Andrej Gnezda, ki se pri Umanoteri ukvarja z vprašanji, kot so mednarodni trgovinski sporazumi, zelena proračunska reforma, nizkoogljično gospodarstvo in trajnostne politike, izpostavlja, da se pri nas glavnina podnebno-energetskih politik in ukrepov osredotoča na učinkovito rabo energije v stavbah in pridobivanje energije iz obnovljivih virov, deloma pa še na promet, kmetijstvo in odpadke. Medtem pa industrija s svojo veliko porabo energije in izpusti iz industrijskih procesov v razpravah in politikah ostaja bolj ali manj prezrta. Pa čeprav brez zmanjšanja rabe energije v industriji Slovenija ne bo prešla v nizkoogljično družbo in tudi ne bo dosegla energetskih in podnebnih ciljev, še ugotavljajo v organizaciji, kjer so pred časom tudi pripravili poročilo Energetsko intenzivna industrija v Sloveniji: poraba energije, dodana vrednost, delovna mesta.
Kako varčni smo v Sloveniji, ko gre za porabo energije? Tako v gospodinjstvih kot v industriji?
Za gospodinjstva trendi kažejo, da so naklonjena temu, da učinkovito porabljajo energijo, medtem ko je v primeru naših največjih porabnikov - predelovalnih dejavnosti industrije žal drugače. Če pogledamo številke zadnjih let, kažejo, da je bila poraba energije tukaj leta 2016 skoraj enaka tisti leta 2008. Industrija torej glede zmanjšanja porabe energije ni storila veliko.
Kateri pa so največji porabniki energije pri nas?
Z namenom, da opozorimo prav na te največje porabnike, je nastalo poročilo o energetsko intenzivni industriji v Sloveniji. Zdi se nam namreč smiselno začeti pri največjih porabnikih, kjer je seveda tudi večji potencial za velike energetske prihranke in večje zmanjšanje porabe. Poročilo kaže, da ko govorimo o največjih porabnikih pri nas, govorimo o približno 50 ali 60 podjetjih. Ta podjetja sodijo v energetsko intenzivne sektorje, kot so proizvodnja kovin, proizvodnja papirja, proizvodnja nekovinskih materialov in proizvodnja kemikalij.
Te štiri branže so največji porabniki energije – porabijo dobrih 60 odstotkov vse električne energije, ki jo pri nas porabi industrija. Za ilustracijo pa ta podjetja ustvarijo približno 2,5 odstotka BDP, zaposlujejo slabih 30.000 ljudi, porabijo pa kar 16,7 odstotka vse energije, ki jo porabimo v Sloveniji, torej ne le elektrike, ampak vse energije.
To se nam zdi en takšen enostavno razumljiv podatek o tem, kakšen je prispevek teh podjetij k BDP, k zaposlenosti in koliko energije za to porabijo.
Poraba teh podjetij je tako visoka, ker gre za proizvodnjo primarnih materialov. Kot država in kot družba bi morali imeti načrt, kaj storiti s temi podjetji, kako zniževati porabo energije. Namreč leta 2013 je Slovenija sprejela Slovensko industrijsko politiko, kjer je vizija govorila o kontinuiranem prestruturiranju slovenskega gospodarstva oziroma industrije v snovno in energetsko učinkovito industrijo. Ampak pet let kasneje vidimo, da nimamo na tem področju sprejete nobene aktivne politike. Vsaj ne takšne, ki bi prinesla resne premike v smeri, ki jo je takrat začrtala vizija.
Kakšen pa je bil odziv na tokratni dokument, s katerih ste opozorili na velike porabnike in nujnost varčnejše porabe energije?
Zaenkrat resnejših odzivov žal ni, vsaj ne v smeri aktivnega delovanja na tem področju. Vemo sicer, da so pristojni dokument zaznali, da so ga tudi prebrali - toliko smo namreč dobili odziva. Je pa zdaj pri vsem skupaj ključna priprava nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, ki ga moramo pripraviti do konca leta. To je priložnost, da začrtamo aktivnejšo politiko zmanjševanja porabe energije, na izvedbeni ravni pa sprejmemo drugačne politike in ukrepe, takšne, ki bi podjetjem dejansko pomagali in jih spodbujali v to smer.
