Feratarstvo v Sloveniji vse bolj priljubljeno, a še vedno v povojih

Glavni razlog, ki Slovence zavaja, da ferate zamenjujemo z zelo zahtevnimi planinskimi potmi, so jeklenice, skobe in klini. Če je neka planinska pot težka, a dobro opremljena z različnimi varovali, morda vodi čez prepadno polico, kamin ali manjši previs, ji že rečemo ferata. In če v tujini taka pot je ferata – a o tem nekoliko kasneje – pa v Sloveniji ni.

Da si lažje predstavljamo, ali bomo plezali po ferati ali zelo zahtevni planinski poti, je Planinska zveza Slovenije (PZS) opisala primere in navedla glavne razlike. Tominškova pot na Triglav, Kopiščarjeva pot na Prisojnik, Hanzova pot na Malo Mojstrovko, Kremžarjeva pot na Kočno … so v planinski organizaciji kategorizirane kot zelo zahtevne planinske poti, ki potekajo po naravnih prehodih. Hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, zato so za lažje napredovanje opremljene z jeklenicami, klini in stopi.

Ferate pa so plezališča z varovanjem, ki sodijo med adrenalinske športne objekte v naravnem okolju. Običajno so v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in niso del planinske infrastrukture. To pomeni, da nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo tako kot planinske poti, katerih skrbniki so planinska društva. Na feratah, kjer je večji poudarek na plezanju in so kljub možnosti lažjih prehodov speljane prek zahtevnejših in atraktivnejših predelov, se od plezalca zahtevata večja psihofizična kondicija in moč v rokah, zanj je cilj pot, torej plezanje, in ne vrh hriba oziroma gore, so pojasnili s PZS.

Problem pri poimenovanju se je pojavil, ko so se začele športne ferate po vzoru Avstrije delati tudi pri nas, je povedal Gregor Kofler, gorski vodnik iz Mojstrane, ki je ravno pred kratkim pridobil mednarodno licenco IFMGA in lahko vodi po vsem svetu. Da jih ne bi metali v isti koš, je pojasnil, da je ferata plezalni poligon, ki je zavarovan z varovali od začetka poti do vrha: "To je športni objekt, ki je namenjen predvsem adrenalinskim užitkom. Ferate v Sloveniji so tako relativno nove."

V Sloveniji zgolj osem 'pravih' ferat

V Zgornjesavski dolini jih je pet. Prva je bila narejena v Mojstrani. "V bistvu sta v Mojstrani dve. Prva, Aljaževa, ki se imenuje po župniku Jakobu Aljažu, ki je postavil stolp na vrhu Triglava, je lahka – ocenjena z B. Druga je pot Mojstranških veveric, ocenjena s C/D. Prva je dolga 300, druga 250 metrov. Ob tem je v Mojstrani še učna ferata, namenjena predvsem planinskim taborom. Naslednja je Hvadnik v Gozdu -Martuljku, ki gre skozi sotesko Hladnik. Nova ferata gre levo od nje – ob potoku Jerman – in je dobila domače ime Jerm'n," je razložil Kofler.

Idejo za novo pridobitev je dobil župan Janez Horvat, ki prepoznava, da so ferate izjemna turistična priložnost. In res se adrenalinski poligoni vse bolj razvijajo prav zaradi turizma. Njihova največja prednost je namreč, da jih je večina dostopna iz doline – stopimo in avtomobila in že plezamo. Do nove pridobitve Jerm'n se hodi zgolj 10 minut, pleza eno uro, sestopa 30 minut, dolga pa je 180 metrov. Sodi pa med precej zahtevne ferate, saj dosega težavnost D, posamezna mesta so ocenjena z E, so sporočili s Turizma Kranjska Gora.

Poleg vseh, ki smo jih že našteli, so še: ferata Češka koča na Jezerskem, Spodnji plot na Zelenici, Ožarjeni kamen v steni Pršivca v Bohinju, ki pa še nima uradnih dovoljenj, in v Velenju Gonžarjeva peč, je naštel Kofler.

Najtežja med njimi je Spodnji plot – doseže oceno E, a o ocenah težavnosti ferat nekoliko pozneje.

