade bi lahko nosila tudi naslov Pod njenim oknom. Pod njenim oknom se namreč dogaja marsikaj zanimivega za vse naše gledalce. Njeno okno pa je v preteklosti že povzročilo veliko sivih las tistim, ki niso želeli, da bi te informacije prišle v javnost. Po njeni zaslugi smo velikokrat najbolj obveščena redakcija v Sloveniji, imamo ekskluzivne informacije o obsežnih policijskih aretacijah, o sledeh, ki vodijo do akterjev gospodarskega kriminala in kriminalnih združb, ki jih ta družba mora obsoditi. Goljufi dobivajo obraze, ljudje, ki so jih prinesli naokrog, pa zadoščenje. Njeno okno jo je spravilo v težave, z njo so se ukvarjali celo na parlamentarnih preiskovalnih komisijah, zaradi tega je prišla na naslovnice časopisov. Res je sicer, da zaradi njenih odličnih virov povprečen Slovenec misli, da so vsi Celjani eni navadni kriminalci. Toda njeni viri sežejo čez meje Celja ..."

Ko gre čistilka pomotoma čistit okna na Policijo

Še ena prigoda iz naše pisarne, ki sprva ni bila niti najmanj smešna, kasneje pa smo se na to temo še neštetokrat nasmejali. Ko sva s snemalcem enkrat spet čakala, da bova posnela policijsko akcijo kar čez okno, sem ugotovila, da so na zunanji strani po dežju precej umazane šipe in da bodo posnetki slabi. Zato sem prosila čistilko, da gre očistit naša okna, ki pa so dostopna samo tako, da greš na parkirišče policijske uprave. Ker se je mudilo in je bilo malo panike, me čistilka očitno ni najbolj razumela, kaj želim. S snemalcem sva sedela v pisarni in čakala, kdaj se bo prikazala na naših oknih. Potem pa naenkrat zagledava, da čisti okno na policijski upravi. Mislila sem, da me bo kap. Res! V šoku sem bila. Najbolj sem se bala, da bo vsak čas prišel nekdo ven in jo bo vprašal, kaj počne. In da bo rekla, da sem jo jaz poslala tja, ker ne vidim dobro na policijo. No, na srečo se to ni zgodilo. 

To pa ni edina čudaška prigoda z našimi 'sosedi'. Čez nekaj let je na policijskem parkirišču zraslo grmovje, ki je vedno bolj zakrivalo naš pogled iz pisarne na vhod policijske uprave. Vedno več je bilo tega šavja in vedno težje smo kaj posneli čez okno. Nekega dne spet dežurava s snemalcem v pisarni. Čez čas opazim, da je nekam izginil. Kmalu pa ga zagledam na drugi strani z žago, kako žaga to, kar je zraslo pri sosedih na policiji. V hipu se je odločil, da požaga te veje. Ne da bi koga vprašal. O, groza! Spet sem padla v paniko in samo čakala, da me bo poklical kdo s policijske uprave in vprašal, kaj se gremo, ali smo normalni.

Pritiski, grožnje, izsiljevanja ...

Kot že rečeno, bilo je veliko pripetljajev v teh 25 letih, precej stresa, ogromno žalosti, pa tudi veselja. Bile so grožnje, pa klici iz zapora, pritiski osumljencev, njihovih odvetnikov, ki so me kdaj tudi grdo izsiljevali. Tudi klici osumljenih politikov so bili. Neprijetni! Bolj prijazni so bili politiki v mojih radijskih oddajah, ki sem jih imela na celjskem radiu Fantasy. Večkrat je bilo prav zabavno, čeprav smo obravnavali resne teme. Ni pa bilo vedno zabavno, ko sva s snemalcem ure in ure čakala na preži za kakšnim dogodkom, na dobre posnetke. Včasih tudi ponoči. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila dolgoletnemu sodelavcu, ki je zaslužen za vse odlične posnetke na terenu, za lepo in atraktivno sliko. Več kot 15 let je bil moj snemalec Branko Blagotinšek, ki je z mano na terenu preživel več časa kot s svojo družino doma. 

Bil je moj zaveznik, večkrat moj 'telesni stražar', ko sva bila v neprijetnih situacijah. Kdaj sva morala tudi bežati, ko naju je kdo napadel z vilami ali želel razbiti kamero. Hvaležna sem mu za vse fantastične posnetke, brez katerih ne bi bilo dobrih prispevkov. Službeno sva bila tudi v tujini, šla sva na snemanje v Prago, kjer sva med drugim posnela pogovor z znano manekenko Evo Herzigovo. Pa v Berlin, Dusseldorf, Moskvo in še kam. V Moskvi sva posnela pogovor s slavno francosko igralko Catherine Deneuve. So naju pa skoraj aretirali, ker sva snemala tudi tam, kjer ne bi smela in nisva imela dovoljenja oblasti. V okolici Kremlja je to sploh strogo. 

