Poljska: politično razklana država, ki bo odločala o svoji prihodnosti

Poljska je demokratična republika, ki je postala polnopravna članica Evropske unije maja 2004. Skupaj s Slovenijo je torej bila v "paketu držav", ki so se takrat pridružile EU v največji hkratni širitvi do sedaj – poleg nas in Poljakov so v paketu bili še Čehi, Estonci, Madžari, Latvijci, Litvanci, Slovaki, Maltežani in Ciprčani. To so države, poznane tudi kot A10.

V petnajstih letih so te države znotraj Unije ubrale najrazličnejše poti, nekatere pa so se začele celo pomikati proti izhodnim vratom v času povečanega evroskepticizma – od omenjenih držav A10 predvsem Madžarska in Poljska. Slednja je edina država, proti kateri je EU aktivirala sedmi člen pogodbe, ki ga dramatično imenujejo tudi "jedrska bomba". Če se ugotovi, da katera od držav članic krši temeljne vrednote Unije, ki so enakost, svoboda, demokracija, spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic ter vladavine prava, se lahko sprožita dva postopka, in sicer preventivni (kadar obstaja očitno tveganje za hujše kršitve vrednot EU) in postopek za uvedbo sankcij, ki vključuje tudi zamrznitev glasovalnih pravic v Svetu EU in Evropskem svetu. In s čim so Poljaki sprožili jezo in tako ostre ukrepe Unije?

Vse se je začelo z notranje-političnim konfliktom v državi, ki se je začel oktobra 2015. Takratna vladajoča stranka Platforma Obywatelska (PO), katere ustanovitelj je med drugim tudi Donald Tusk (do decembra aktualni predsednik Evropskega sveta), je takrat imenovala pet ustavnih sodnikov, in sicer tik pred parlamentarnimi volitvami. Trije novi ustavni sodniki so nadomestili tiste, katerih devetletni mandat bi se sicer iztekel šele dva tedna po volitvah. V času imenovanja sodnikov so vse javnomnenjske raziskave vladajoči stranki kazale boleč poraz na prihajajočih volitvah, a ustavno sodišče bi tudi v tem primeru od 15 sodnikov še vedno sestavljalo kar 14 njihovih izbrancev. Predsednik Andrzej Duda, po mnenju mnogih le marioneta, ni želel potrditi imenovanja sodnikov, rekoč, da so bili izbrani v "nasprotju z demokratičnimi načeli".

Javnomnenjske raziskave so imele prav, saj je na parlamentarnih volitvah 25. oktobra 2015 z absolutno večino zmagala konservativna, krščansko demokratska stranka Zakon in pravičnost (PiS). Začelo se je novo obdobje v poljski zgodovini. Nova vlada je v tribunal izvolila pet novih sodnikov, saj so trdili, da je imenovanje prejšnjih bilo v nasprotju z obstoječim zakonom in ustavo. Nato so le tri dni pred božičem sprejeli zakon, s katerim so popolnoma spremenili organizacijo ustavnega sodišča – po novem je bila zahtevana dvotretjinska večina in obvezno glasovanje vsaj 13 namesto 9 sodnikov, prav tako pa ima po novem sejm, spodnji dom poljskega parlamenta, pravico, da umakne sodnika. Ironično: ustavno sodišče je presodilo, da te spremembe niso v skladu s poljsko ustavo, vlada pa je to sodbo označila za neveljavno, saj pri sojenju niso "upoštevali novih pravil".

Kljub temu da je EU uporabila "jedrsko bombo", se zdi, da Poljakov to ni premaknilo – poljski premier Mateusz Morawiecki je Bruslju predstavil belo knjigo, v kateri PiS upravičuje reforme pravosodnega sistema, češ, da so se hoteli znebiti komunistične dediščine v sodstvu in njene neučinkovitosti ter da javnost v obstoječi sistem tako ali tako ni imela več zaupanja.

Na evropskih volitvah si je vladajoča PiS pokorila konkurenco

Vladajoča poljska stranka PiS tudi po političnih pretresih in turbulentnem razmerju z EU še naprej ostaja trdno v sedlu, še posebej po velikem uspehu na letošnjih evropskih volitvah. Število sedežev, ki jih v parlamentu zasedajo poljski evroskeptiki, je od leta 2014 naraslo za tri – PiS je osvojila 26 sedežev in popolnoma "uničila" opozicijske stranke, ki so se povezale v koalicijski blok.