Tri, ki po značaju precej spominjajo na ferate, a niso, ker so del planinske infrastrukture, sta na Primorskem zelo zahtevni planinski poti – Furlanova na Gradiško Turo in Otmarjeva – ter prav tako zelo zahtevna pot na Lisco.

Pojmovanje ferat v Evropi

'Pravih' športnih ferat je v tujini seveda znatno več kot pri nas, saj je tudi tradicija feratarstva daljša. Naša najstarejša je Gonžarjeva peč, ki so jo postavili leta 2011 in je predvsem poligon za učenje feratarskih veščin.

Ferata pa v Evropi pomeni širši pojem kot pri nas. Pod ta izraz razumejo tri različne vrste opremljenih poti, je razložil inštruktor planinske vzgoje Mijo Kovačevič iz Velenja: "Prve so športne, adrenalinske, ki so postavljene v nezanimivih stenah za športno ali alpinistično plezanje. Speljane so skozi najbolj nemogoča mesta ali prehode v steni, saj je njihov glavni namen doseči čim višjo težavnost plezanja. V teh feratah ni dodatnih pomagal – samo jeklenica in stena. Stena je lahko previsna, prehodi so nenaravni, nelogični." To pomeni, da kline ali skobe srečamo le za počitek in ne za napredovanje ter da moramo za plezanje uporabiti lastno moč rok in trenje planinske obutve. Njihov glavni namen je torej doživljanje adrenalina, užitkov in preizkušanje tehnik plezanja.

Druga skupina so visokogorske ferate, ki so sestavni del planinstva v Evropi. Načelno so lažje kot naše zelo zahtevne zavarovane poti. "Težavnost je kljub temu tolikšna, da zahteva poznavanje osnovnih plezalnih elementov, saj napredovanje ni možno zgolj z nogami, treba je uporabljati tudi roke," je nadaljeval opredelitve inštruktor Kovačevič in strnil, da so zadnja skupina ferate, značilne predvsem za Dolomite in Visoke Ture, ki te pripeljejo na vrh gore.

Ferata izvira iz besede ferro

Feratarstvo po besedah gorskega vodnika Koflerja izvira iz Italije, saj beseda ferro pomeni železo in se torej nanaša na jeklenico: "V Dolomitih, ki so grajeni drugače kot Julijske Alpe, so bili ’lahki’ dostopi na vrhove tako težki, da so jih morali zavarovati z jeklenicami. Nameščanje varoval se je pri njih začelo, preden smo začeli to početi tudi mi. Mnogo vrhov ima namreč obliko stolpov in drugače ni šlo. Od tam prihaja vse skupaj." Ob tem je izpostavil, da imajo dolomitske ferate približno enak značaj kot naše zahtevne ali zelo zahtevne poti, ki so opremljene z varovali in označene z markacijami. Sicer pa jih Italijani ne ločujejo na tak način kot mi. Za njih je ferata ferata, ne glede na to, ali je naravnana hribovsko ali športno, je še dodal Kofler.

V Avstriji feratam v našem pomenu besede pravijo 'klettersteige'.

Pri nas mnogo planincev – tako domačih, predvsem pa tujih – napačno razume, da imamo v naših gorah ferate in da to pomeni dobro zalogo jeklenic, skob, klinov in umetnih stopov v steni. Skratka, da so na celi poti, od začetka do vrha gore, odlično zavarovane. A to ni res, je poudaril Gregor Kofler: "Na zelo zahtevnih planinskih poteh so mesta, ki niso težka in tudi niso zavarovana, ali pa mesta, ki so težka in prav tako niso zavarovana, ker se jih morda ni zdelo smiselno zavarovati. Največji problem danes je, da take poti prodajamo oziroma si jih predstavljamo kot ferate. Sam svojim gostom povem, da je na primer Kopiščarjeva pot na Prisojnik 40 odstotkov zavarovana z varovali, 60 odstotkov pa nezavarovana."

Kdo so feratarji?