Pričakujemo, da se bo to zgodilo, kajti trendi so jasni, smer je začrtana. Vprašanje pa je, ali bomo to storili v nekem razumnem roku in tudi podjetjem dali več časa, da se spremembam lažje prilagodijo ali pa bomo odlašali in se bodo morala podjetja nato tem trendom prilagoditi zelo na hitro. Dlje kot odlašamo, slabše je za gospodarstvo.
Glede na to, da ima Slovenije, ko primerjamo članice EU, zelo visok delež energetsko intenzivnih dejavnosti v strukturi našega gospodarstva, na tej lestvici smo tretji ali četrti, bi sicer pričakovali večjo angažiranost za neko aktivno politiko do teh podjetij - kako jih prestrukturirati, kako jih spodbujati k zmanjšanju rabe energije, da bodo na dolgi rok tudi preživela na trgu in bo ta prehod čim manj stresen, tako za gospodarstvo kot družbo.
Kako visoko je energetika nasploh na prioritetni lestvici slovenske politike?
Pred leti je celo Umar v svojem poročilu opozoril, da smo v Sloveniji popolnoma zastali na področju razvoja OVE – sonce, veter, geotermalna energija … Tukaj smo dejansko bili na repu Evrope, zadnji po instalacijah novih priključkov. Zadnje spremembe, ki omogočajo samooskrbo, tudi skupnostno samooskrbo, so korak v pravo smer in tudi kažejo pozitivne učinke - če gledamo letno poročilo agencije za energijo, boste videli, da je po teh spremembah skokovito narastlo število novih priključenih sončnih elektrarn.
Interes javnosti sicer je, trend razpršene proizvodnje je tako pri nas kot v tujini jasen. S seboj prinaša številne koristi, kot je demokratizacija energetike in razpršena proizvodnja, učinki pa so pozitivni, tako za posameznike kot skupnosti. Te ne le prosperirajo v ekonomskem smislu, tudi energetski objekti postanejo bolj sprejemljivi, ker skupnost sama investira in odloča, kam bo umestila kakšen energetski objekt. Prav tako to pomeni, da bo skupnost projekt peljala tako, da bo v njeno korist, ne v njeno škodo.
Še vedno marsikatera skupnost pri nas odklanja idejo, da bi na primer postavili vetrnico …
Prav zato je pomembno, da energetski projekti postanejo projekti skupnosti. Pogosto se zgodi, da investitor predlaga lokacijo, ki ni ustrezna. Eden večjih problemov, ki ga imamo, je tudi obstoječ sistem priprave presoje vplivov na okolje, kjer je še vedno tako, da pripravljalci radi ustrežejo investitorju in pripravijo poročilo, ki pravi, da vplivov ne bo oziroma so sprejemljivi, potem pa se zatakne, ko pristojni organ zadeve preverja in se izkaže, da temu ni tako. Za vetrne elektrarne se je pripravila karta, kjer je bilo opisano, kje bi bile te elektrarne sprejemljive - tako z vidika naravovarstva, tehnične izvedljivosti, ekonomske sprejemljivosti kot upoštevanja bližine naselij. Karto torej imamo, je pa na investitorju, da bo karto pogledal in se odločil, da poskusi objekt umestiti tam, kjer bo najbrž imel manj težav, kot če bo šel na lokacijo, kjer je že vnaprej jasno, da investicija z vidika lokalne skupnosti ali naravovarstvenih pogojev tja ne sodi oziroma ni sprejemljiva.
Kam bi se torej po vaše morala usmeriti slovenska energetska vizija in politika?
Veliko več priložnosti moramo dati obnovljivim virom energije in energetskim projektom skupnosti, tukaj smo v Sloveniji še zelo na začetku, medtem ko v Avstriji – pa tudi na Hrvaškem – že imajo projekte, kjer občani vlagajo v večje sončne elektrarne na strehah večjih javnih objektov in podobno. In tukaj vidimo veliko priložnost za bistveno večji razmah, kot je bil doslej. Na prvem mestu pa je nedvomno zmanjšanje porabe energije. Tukaj preprosto moramo sprejeti neke bolj aktivne politike, tako v sektorju prometa kot industrije.
Katere konkretne ukrepe predlagate?
Zelena proračunska reforma je nekaj, kar bi najbolj celovito vplivalo na to področje. V Sloveniji še vedno vsako leto okoli 150 milijonov evrov namenimo subvencijam za fosilna goriva. Čas je, da jih začnemo ukinjati in začnemo obdavčevati, kar je okolju škodljivo in energetsko potratno.