Udeležba na volitvah je bila najboljša v zgodovini države, in sicer 45,42 % – gre še za dodaten pokazatelj tega, kako silovita je bitka med PiS in opozicijo. V parlament je za las uspelo priti tudi stranki z levega političnega spektra, Wiosni. Ustanovil jo je Robert Biedron, nekdanji župan mesta Slupsk in evropski poslanec. Želel je nagovoriti predvsem volivce iz velikih mest, predvsem s svojimi sekularnimi, LGBT skupnosti naklonjenimi prepričanji. A vodilni domači politiki, tudi za Poljsko liberalni Tusk in njegova PO, se v tej izrazito katoliški državi, ki ima v svojem geslu besede "Bog, čast, domovina", do tega vprašanja niso opredeljevali v strahu, da bi odgnali prevladujoče konservativne volivce. Pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 13. oktobra letos, pa so politiki vladajoče stranke PiS večkrat verbalno napadli istospolno usmerjene in jih obtožili, da predstavljajo ideologijo, ki je Poljski tuja in nevarna. Nadškof Marek Jendraszewski je v pridigi opozarjal na "mavrično bolezen", ki grozi državi, ter LGBT skupnost primerjal s komunisti, ki so do leta 1989 vladali državi. To je pridigal le nekaj dni, potem ko so nogometni huligani in nacionalisti napadli parado ponosa, ki je potekala v severovzhodnem mestu Bialystoku. Raziskava poljskega časopisa Rzeczpospolita je pokazala, da 46 % Poljakov nasprotuje registrirani partnerski skupnosti istospolnih parov, 56 % jih nasprotuje istospolni poroki in 76 % ljudi istospolnim posvojitvam.

Tudi smrt župana Gdanska izkoristili za politične obračune

Konflikt med konservativnim jedrom države in bolj liberalnim delom je na Poljskem viden na vsakem koraku. Smrt župana mesta Gdansk Pawla Adamowicza, ki ga je na odru med dobrodelno prireditvijo zabodel moški z duševnimi problemi, je bila prav tako razlog za delitve in politične obračune. 27-letnik, ki je župana zabodel, je med napadom kričal, da je bil po krivem zaprt v času, ko je na oblasti bila liberalna stranka PO, ki je podprla tudi ponovno izvolitev Adamowicza kot samostojnega kandidata.

Po njegovi smrti se je na trgu zbralo več tisoč ljudi, ki so se poklonili županu, ki je bil odločen zagovornik migrantov in LGBT pravic – Gdansk je označil za liberalno enklavo, mesto, ki odločno nasprotuje ksenofobiji in nacionalizmu vladajoče stranke Zakon in pravičnost. "Evropejec sem, zato je v moji naravi, da sem odprt," je za Guardian povedal Adamowicz v intervjuju leta 2016. "Gdansk je pristanišče in zato mora vedno nuditi zatočišče tistim, ki bežijo z morja," je še dejal takrat. S temi prepričanji je bil velik sovražnik podpornikov vlade in skrajne desnice. Leta 2017 je mladinsko desničarsko gibanje All Polish Youth celo objavilo serijo več "političnih mrliških certifikatov", in sicer za vse poljske proevropske politike. Za vzrok smrti na certifikatu župana Adamowicza so navedli "liberalizem, multikulturnost in neumnost".

Nekateri opazovalci dogajanja so vlekli vzporednice med umorom Adamowicza in atentatom na medvojnega predsednika Poljske Gabriela Narutowicza, ki ga je v galeriji leta 1922 ubil desničarski aktivist in slikar Eligiusz Niewiadomski, le pet dni, potem ko je nastopil svojo funkcijo. Narutowicz je bil poznan predvsem kot velik zagovornik poljskih Judov. Člani PiS so sicer vseskozi opozarjali na to, da želijo liberalci smrt župana izkoristiti za politične točke, čeprav je šlo le za dejanje motenega posameznika. Opozicija jim ni ostala dolžna, saj so trdili, da je za ta zločin kriva prav PiS, češ da v državi podpihujejo sovražnost.

Poljski 'močoholik': moški, ki vleče vse niti

Vsi poznavalci politične situacije na Poljskem se zavedajo, da čeprav sta uradno na čelu države predsednik Duda in premier Morawiecki, niti v ozadju vleče nekdo drug. Jaroslaw Kaczynski, 70-letnik, ki je uradno "le" vodja vladajoče stranke Zakon in pravičnost, je moški, ki mu sledita tako Duda kot tudi Morawiecki. Kaczynski je kontroverzna osebnost, ki ga njegova volilna baza obravnava kot božanstvo, drugi pa ga preprosto ne prenesejo.

Politični portal Politico, ki je pripravil njegov portret, se je pogovarjal z njegovimi nekdanjimi bližnjimi sodelavci, pa tudi največjimi nasprotniki – nihče od njih ne zanika Kaczynskijeve očitne karizme. Roman Giertych, nekdanji voditelj desne politične stranke, ki je bila med letoma 2005 in 2007 del koalicije s PiS, ga opisuje kot zelo zabavnega moškega. "Z njim se lahko pogovarjaš po tri, štiri ure. Edina omejitev je, da ga zanima samo Poljska," o nekdanjem političnem zavezniku pove Giertych.

