'Kontaminirani izobčenci': raje v neizprosno okolje kot med neizprosne ljudi

Jedrske elektrarne v energetsko potratnem svetu predstavljajo vir, ki lahko uspešno zadosti vse večjim potrebam po energiji, hkrati pa ne obremenjuje okolja. So pa tudi vrsta elektrarn, ki med prebivalci pogosto vzbujajo največ nelagodja. Dramatične podobe iz časov nesreče v Černobilu, kjer je oblast padla na testu tako učinkovitosti kot transparentnosti, in srhljive podobe še danes večinoma praznega, opustošenega Pripjata, so se namreč zasidrale globoko v zavest ljudi. Podatki, kot je 47 mrtvih zaradi nesreče, okoli 4000 smrti zaradi raka, in ocena WHO iz leta 2006, da obstaja možnost, da bo zaradi rakavih obolenj, ki bodo posledica Černobila, umrlo še 9000 ljudi, navdajajo z grozo. A veliko ljudi vam bo povedalo, da so bili prepričani, da so te številke mnogo višje, da imajo kakšno ničlo ali dve več.

Svoje je nato dodala še tragedija v japonski Fukušimi, kjer danes praviloma pozabljamo, da je skoraj 16.000 življenj vzel cunami, ki je sledil uničujočemu potresu. Zaradi sevanja po nesreči v elektrarni Fukušima Daiči, ki jo je cunami poplavil, zaradi česar so trije reaktorji ostali brez hlajenja, kar je bil tudi razlog za nesrečo, ni umrl nihče.

Atomske bombe in neučinkovite oblasti

Zakaj torej običajno večina ob besedni zvezi "jedrska nesreča" najprej pomisli na tisoče in tisoče mrtvih, na iznakažene otroke in odrasle ter ljudi, ki v mukah umirajo za rakom? Strokovnjaki pojasnjujejo, da se je zgodilo dvoje.

Prvič – večina nesreče v jedrskih elektrarnah – ki so sicer izjemno redke – enači s posledicami eksplozije atomske bombe. Bombi Deček in Debeluh sta ob koncu druge svetovne vojne povzročili takojšnjo smrt skoraj 120.000 ljudi, vsaj enkrat toliko pa jih je umrlo čez nekaj časa. In drugič – nesreče v jedrskih elektrarnah za seboj puščajo hude psihosocialne posledice, saj so povezane tako z neposredno travmo kot s travmo, ki jo pustijo hitra evakuacija, selitev na novo območje, izguba premoženja in socialnega kroga za bližnje prebivalce, ki se morajo ob nesreči pognati v beg.

Tako v primeru Černobila kot Fukušime je bila evakuacija izjemno hektična. V Černobilu so šele sedemindvajsetega aprila dopoldne, torej šele en dan po nesreči v elektrarni, 50 tisoč prebivalcem mesta naročili, naj vzamejo najnujnejše. Prav tako so jim obljubili, da se bodo hitro vrnili domov, kar se ni nikoli zgodilo, Pripjat je še danes mesto duhov, kjer med obiskovalci prednjačijo influencerji, na lovu za "dobro" Instagram fotografijo. Ravnanje oblasti ob tragediji v Černobilu je imelo še eno trajno posledico – mnogi so tako še danes prepričani, da ob jedrski nesreči prva misel oblasti ni bila, kako zaščititi ljudi, ampak – kako nesrečo prikriti.

Oblasti v Fukušimi so izpraznile območje v krogu 20 kilometrov – evakuirali so okoli 170.000 ljudi, v naslednjih tednih so s polic umaknili vse pridelke, pridelane v 50-kilometrskem krogu. A tam ni bilo napeto le zaradi dogajanja v elektrarni, kar je še prispevalo k travmi ljudi. Cunami je območje povsem razdejal, prebivalci so bili v popolnem šoku, številni so izgubili koga od bližnjih.

Ženske, ki se jim moški izogibajo, in moški, ki skrbi utapljajo v alkoholu: živi, a za vedno ujetniki nekega dogodka

Psihosocialne posledice ob jedrskih nesrečah je ob sedemdeseti obletnici Hirošime in Nagasakija, kamor sta bili odvrženi atomski bombi, pod drobnogled vzela znanstvena publikacija The Lancet. Ni pa bil to prvi poskus, da se osvetli problem psihosocialnih posledic jedrskih nesreč. Združeni narodi so leta 2006 ocenili, da je bila ob vsem razdejanju in neposrednih posledicah največja nevarnost, ki jo je za javno zdravje ustvarila nesreča v Černobilu – vpliv na mentalno zdravje. Ravni depresije in posttravmatskega stresa med prizadetimi prebivalci so bile namreč izjemne – a so večinoma ostale neobravnavane.