Čeprav je feratarstvo v primerjavi z drugimi evropskimi državami v Sloveniji še v povojih, pa zanimanje zanj narašča, sta potrdila oba naša sogovornika. Ferate so dobrodošle za preizkušanje svojih sposobnosti, za trening moči, koordinacije in seveda prinašajo svojevrstne užitke. Poleg tega jih je večina dostopna že iz doline. "Ljudje, ki imajo službe, gredo lahko tudi popoldan v ferato, če konec tedna že nimajo časa za njih. Čeprav je večini tistih, ki hodijo v hribe, še vedno glavni cilj gora in ne ferata. Tisti pa, ki se v osnovi ni odločil za hribe in je zaplaval v feratarske vode, bo počel samo to," opaža gorski vodnik Kofler na svojih tečajih.

Feratarstvo je lahko tudi nekakšna vmesna stopnja med gorništvom in alpinizmom, je prepričan inštruktor Kovačevič: "Tistim, ki jim je planinstvo premalo, iščejo nekaj več, nove izzive, nekaj težjega, zahtevnejšega, in to so ferate. Mnogim planincem so odskočna deska za poznejši vpis v alpinistično šolo."

Jeklenice v stenah vse bolj navdušujejo tudi Slovence, opaža Kovačevič: "Okrog 12 let sem izvajal tečaje feratarstva. Zanimanje zanje zelo narašča, lahko bi rekel, skoraj preveč. S tem se želijo ukvarjati tudi ljudje, ki niso bili na tečajih, to pa že lahko postaja nevarno."

Da adrenalinski vzponi ob jeklenicah postajajo vse bolj priljubljeni v Sloveniji, pričajo tudi podatki. Vse ferate v občini Kranjska Gora so odlično obiskane. "Mojstranški so uradno odprli leta 2016 in od takrat ju je preplezalo več kot 50.000 ljudi," je povedal Kofler. Prav tako še vedno vztrajno privlači najstarejša velenjska Gonžarjeva peč, je zatrdil Kovačevič.

Ocenjevanje težavnosti ferat

Težavnostne stopnje se v Sloveniji označujejo enako kot v Avstriji: od A do F in tudi še naprej, je razložil Kovačevič: "A in B se smatrata kot zavarovane poti – tudi v tujini so to zavarovane poti in ne ferate – kjer je jeklenica samo za neko oporo, kjer za napredovanje niso potrebni posebni plezalni elementi. To je na primer hoja po polički ob robu stene. Bolj resno se začne s težavnostjo C, ki že lahko vključuje blag, kratek previsni skok, vendar previsov večinoma ni v tej težavnosti. Se pa previsi začnejo v C/D, predvsem od D navzgor. Kako veliki in kako zahtevni so ti previsni detajli ali gladke plošče, je odvisno od ocene. Če govorimo o E, je lahko na primer neka gladka plošča, ki ni nujno, da je previsna, a je težko preplezljiva. Seveda govorimo o ferati, ki nima dodatnih pomagal, kot so skobe in klini, ki jih lahko prijemaš in stopaš nanje. Torej, samo jeklenica in gladka plošča. Lahko pa je E tudi daljši previs, ki ga je treba preplezati na trenje. Ne moremo natančno definirati, kaj je E in kaj je F. Pri F gre na primer za detajl, kjer iz stene poteka 8 metrov strehe in jo je treba previsno preplezati brez dodatnih pomagal, nameščena je samo jeklenica," je nazorno pojasnil.

Stopnje, kjer plezalec v glavnem uporablja samo še moč rok in se zanaša na trenje, so E in naprej. "Težave v teh ocenah so resne in bi jih lahko primerjali s šesto alpinistično stopnjo, s tem da je tukaj jeklenica," je izpostavil Kovačevič in ob tem dodal, da poznamo tudi oceno G in celo več. A plezanje v takih stopnjah je tako zahtevno, da si ga težko sploh še predstavljamo.

Tudi feratarstvo zahteva znanje, opremo, fizično in psihično pripravljenost, načrtovanje poti

Večina ljubiteljev jeklenic po feratah pleza samih, predvsem tuji gostje pa si privoščijo tudi vodnika, je povedal Kofler. Najeti vodnika sicer ni najbolj poceni, a pomeni varnost, predvsem za neizkušene, ki niso vešči posebnih tehnik in znanj. Bistvo vsega pa je, da se mora vsak zavedati, da so za tovrstne vragolije – ne zgolj za plezanje po feratah, ampak tudi po zelo zahtevnih planinskih poteh – potrebni posebna oprema, ki jo je treba znati uporabljati, dobra kondicija, moč, psihična pripravljenost in informiranost o poti oziroma ferati.