Danes je energetsko intenzivna industrija upravičena do vrste olajšav. Na primer plačujejo nižje trošarine, oproščeni so CO2 dajatve … Seveda vse z namenom, da nimajo pretiranih stroškov, da ohranjajo konkurenčnost na trgu. Podobno politiko imajo tudi v tujini, ampak tam je vezana na to, da ta podjetja izvajajo naložbe v učinkovitejšo rabo energije. Nižje dajatve oziroma odpustki bi se morali tudi pri nas vezati na izboljšanje učinkovitosti rabe energije oziroma uvedbo sistema ISO 50001 v podjetja – se pravi podjetja, ki izvajajo ukrepe oziroma pridobijo certifikat, so upravičena do nižjih trošarin, ostala pa ne. To je relativno enostaven ukrep, ki ga je mogoče hitro sprejeti. Dolgoročno pa potrebujemo strategijo o tem, kakšno industrijo želimo pri nas, kakšni so na tem področju naši cilji – katere sektorje želimo zmanjšati, katere spodbujati. In potem temu prilagoditi tudi investicijsko in davčno politiko.
Številni opozarjajo, da bi se morali lotiti tudi energetskih projektov, med njimi priprav na nov blok jedrske elektrarne v Krškem.
Nismo še dali priložnosti obnovljivim virom energije. In s takšno investicijo bi zablokirali možnosti vlaganj v obnovljive vire energije. Projekt bi potreboval toliko denarja, da bi to zavrlo vse ostale investicije. In izkušnje iz tujine kažejo, da se je pri jedrskih projektih marsikje ustavilo prav zaradi denarja, ker so presegli pričakovane stroške. Očitno se zadeve v praksi zatikajo.
Vendar pa več strokovnjakov pravi – naša energetska poraba se bo v prihodnjih letih povečala. Kako zadostiti temu trendu, s kakšnimi viri energije?
Sporočila znanosti so jasna. Če želi Evropa doseči okoljske cilje, moramo termoelektrarne do leta 2030 zapreti. Ne gre toliko za vprašanje novih virov, kot gre za vprašanje ali si želimo zagotoviti neko podnebje, ki nam bo omogočalo normalno življenje.
Trendi o večji porabi najbrž držijo, vendar jih je potrebno postaviti v kontekst. Pravijo, da bomo v prometu zaradi elektrifikacije porabili več elektrike. Redko pa razkrijejo številke. Torej – če bi bila leta 2030 polovica avtomobilov v Sloveniji električnih, bi v smislu porabe govorili o okoli osmih odstotkih električne energije, ki jo porabimo danes. Podobno velja tudi za ogrevanje s toplotnimi črpalkami. Ne gre torej za toliko večjo porabo, da bi morali zaradi tega graditi velike elektrarne.
Imamo namreč ogromne porabnike električne energije. Samo največji porabnik porabi približno 10 odstotkov električne energije v Sloveniji na leto, kar je res ogromna številka. Konkretno - tukaj govorimo o proizvodnji primarnega aluminija. Če bi to podjetje (Talum op.a.) prešlo na proizvodnjo sekundarnega aluminija, reciklažo, bi se njegova poraba zmanjšala za okoli 95 odstotkov. Se pravi, če to podjetje začne reciklirati aluminij, nam ostane 9,5 odstotka električne energije in imamo pokrito elektrifikacijo prometa, če zelo poenostavimo zadeve. Proizvodnja kovin porabi približno toliko energije, kot jo ustvari TEŠ. Imamo ogromne porabnike, s katerimi moramo nekaj storiti. Zdi se kar nekoliko utopično razmišljati, da bomo leta 2050 v Kidričevem še vedno proizvajali primarni aluminij. Trendi so namreč jasni, gredo v smeri krožnega, nizkoogljičnega gospodarstva, in temu se bo morala prilagoditi tudi industrija. In iz tega naslova lahko pride do velikih prihrankov energije. Vprašanje pa seveda je - ali bomo dajali prednost velikim avtocestam, širitvam obvoznic ali pa javnemu potniškemu prometu. Vedno govorimo samo o širitvah – tako ko gre za promet, kot tudi, ko gre za industrijo in s tem povezane energetske potrebe, premalo pa govorimo o tem, kako iste kapacitete izkoristiti bolje.
KOMENTARJI (265)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.