Japonski znanstvenik Koiči Tanigava z medicinske fakultete v Fukušimi je prišel do podobnih spoznanj. Z raziskavo je ugotovil, da je ob neposrednih učinkih radiacije prav preseljevanje najhujša posledica jedrskih nesreč. "Pri nas ljudje niso bili izpostavljeni radiaciji, ki bi predstavljala resnejše tveganje – pa imamo ogromne težave s psihološkimi in družbenimi učinki nesreče," je izsledke nato še opisal za Independent.

Med najhuje prizadeto populacijo so ženske, razlaga: "Obstaja toliko mitov in neresnic o vplivih sevanja na nosečnost in plod, da imamo ogromno pacientk, ki po nepotrebnem živijo v paničnem strahu in si niti ne upajo zanositi." In to leta po nesreči. Nekaj strokovnjakov sicer meni, da statistika kaže ne le na večjo prizadetost žensk, ker so one tiste, ki zanosijo in jim to predstavlja še dodatno skrb, ampak tudi dejstvo, da ženske običajno pred tem razkrijejo, s kakšnimi strahovi se soočajo. Poleg tega so pri moških zaznali povečanje primerov alkoholizma in uporabe drog.

Prav tako številni čutijo posledice posttravmatskega stresa, živijo v velikem strahu pred novo nesrečo, širše družbeno nepoznavanje jedrske tehnologije pa naj bi vodilo celo do tega, da se je evakuiranih v družbi prijela stigma, da so zaradi izpostavljenosti sevanju drugačni od "normalnih ljudi". Ženske so poročale o velikih težavah, ko so iskale partnerja in je ta izvedel, da prihajajo z območja jedrske nesreče. Strokovnjaki opozarjajo, da gre za družbene predsodke, ki so običajno predvsem odraz neznanja.

"Psihološka in družbena travma po jedrski nesreči je zelo globoka in v prihodnje bi se morali veliko več pogovarjati o tem – tako v prizadetih skupnostih kot nasploh," je za The Lancet ocenil Simon Wessely iz londonskega Royal Collegea.

"Tisti … iz Černobila", ki pa so izgubili tudi vse zaupanje v "sistem"

Kako globoko v psihi posameznika so zares zakoreninjene posledice jedrske nesreče, sta leta 2011 dokazala Jonathan Samet in Sonny Patel, avtorja študije "The Psychological and Welfare Consequences of the Chernobyl Disaster: A Systematic Literature Review, Focus Group Findings and Future Directions." Poročata, da ljudje, ki so doživeli nesrečo v Černobilu, ki se je zgodila zdaj že daljnega leta 1986, še vedno kažejo izrazito anksioznost in depresijo.

Družbeno nesprejemanje dogodka tem ljudem skozi čas ni prav nič pomagalo. Ljudje, ki so bili med nesrečo še šolarji, so poročali, da so bili v novih šolah tarča zmerljivk in vrstniškega nasilja, ker "so bili iz Černobila".

Potem so tukaj ljudje, ki so vse življenje "čakali", da se pri njih razvije rak – ker so bili izpostavljeni sevanju in zato v bolj rizični skupini, kar je ohromilo doseganje njihovih življenjskih ciljev. Pri številnih je simptome še okrepilo dejstvo, da so ostali brez zaposlitve in svojega okolja. Čeprav psihološke pomoči tem ljudem ni bilo na voljo prav veliko, so se večinoma izognili še tisti, ki je bila. Raziskovalci namreč poročajo, da je zaradi dogajanja po nesreči in vsega, kar je postalo jasno leta pozneje, med temi ljudi zelo izrazito nezaupanje v "sistem" in vse, ki v njem delujejo.

Na Japonskem pa se je na primer po nesreči v Fukušimi znova začel pojavljati izraz "hibakuša" – žaljivka, ki so jo uporabljali za žrtve atomske bombe v Nagasakiju, še posebej za ženske in otroke s tistega območja, pomeni pa nekoga "ki je bil v eksploziji". Raziskovalci so celo ugotovili, da izraz preživeli uporabljajo sami zase.

Tisti, ki so preživeli Černobil, na primer tega tako po nesreči večinoma niso prav glasno razglašali. Aleksander Juvčenko, ki je bil v usodnih trenutkih na delu v elektrarni, se je leta pozneje preselil v Moskvo. V pogovoru za Guardian je pred leti povedal, da niti sosedom, ki jih pozna več kot desetletje, ne izda, da je "eden od tistih".

