'Pozabljamo na sedem milijonov mrtvih'

Tako o sebi razlaga naš sogovornik, danes 48-letni Michael Shellenberger, ameriški okoljski aktivist, strokovnjak za okoljsko in energetsko politiko, pisec, avtor prispevkov za Forbes in eden od "okoljskih junakov" leta 2008 po izboru znane revije Time.

Nekoč izjemno goreč zagovornik prehoda na obnovljive vire energije je danes zagovornik jedrske energije, ki – kot pravi – edina omogoča proizvodnjo dovolj velike količine energije, ki jo potrebuje današnja energetsko potratna in lagodnega življenja vajena družba, po drugi strani pa najmanj obremenjuje okolje.

Pogosto je tarča očitkov, da podpira "tempirane bombe". A opozarja - popolnoma varnih energetskih virov ni. Sta pa v primeru jedrskih elektrarn najbolj pomembni odgovornost in transparentnost pri njihovem vodenju.

Od boja za 130 milijonov evrov do statusa heretika

"Zelo nekritično in samoumevno sem sprejel tezo, da so obnovljivi viri energije pravi način za proizvodnjo energije, vsega ostalega pa se je treba znebiti," danes ocenjuje Shellenberger. A se je začel kmalu spraševati – kako bi se teorija, ki so jo zagovarjali, obnesla v praksi. "Namreč – nekateri že leta trdijo, da je tehnologija izkoriščanja obnovljivih virov dovolj dovršena. Ampak ni. Na tej napačni predpostavki temelji tudi zdaj predlagan nekakšen zeleni "new deal". No, v skupini, ki smo jo začeli oblikovati, smo verjeli, da je tehnologija še v povojih, zato smo si prizadevali za finančno podporo vlade inovacijam in razvoju tehnologije na tem področju."

Kar pa težav ni rešilo. Se je pa nadaljevalo Shellenbergerjevo oddaljevanje od skupine. "Vse bolj smo ugotavljali, da obnovljivi viri očitno niso alternativa in v krogih, v katerih sem se gibal, je to sprožilo hud odpor. Prijel se nas je sloves heretikov. Ampak – bolj kot so nam nasprotovali – bolj sem se poglabljal v raziskovanje obnovljivih virov energije – torej ne v ideologijo, ki je z njimi povezana, ampak v tehnologijo. Namreč, v osnovi tudi jaz nisem bil inženir, ampak sem se ukvarjal s preučevanjem družbenih pojavov, zato mi je tukaj v osnovi manjkalo znanja. Ta "študij" mi je odprl obzorja. Ugotovil sem, da obnovljivi viri energije žal niso primerni za industrijsko družbo."

"Obnovljivi viri so bili dovolj za kmetijske skupnosti, industrijska družba ima drugačne potrebe". Ali obnovljivi viri kot "duhovni koncept"

Leta preučevanja področja kasneje je prepričan, da v ozadju zavzemanj za popoln prehod na obnovljive vire energije niso dejstva, ampak ideologija. "V osnovi so  nekakšni "duhovni elementi" – iskanje harmonije naravnem okolju in v družbi. Ko zdaj gledam z distance in kot nekdo, ki mu je blizu preučevanje družbenih pojavov, menim, da je naklonjenost obnovljivim virom energije v svoji osnovi povezana z duhovnostjo, da gre za neko duhovno iskanje sekularnih ljudi. Namreč, z leti sem ugotovil, da so največji verniki v obnovljive vire energije največji ateisti. Veste, če si duhovna oseba, in večina ljudi je takšnih, potem mora biti tudi ta dimenzija človeka zadovoljena. Če verjamete v kakšnega od tradicionalnih bogov, potem nimate  potrebe po iskanju "svojega boga". V primeru ateistov je pogosto drugače. In v tem primeru je edina logična "višja sila" narava, ki jo potem človek vidi kot odgovor na vse. Ker narava pač je "višja moč". Tudi zato argumenti teh najbolj gorečih zagovornikov obnovljivih virov energije običajno ostajajo zelo plitki."

Predvsem pa, je prepričan, ne zdržijo testa v realnem svetu: "Obnovljivi viri energije so tisti, ki so jih uporabljale kmetijske skupnosti. Les, sonce, voda … Ampak industrijska družba je drugačna. Potrebuje energente, ki lahko zadostijo njenim velikim potrebam."

Shellenberger odgovor danes vidi v jedrski energiji: "Proizvodnja lahko zadosti potrebam industrijske družbe in je okolju prijazna."

