Po podatkih Svetovne jedrske zveze (WNA) se trenutno gradi približno 50 jedrskih reaktorjev v 15 državah, največ na Kitajskem in v Rusiji in Indiji. Čeprav izstopa Azija, se nove jedrske elektrarne postavljajo tudi v Evropi. Gradijo jih Velika Britanija, Francija, Finska in Slovaška. Medtem ko prve tri države prisegajo na francoski reaktor EPR, Slovaki zaupajo ruskemu izvoznemu hitu VVER. Kakšna je razlika?
"Francoski EPR je, v nasprotju z ameriškimi reaktorji s pasivnim varnostnim sistemom, usmerjen k agresivni varnosti. Francozi gredo v potrojeno, početverjeno varnost," je povedal dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko fiziko na Institutu Jožef Stefan. "Za primerjavo, za krški reaktor ameriške izdelave je značilna podvojena, mogoče potrojena varnost." Na drugi strani ruski VVER združuje kombinacijo pasivnega in aktivnega varnostnega sistema.
Kot poudarja jedrski strokovnjak, Rusi niso šli v izvoz s černobilsko tehnologijo, temveč s precej bolj varnimi in pohlevnimi reaktorji VVER. "To so tlačnovodni reaktorji, ki delujejo na Madžarskem, Finskem, Slovaškem, v Bolgariji. Prihajajo z novimi projekti. S Finci imajo pogodbo o novem reaktorju. Pogovarjajo se z Britanci in Madžari. Pravzaprav, največ reaktorjev, ki se trenutno gradijo, je ruskih." Cizelj izpostavlja, da glavni razlog tiči v tem, da so edini, ki pokrivajo celoten krog produkcije jedrskih reaktorjev, "kar pomeni, da so, v primerjavi z Američani, Kitajci in Francozi, sposobni razviti reaktor in ga tudi narediti".
TEŠ 6 scenarij, ampak dražji
V Veliki Britaniji jugozahodno od Bristola so decembra lani začeli graditi jedrsko elektrarno Hinkley Point C1, ki bo Britance stala dobrih 22,5 milijarde evrov in naj bi bila zgrajena do leta 2025. Evropske države imajo sicer precejšnje težave z izpolnjevanjem gradbenih rokov in naraščajočimi stroški. Tretji reaktor v finski elektrarni Olkiluoto gradijo že 14 let, stroški pa so se v tem času skoraj potrojili, z 2,3 milijarde na 8,5 milijarde evrov. Elektrarna naj bi po zadnjih zagotovilih začela obratovati prihodnje leto.
Še večje težave imajo v Franciji. Projekt gradnje tretjega bloka v Flamanvillu je bil sprva ocenjen 3,2 milijarde evrov, delovati pa naj bi začel leta 2012. A se je tudi tukaj zalomilo in stroški so se začeli višati, začetek obratovanja pa je bil odložen na konec leta 2022. Trenutno je projekt ocenjen na 10,9 milijarde evrov. Zgodbe s prestavljanjem rokov in množenjem stroškov v Sloveniji še predobro poznamo, a dr. Cizelj vendarle meni, da gre za specifično težavo jedrske industrije.
"Menim, da gre za kombinacijo več vzrokov, a tista ključna težava je, da izkušenih ljudi, ki so bili pri večjih jedrskih projektih v preteklosti, praktično ni." Naš strokovnjak izpostavlja, da v ZDA in Evropi ni bilo obnovitve generacij izvedencev za jedrsko tehnologijo. "Ko se je tik pred Fukušimo govorilo o jedrski renesansi, sta bila v ozadju skrita dva večja problema. Prvi je bil dobava opreme." Kot pojasnjuje dr. Cizelj, so se dobavne verige skrčile za enega ali dva uporabnika in čakalne dobe za kose opreme so se močno podaljšale. Drugi problem pa so bili izkušeni ljudje. "Če k temu dodate še družbeni pritisk, češ da jedrska energija ni najlepša, je to odvrnilo potencialno najboljše inženirje in kadre, ki so svoje kariere gradili drugod."
Razmere so pripeljale do propada proizvajalcev na zahodu. Še v osemdesetih letih so namreč elektrarne gradili Švedi, Nemci, Britanci in Američani, ki so imelibv tistem času na trgu pet konkurenčnih podjetij. V tistem desetletju je bila povprečno zgrajena ena jedrska elektrarna vsakih 17 dni. Danes sta na zahodu tako ostala le Westinghouse, ki je bankrotiral, in francoski Framatome, ki bi skoraj bankrotiral, če ga ne bi francosko elektrogospodarstvo kupilo in rešilo pred propadom.
Trenutno najaktivnejši v jedrski industriji so na Kitajskem, kjer je država močno naklonjena jedrski energiji, saj je potreba po elektriki ogromna. Posledično, tako Cizelj, imajo ogromno kadrov, saj njihove univerze proizvedejo petkrat več jedrskih inženirjev kot Američani. Na Kitajskem sta svoj krst doživela tudi oba konkurenčna zahodna reaktorja, EPR in AP1000.
Vrnitev iz krize: povečanje jedrskih kapacitet v prihodnosti
Ob načrtovanju in gradnji novih reaktorjev pa so se nekatere države tudi odločile za povečanje zmogljivosti nekaterih jedrskih elektrarn. Gre za stroškovno učinkovit način pridobivanja novih zmogljivosti. Na ta način so bili okrepljeni številni reaktorji v ZDA, Švici, Španiji na Finskem in Švedskem.
Mednarodna agencija za energijo (IEA) se zavzema za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida. V poročilu o svetovnih energijskih obetih za leto 2018 je IEA predstavila scenarij za povečanje svetovnih jedrskih zmogljivosti do leta 2040 za 25 odstotkov. Skupna proizvodna zmogljivost bi po načrtu morala znašati 12.466 gigavatov električne energije. S povečanjem števila jedrskih elektrarn v Aziji, zlasti na Kitajskem, bi se celotni jedrski prispevek k svetovni proizvodnji električne energije do leta 2040 zvišal na 13,5 odstotka.
KOMENTARJI (132)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.