'Velenjski požigalec' še ni pozabljen 

Pri vseh odmevnih in ekskluzivnih prispevkih, ki sva jih naredila, pa je prav neverjetno, da je daleč največjo 'slavo' po številu ogledov požel povsem običajen prispevek o tem, kako so v Velenju domačini ujeli požigalca. Posnetek ima na YouTubu več kot milijon ogledov oziroma še enkrat toliko različnih priredb tega našega prispevka. Sogovornik, ki je v prispevku razlagal, kako so sami odkrili in pridržali požigalca, je postal prava atrakcija na spletu. Obstajajo celo igrani prizori na to temo in parodije na naš prispevek. Čeprav je bilo to že pred 15 leti, je očitno še vedno aktualno, mi je pred kratkim povedal moj nečak Sven. Sploh nisem vedela. Pozabila sem že na tega požigalca. Sven me je presenetil, ko mi je pokazal vse te priredbe 'velenjskega požigalca', celo na Tik Toku sva gledala, kako posnemajo naš intervju, in se nasmejala do solz. 

Dobrodelna akcija 'Otrokom za božič'

To je bila ena res krasna zgodba. Ko sem v Celju organizirala dobrodelne prireditve z naslovom Otrokom za božič, kjer smo zbrali ogromno denarja za božično obdaritev otrok iz socialno šibkejših družin, decembra pa smo jih povabili v Pravljično deželo in jih tam obdarili. Pripravili smo darila za več kot 300 otrok. Lepe spomine imam na te čase. Zelo me namreč prizadenejo stiske ljudi, še posebej občutljiva sem na stiske otrok in starejših. 

Veliko žalostnih dogodkov sem videla v svoji karieri in slišala ogromno klicev na pomoč. Mnogim ljudem sem pomagala, nekaterim s prispevki v naši oddaji, drugim samo s telefonskim klicem, ki je vse rešil. Grozno je, ko ti upokojenci razlagajo, da so v hudi zimi doma zaviti v odejo, ker nimajo denarja za ogrevanje. Ker jim od pokojnine  ne ostane za stroške ogrevanja. In varčujejo tam, kjer lahko. Srce se mi trga ob takšnih zgodbah. Tega je ogromno. Sramotno je, da mora biti upokojenec, ki je vse življenje pošteno delal, v pokoju na mrzlem. Da ga vso zimo zebe. Da s svojo pokojnino ne preživi, da nima dovolj denarja za hrano.  

Ljudje si zaslužijo dostojne pokojnine. Me zanima, kako bi kdo od politikov preživel mesec s 400 ali 500 evri. Naj poskusijo. Moje mnenje je, da so tako nizke pokojnine neustavne, ker ne zadostujejo niti za osnovne življenjske stroške. Želim si, da bi se v državi našel nekdo, ki bi ustanovil sklad za ljudi, ki jim prihodki ne omogočajo dostojnega življenja. Če bi vsi darovali samo po en evro na mesec, bi se zbralo ogromno denarja. Dovolj, da nihče ne bi bil lačen in nihče na mrzlem.

25 let novinarstva: nikoli se ne izklopiš, vedno živiš in razmišljaš kot novinar

Zaradi vseh stisk, ki smo jim priča vsak dan, sem izredno vesela za projekt Veriga dobrih ljudi in ponosna na našo medijsko hišo, da to podpira. Z veseljem pogledam vsak oglas, ki najavi novo podjetje, ki se je pridružilo akciji. In prispevalo denar Zvezi prijateljev mladine, da lahko pomaga še več otrokom in mladostnikom, ki jim življenje ni naklonjeno. Anita Ogulin je pa sploh carica!

Po četrt stoletja na Pop TV lahko še vedno rečem, da sem na našo informativno oddajo 24 UR enako ponosna kot prvi dan. Zelo ponosna sem na to medijsko hišo, na moje sodelavce, na vse, ki ustvarjajo informativni program, ogromno jih je. Pa na vse naše šefe, ki nam omogočajo, da lahko delamo v takšnem okolju. Ni vedno enostavno, je zelo stresno, večna bitka s časom in neusmiljen lov na informacije. Novinarstvo je poslanstvo in način življenja. Nikoli se ne izklopiš, vedno živiš in razmišljaš kot novinar. Tudi na dopustu.