Še vedno se namreč dogaja, da planinci ali feratarji ne vedo, kam se odpravljajo oziroma katera pot je primernejša za vzpon in katera za sestop, opaža Kofler: "Ravno prejšnji teden so kranjskogorski gorski reševalci reševali češko družino – otroka sta bila stara šest in osem let. Iz Male Mojstrovke so sestopali po zelo zahtevni Hanzovi poti. Se pravi, gor so prišli po normalni, lahki poti, dol pa po zelo težki in se jim seveda ni izšlo."

Feratarska oprema

Za plezanje po feratah se uporablja večinoma enaka oprema kot za zelo zahtevne planinske poti: čelada, samovarovalni komplet, plezalni pas, planinski čevlji, za ekstremne ferate tudi plezalniki in posebne rokavice.

Nepogrešljivi kos opreme, ki ga na zelo zahtevnih poteh po navadi ne potrebujemo, pri feratanju pa pride zelo prav, je popkovina. To je priprava, ki jo izdelamo iz najlonskega traku in vponke z matico ter jo uporabljamo za počivanje v steni. "Zelo zaželena je od težavnosti C naprej. Popkovina ni dinamična tako kot sistem samovarovalnega kompleta, zato se lahko obesimo nanjo in počivamo. Kajti če bi se obesili na samovarovalni komplet, bi se sistem sprožil. Tega marsikdo ne ve in ima zato težave," je razložil Kofler. Poleg tega še priporoča, da imamo v nahrbtniku prvo pomoč. Žulji so namreč zaradi jeklenic pri tej dejavnosti pogosti, kljub temu da nas naj bi pred njimi ščitile rokavice. Na sončnih legah je dobro nositi dolge rokavice – ne tistih z odkritimi prsti – saj preprečujejo opekline. "Jeklenica v Mojstrani se v najbolj vročih dneh segreje na 40 ali 50 stopinj Celzija, in to zares ni prijetno," je še opozoril gorski vodnik.

Oba sogovornika zato opozarjata, da tudi če imamo opremo, to še ne pomeni, da jo znamo uporabljati in da smo varni. Na primer, popkovino se sicer danes že da kupiti, a če se lotimo izdelave sami, jo je treba znati izdelati pravilno, ob tem pa tudi vedeti, kam na plezalni pas sodi. "Ni pomembno samo, da si pripet s samovarovalnim kompletom, ampak kako si pripet, na kašen način plezati, pomembno je, da veš, kaj je tretja popkovina, za kaj se uporablja. Skratka obstaja en kup pravil, ki omogočajo precej varno plezanje, če jih izvajaš pravilno. Mala napaka pa je lahko v neki situaciji usodna. Padci so lahko hujši kot pri alpinističnem ali športnemu plezanju," je opozoril Kovačevič. Ob tem je navedel smrtni primer, ki se je zgodil v Gonžarjevi peči. Žrtev si je samovarovalni komplet namesto na manevrsko zanko na plezalnem pasu namestila na zanko za obešanje alpinistične opreme.

Zato oba svetujeta, da vsi, ki se imate namen resno ukvarjati s plezanjem po feratah, opravite tečaj feratanja. Tako bodo izpuhteli vsi dvomi in dileme kaj, kako, kam, na kakšen način in zakaj v kraljestvo sten z jeklenicami. Sicer pa tako Kofler kot Kovačevič opažata, da je zanimanje za tečaja feratarstva pri nas dobro. Tisti, ki jih opravijo, so na koncu zadovoljni, saj pridobijo znanja od gorskih strokovnjakov in se v svet vertikale podajo bolj suvereno.

Če ste torej začetnik, velja, kot pri vseh drugih stvareh, še pravilo postopnosti – od lažjega k težjemu. "Ne začnite s težki feratami, saj se vam lahko zalomi ali se zgodi nesreča in vam aktivnost ne bo več všeč," je za konec svetoval Kofler.