Danes tako tudi v vlogi svetovalca zagovarja vir energije, ki mu je pred leti ostro nasprotoval. "Ko se je zgodil Černobil, sem bil star petnajst let. In skozi oči petnajstletnika je bila to strašljiva katastrofa. Ko pa sem se začel z vprašanjem jedrske energije ukvarjati kot odrasel, sem hitro ugotovil, da ima nasprotovanje jedrski energiji več opraviti s političnimi trendi kot dejstvi."

Kot ugotavlja, je danes to še eno področje, ki deli tradicionalna politična pola: "Zanimivo pa je, da čeprav je običajno politična levica tista, ki okolje postavlja na pomembno mesto, je politična desnica tista, ki običajno podpira jedrsko energijo. In to iz razlogov, ki z okoljem nimajo prav veliko skupnega – običajno gre za ekonomsko, gospodarsko in strateško varnost." Prepad med obojimi pa je tudi tukaj precejšen.

"Solarni paneli ob proizvodnji iste količine elektrike ustvarijo 200- do 300-krat več toksičnih odpadkov"

Prepričan je, da je v družbi, ko gre za jedrsko energijo, razširjenih preveč polresnic ali kar mitov. "Večina ljudi misli, da je jedrska energija izjemno nevarna, da so nesreče v jedrskih elektrarnah ubile ogromno ljudi in da je sevanje ob teh nesrečah ubilo ogromno ljudi. Problem je, da te številke niso postavljene v kontekst in da so pogosto prenapihnjene. Ko pa te številke postavite v kontekst, ugotovite, da je jedrska energija dejansko najbolj varna. Na primer – ne onesnažuje zraka. Obstaja študija, ki pravi, da je bilo na račun jedrske energije rešenih okoli dva milijona življenj, ki bi jih sicer skrajšalo onesnaženje zraka."

Zgodovina, ki je kriva, da se še danes enači jedrsko elektrarno z jedrsko bombo: je jedrska elektrarna atomska bomba?

Vseeno so jedrske elektrarne nekaj, česar se ljudje bojijo oziroma ideja, da bi takšna elektrarna stala v njihovi bližini, v večini vzbuja nelagodje. Shellenberger se je lotil raziskovanja vpašanja – ali je to res le zaradi nesreč, kot sta se zgodili v Černobilu in Fukušimi. "Če pozorno poslušate pomisleke ljudi, boste hitro ugotovili, da jih v resnici ne strašijo jedrske elektrarne, ampak atomske bombe. Če ste sučajno gledali priljubljeno serijo Černobil, potem se najbrž spomnite stavka: "Eksplodiralo je kot bomba". In prav to si ljudje predstavljajo kot jedrsko nesrečo. Je pa to napačna predstava. Jedrsko gorivo je obogateno nekje med 5–20 odstotkov, običajno celo manj kot 5-odstotkov, za bombo pa mora biti obogatenost 95 odstotkov ali več. Torej elektrarna ni bomba. Ampak ker vsi filmi katastrofe trdijo, da je jedrska elektrarna kot bomba, se je to zasidralo v mislih ljudi."

Ne povsem po naključju: "Preučeval sem zgodovinske arhive iz petdesetih in šestdesetih. Kaj vidimo? V petdesetih imate veliko zapisov o intenzivnih jedrskih testih v Sovjetski zvezi in ZDA. Prava tekma. In v času, ko vsi tekmujejo v testiranju atomskih bomb, se pojavi jedrska energija kot vir elektrike. Seveda so ljudje to sešteli kot ena plus ena in rezultat je velika zmeda v glavah ljudi. Da ne bo pomote – delno je bila ta zmeda v tistih časih, torej enačenje obojega, celo vzpodbujana."

"Če bi bile jedrske elektrarne poceni, bi jih politika podirala in postavljala"

Oziroma, kot pravi, je čudež, da jih v zadnjih letih nismo zaprli še več: "Če gradnja in razgradnja teh elektrarn ne bi bila tako draga, bi jih politika samovoljno postavljala in podirala vsak mandat. V prid jedrskih elektrarn gre dejstvo, da so to izjemno dragi infrastrukturni projekti."

Poleg tega ocenjuje, da številni nasprotniki jedrske energije spremenijo mnenje, ko se poglobijo v delovanje energetskega omrežja: "Ko politiki dejansko pridejo na oblast, polni idej o ukinjanju jedrskih elektrarn, in vprašajo, kako pa deluje energetski sistem in kaj se zgodi, če jedrske elektrarne vzamemo iz omrežja, slišijo, da bo energetska kriza, zvečala se bo onesnaženost zraka in država bo postala odvisna od uvoza energentov. Večina – ob srečanju z realnostjo – hitro obrne ploščo. Jedrska energija je pomemben, učinkovit in zanesljiv energent."