V svojem sedemdesetletnem življenju je Kaczynski zunaj države dopustoval le enkrat, ko je s svojo mamo in pokojnim bratom dvojčkom obiskal bratrance v Ukrajini. Ne govori nobenega tujega jezika, ne uporablja računalnika, do leta 2009 ni imel bančnega računa, prav tako pa se nikoli ni poročil ali imel otrok. Družbo mu delajo le mačke, znajo povedati mnogi. "Veliko bere, obiščejo ga mnogi, ki mu pripovedujejo o svetu tam zunaj. Deluje kot ljudje v 19. stoletju," je povedal Paweł Kowal, nekdanji namestnik zunanjega ministra, ki je Kaczynskiju pomagal voditi neuspešno predsedniško kampanjo. Tudi on tako kot Giertych ni več njegov zaveznik – Kaczynski naj bi bil obkrožen le s tistimi, ki od njega kaj želijo, in s tistimi, ki si jih lahko podredi.

A ni bilo vedno tako. V politični svet je vstopil z ramo ob rami s svojim bratom dvojčkom, Lechom Kaczynskim. Njuna mama ju je vzgojila v patriota, vcepila pa jima je tudi sumničavost do Nemčije in Rusije. Brata sta se posvetovala glede vseh pomembnih odločitev, govorila sta tudi po dvanajstkrat na dan. Po padcu komunizma sta hitro postala ena izmed bolj vidnih poljskih politikov, leta 2001 pa sta ustanovila stranko Zakon in pravičnost. Le štiri leta potem je Jaroslaw zavrnil mesto predsednika vlade, ko je stranka zmagala na volitvah, in podprl brata, ki se je odločil, da bo kandidiral za predsednika države. Že naslednje leto je Lech brata imenoval za premierja – na položaju je zdržal le leto in pol.

Pred devetimi leti pa se je zgodila tragedija, ki naj bi Kaczynskega za vedno spremenila. Na poti na slovesnost ob 70. obletnici pokola v Katinskem gozdu, kjer so sovjetske sile ubile več tisoč Poljakov, večinoma vojaških častnikov, je poljsko vladno letalo strmoglavilo. V nesreči je umrlo 96 ljudi, vključno s predsedniškim parom. Od smrti njegovega brata dvojčka Jaroslaw nosi le črno barvo. Znana poljska politologinja Jadwiga Staniszkis, nekoč bližnja prijateljica in svetovalka Kaczynskega, je o njem povedala: "Potem se je res spremenil. Novega Kaczynskega ne razumem." Mama dvojčkov Jadwiga je bila v času Lechove smrti bolna, zato ji Jaroslaw dolgo ni povedal za njegovo smrt – šel je celo tako daleč, da je ponarejal časopisne zgodbe in jo prepričal, da njen sin ne more prileteti domov zaradi izbruha islandskega vulkana Eyjafjallajökull. Ker ji resnice ni mogel skrivati za vedno, se je prepričal, da je leta 2013 umrla zaradi strtega srca.

Po smrti brata naj bi Kaczynskega zanimala le še moč. "Nobenega interesa nima za denar in ženske. Zanima ga samo moč. Obstajajo seksoholiki in alkoholiki, ampak on je 'močoholik'," je prepričan Giertych. Po letu 2015, ko je na oblast spet prišla stranka PiS, so na pobudo Kaczynskega izvedli pravo čistko na veleposlaništvih, ministrstvih, državnih podjetjih in celo medijih – odpustili so več sto delavcev in jih nadomestili z zvestimi podporniki PiS.

Kralj rodea

Ko je bil leta 2016 ponovno izvoljen kot vodja stranke, položaj, ki ga zaseda že od leta 2003, je zanj glasovalo 1008 članov. Eden se je vzdržal glasovanja, le sedem pa jih je glasovalo proti. "Ta rezultat, s sedmimi glasovi proti, pokaže, da vseeno imamo neko vrste demokracije," se je Kaczynski posmehnil v govoru po glasovanju.

Zagrizen katolik, evroskeptik in mož iz ozadja, vse to je Kaczynski. V intervjuju za poljski tabloid Super Express je povedal, da po navadi zaspi šele ob tretji uri zjutraj. "Ne morem zaspati prej. Gledam televizijo, najraje kavboje, ki jahajo bike. Gre za ogromno spretnost, tudi tistih nekaj sekund, ko se uspejo obdržati v sedlu na tej zveri," je o svojem zanimivem hobiju novinarjem zaupal mož iz ozadja. 

V katero smer bo šla Poljska, Evropi naproti ali še dlje stran, bo jasno 13. oktobra, ko bodo tam potekale parlamentarne volitve. Trenutne projekcije kažejo, da PiS iz sedla še nekaj časa ne bo vrglo nič.

Se nadaljuje ...