Žalostna statistika samomorov in "jedrski begunci", ki jim uničujejo avtomobile

Pet let trajajoča študija, ki so se je na območju Fukušime lotili Masacugu Orui, Juriko Suzuki, Masaharu Maeda in Seidži Jasumura, je pokazala, da na območju pred cunamijem ni bilo več samomorov, kot je japonsko povprečje. Po katastrofi se je število samomorov izrazito povečalo najprej med moškimi, po letu 2013 pa še med ženskami.

Na udaru tega pojava so bili večinoma starejši, ki so ob selitvi izgubili okolje, socialno mrežo in življenje, kot so ga poznali. Prav tako je premoženje številnih na prizadetih območjih postalo ničvredno, njihovo življenjsko delo se je torej razblinilo v trenutku, njihove možnosti za nov zaslužek pa so bile ničelne ali zelo omejene.

Do danes so sicer številna od evakuiranih območij v Fukušimi znova poseljena, pred dnevi so odprli celo plažo Kitaizumi, ki leži le okoli 25 kilometrov severno od močno poškodovane jedrske elektrarne in je bila pred cunamijem priljubljeno mesto za deskanje. Še vedno je razseljenih 50.000 ljudi. So nekakšni "jedrski begunci". "Kontaminirani izobčenci brez doma" o sebi in svojih sotrpinih pravi 66-letna Keiko Ovanda, ki je o svojem "pokatastrofalnem" življenju govorila za Vice.

Za njo je sedem let življenja v prestolnici Tokio. Pred njo vrnitev v domačo vas Nahara, ki so jo oblasti za dekontaminirano in varno razglasile leta 2016. Občutki ob možnosti vrnitve so mešani. Če bi ji država še naprej financirala življenje v Tokiu, bi ostala tam. Pa ne, ker bi se v Nahari bala sevanja ali česa podobnega, na kar ljudje pomislijo ob besedni zvezi "jedrska nesreča". Težava je, da to ni več "njena" Nahara.

Ker se je tja vrnila le peščica, ni bolnišnice, samo zdravstveni dom. Ni supermarketa, samo trgovina z nekaj osnovnimi izdelki. Po drugi strani pa niti v Tokiu ni bilo enostavno. Kot je dejala, je sosedje sploh niso pozdravljali. Vedeli so, da je iz Fukušime. Zamerili so ji, da ji država plačuje stanovanje. Svoj avto je tukaj vedno parkirala v očem najmanj vidnemu kotičku. Ker so, trdi, ljudem z registrskimi tablicami Fukušime redno uničevali avtomobile. Njena zgodba naj bi bila tipičen primer "begunca iz Fukušime". Zgodba človeka, ki je bil – pa ne po lastni krivdi – iztrgan iz lastnega okolja in vržen v novo skupnost, ki ga ni nikoli sprejela, ker se ni bila zmožna postaviti v njegove čevlje, ampak je videla zgolj "državna darila".

Tisti, ki so se odločili, da raje bijejo bitko z neizprosnim okoljem kot z brezsrčnimi ljudmi

Če sodimo iz primera Fukušime, ko gre za ravnanje z evakuiranimi ljudmi, se torej družba iz primera Černobila ni prav veliko naučila. V Černobilu so bili na primer predvsem starejši med okoli 1200 tistimi, ki so se kmalu po evakuaciji vrnili domov in živeli na kontaminiranem območju. Večina je odločitev pospremila s stavkom, da je bolje umreti doma, čeprav v nevarnem okolju, kot živeti v neznanem okolju z neznanci.

Duševno zdravje med temi ljudmi, danes na območju večinoma še vztrajajo le starejše ženske, je sicer slabo dokumentirano in raziskano, a raziskovalka Becky Martin v prispevku za Guardian trdi, da so po nekaterih pričevanjih kljub življenju v neizprosnih pogojih boljšega duševnega zdravja kot ženske podobne starosti, ki so ostale na območjih, kamor so bile evakuirane.

To seveda nikakor ne pomeni, da naj ljudje ignorirajo pozive k evakuaciji, ampak je bilo slabo poskrbljeno za notranji mir evakuiranih posameznikov. Za kar krivde ni mogoče pripisati le "oblastem", ampak tudi posameznikom, ki so sodelovali pri stigmatiziranju. Pomeni tudi, da ljudje še vedno slabo poznamo delovanje, moč in posledice tehnologije, ki nam omogoča lagodno življenje. Prav tako ima družba tudi v teh primerih težave z bremenom odgovornosti, ko se zgodi nesreča in je treba pomagati prizadetim. Nepoznavanje pa je tako globoko, ugotavljajo strokovnjaki, da lahko stigmatizira celo žrtve (na srečo zelo redkih) jedrskih nesreč.