Škoda pa je, pravi, da so ljudje, ki razvijajo tehnologijo in energetska podjetja, ki upravljajo z jedrskimi elektrarnami, običajno slaba v pojasnjevanju dejstev ljudem: "Razlagati začnejo tehnične podrobnosti reaktorja, kakšne turbine uporabljajo, ljudem pa se vse skupaj sliši kot znanstvena fantastika."

Serija Černobil in delovanje jedrske elektrarne kot znanstvena fantastika

Sam princip delovanja jedrske elektrarne po mnenju strokovnjaka tudi nima pozitivnega učinka na sprejetos tega energetskega vira: "Ljudje imamo zakoreninjene vzorce o tem, kako je "videti" energija. Običajno jo povezujemo z ognjem, ob katerem smo se kot vrsta razvijali. Če nekaj gori – bo energija. Če ni ognja, pa imajo ljudje občutek, da se dogaja nekakšna čarovnija. Dejansko smo v raziskavah večkrat ugotovili, da ljudje jedrsko energijo dojemajo kot magijo, sevanje pa kot zlega duha. Če k temu prištejemo še povezavo med atomsko bombo in jedrsko energijo, je razumljivo, da ljudje težko sprejmejo jedrsko energijo, ki jo vidijo kot nekaj apokaliptičnega. In argument, da je pomembna, tukaj ne zmaga."

Lahko pa pomaga razprava: "Ko sem prvič videl serijo Černobil, sem se prijel za glavo, in si rekel – pa smo tam, ljudje bodo spet prestrašeni. Ampak potem, ko sem napisal par člankov, tudi za Forbes, in videl, koliko ljudi ga je prebralo, na to gledam drugače. Popularna kultura pogosto odpre kakšno pomembno debato. Pomembno je torej, da se zdaj pogovarjamo o dejstvih. Računam na to, da si bodo ljudje vzeli čas ter pogledali dejstva in globoko pogledali v tehnologijo. Prepričan sem, da bomo jedrsko energijo uporabljali tudi v naslednjih stoletjih, da pa bo privajanje človeštva nanjo še trajalo. Dejansko bomo morali pri sebi opraviti z dejstvom, da se je rodila iz bombnega programa in razumeti razliko."

"Višja cena elektrike, višji izpusti – nemški eksperiment z obnovljivimi viri ne deluje"

"Ampak človeštvo mora izkusiti avanturo z obnovljivimi viri, saj skozi to sodobni človek tudi išče nov odnos z naravo, o katerem imamo zelo romantično predstavo. Nekako v smislu – sodobno življenje je tako strašljivo, hočemo nazaj k naravi, v predindustrijski odnos z naravo. Ampak realnost je, da obnovljivi niso tako poceni, in da imamo spisek živalskih vrst, ki bodo izumrle zaradi vetrnic … Osnovna predpostavka za ideologijo obnovljivih virov je, da ščitijo okolje, ampak temu ni čisto tako, kar pomeni, da ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva. Zakaj bi torej prešli na te vire," se sprašuje sogovornik. 

Meni, da se bo sprememba v paradigmi zgodila v bližnji prihodnosti: "Nemški eksperiment je propadel in v naslednjih petih, desetih letih se ne bo zgodilo nič takšnega, kar bi obrnilo trend tega neuspeha. Pravzaprav menim, da bo neuspeh vsako leto še bolj izrazit. Celo v sončni Kaliforniji so ugotovili, da potrebujete 450-krat več zemlje, da s sončnimi paneli ali vetrnicami proizvedete isto količino elektrike kot jedrska elektrarna. Obstajajo ljudje, ki pravijo – pa saj je veliko razpoložljive zemlje. Ampak v resnici je ni toliko, še posebej ne v bližini mest in takšne, kjer vplivi na okolje in divje živali ne bi bili precej resni. Pravi okoljevarstveniki bi morali temu nasprotovati in mislim, da prihaja čas, ko se bo to zgodilo."

Evropa in energetska odvisnost. Putinov plin in ameriški hlodi

Čeprav je bil nekoč politični aktivist, danes ne verjame, da bo politika tista, ki bo na mizo prinesla rešitve: "Politiki so tisti otroci, ki so bili priljubljeni v razredu. Pa ne zato, ker so bili najbolj pametni, ampak ker so največ ljudem povedali tisto, kar so želeli slišati. In tako delujejo tudi kot odrasli. Zato se srečujejo na zanimivih lokacijah in sklepajo dogovore, ki temeljijo na všečnosti, ne pa na dejstvih."

Realnost je po njegovem precej drugačna: "Tudi Nemčija, ki naj bi bila ena vodilnih držav, ko gre za obnovljive vire energije, je šla s sedmih odstotkov obnovljivih virov le na 35-odstotkov. Kar niti ni tako veliko povečanje. In še vedno samo sedem odstotkov nemške elektrike proizvedejo solarni sistemi. Sedem odstotkov energije pa celo pridobijo na račun kurjenja lesa. Kar je nekakšna vrnitev v barbarske čase. In bilo bi smešno, če kurjenje ne bi onesnaževalo okolja. Imamo primere, ko v ZDA sekajo hlode, jih naložijo na ladje, ki jih peljejo v britanska pristanišča, kjer jih nato kurijo in država trdi, da pridobiva energijo iz obnovljivih virov. Po drugi strani pa bi bile danes nemške emisije, če ne bi zaprli jedrskih elektrarn in bi z obnovljivimi viri nadomeščali zgolj premog, nižje za 43 odstotkov."

Prepričan je, da ima Evropa resen energetski problem: "Potrebovali boste resne energetske rešitve. Mislim, da bo spoznanje prišlo v roku petih ali desetih let. Zaenkrat je Nemčija pomembna gonilna sila prehoda na obnovljive energetske vire in kot vse kaže, bo njena vloga v EU v prihodnjih letih najbrž šibkejša, kot je bila zadnja leta. Zato bo zanimivo videti, kam se obrne smer debate."

Obnovljivim virom energije sicer ne napoveduje popolnega zatona, ampak "običajni državljani" bodo ugotovili, da si vse to težko privoščijo. Države pa bodo ugotovile, da je alternativa predvsem ta, da povečajo odvisnost od (ruskega) zemeljskega plina – še posebej, če iz enačbe prihodnosti izločimo premog. To pa je nekaj, česar si nihče ne želi – zaradi geopolitičnih razlogov. Če vam Rusija gradi jedrsko elektrarno, je to zelo drugačen scenarij, kot če ste odvisni od ruskega ali katerega drugega plina. V drugem primeru ste vedno energetsko odvisni, v prvem pa lahko jedrsko gorivo pa lahko gorivo – tudi za "rusko jedrsko elektrarno"  – vedno kupite od kakšnega tretjega ponudnika."

"Države, ki imajo jedrsko energijo, so močne. Ker je zanesljiva. Trenutno je to res dobra zaščita pred energetsko odvisnostjo. Svet je nezanesljiv kraj. Veliko je konfliktov med velesilami in poleg tega, da je jedrska energija čista in poceni, je v teh okoliščinah tudi strateška."

"Strah je legitimen. Ampak popolnoma varnih energetskih virov žal ni"

Čeprav je podpornik jedrske energije, pravi, da je strah ljudi razumljiv: "Najbolj pomembno je, da ljudje nehajo enačiti jedrsko bombo in jedrsko elektrarno. Ko torej razumete, da ne bo eksplodirala kot bomba, je strah že manjši. Od tukaj naprej ljudi skrbi taljenje goriva. Legitimna skrb. A pri kakovostno grajenih reaktorjih to ni tako zelo nevarno. V Černobilu ni bilo nobenih pregrad, sevanje se je širilo … Ampak v primeru Fukušime smo že videli, da temu ni tako. Obe nesreči sta seveda terjali življenja. Ampak če v teh primerih radi pretiravamo s številkami, skoraj nihče ne govori o sedem milijonih mrtvih na leto zaradi onesnaženja zraka, kar je posledica kurjenja fosilnih goriv in drv."

"Ena ključnih stvari pa je, da se sprijaznimo, da stoodstotno varnih stvari ni. Nesreča v Fukušimi je bila strašna, v Černobilu še bolj. Ampak razmišljanje, da obstaja povsem varna alternativa, ni resno. Ko se je na Kitajskem zrušil jez Banquiao, je umrlo 171.000 ljudi. Grozljivo. Ampak zaradi tega nismo podrli vseh jezov. Popolnosti ne zahtevamo niti od gradbenega ali avtomobilskega sektorja. Ker bi bilo to nerazumno. Kar pa moramo zahtevati, sta transparentnost in odgovornost. Dejstvo je, da moramo biti pri jedrski energiji, ko gre za varnost, zelo previdni. Dejstvo pa je tudi, da zanjo ni resne alternative."