Človeška nečimrnost: katastrofa v Italiji, zaradi katere je umrlo skoraj dva tisoč ljudi

"Na začetku zime se je nekaj ljudi skrivoma vrnilo v zapuščeno vas ... Postali so tujci v lastnem domu," je leta 1983 v svojih spominih zapisala Tina Merlin, novinarka iz italijanskega mesta Belluno, ki je le okoli 25 kilometrov oddaljen od mesta, kjer se je leta 1963 zgodila tragična nesreča, ki bi jo lahko preprečili – a zmagali so človeška nečimrnost, pohlep in ponos ...

9. oktobra 1963 je namreč plaz v dolini Vajont, ki leži na meji med deželama Veneto in Furlanija - Julijska krajina, zdrsnil z gore Toc v akumulacijsko jezero s takrat najvišjim jezom na svetu in povzročil vodni val, ki je pod seboj pokopal mesto Longarone in več okoliških vasi. V sedmih minutah je tako umrlo skoraj dva tisoč ljudi.

A začnimo na začetku ...

 Ko so bile vsaj malo pozabljenje grozote druge svetovne vojne, so se države počasi a vztrajno začele postavljati na noge. Med njimi je bila tudi Italija, iz leta v leto je industrija cvetela, vedno več je bilo potreb po energiji in sever Italije je s svojimi rekami in ozkimi strugami kar klical po gradnji hidroelektrarn. Tako je bilo tudi v dolini Vajont, ozka dolina je bila videti idealna za gradnjo jezu. In ambicije so bile velike – zasebno podjetje je leta 1957 začelo graditi najvišji jez na svetu.

A že zelo hitro, že ob začetku gradnje jezu, so se začele težave, toda lastniki so opozorila ignorirali in gradnja se je nadaljevala. Naslednji temačni znanilec je bil zdrs zemlje blizu jezera Pontesei, kjer je umrla ena oseba. Nato so prebivalci na hribu opazili velike razpoke. Lastniki so odločno zanikali, da je karkoli narobe. Zgodili so se celo manjši potresi, a gradnja se ni ustavila.

Tudi Tina Merlin v iskanju resnice in odgovorov 

Čeprav je bil jez grajen po vseh predpisih, je bila velika napaka lastnikov v tem, da so ignorirali opozorila, da teren ni bil primeren za gradnjo. Teren nad gradbiščem je namreč vztrajno drsel navzdol v smeri, kjer bo ležalo umetno jezero. Več je bilo dela, bolj nestabilen je postajal teren nad jezom. Med najbolj zagretimi osebami, ki so opozarjali, da teren ni primeren, je tako bila tudi Tina, lokalna novinarka, ki je hitro ugotovila, da se pripravlja nekaj zelo grdega. Govorila je z domačini, strokovnjaki in o dogajanju pisala v časopisu. Vse, kar je dosegla, je bila tožba lastnika jezu, ki je trdil, da so vse to le zlobne klevete in natolcevanja. A sodišče se je postavilo na njeno stran – govorila je resnico, teren okoli gradbišča ni varen. Medtem pa se gradnja ni ustavila. Znova je bilo vse pometeno pod preprogo. Čedalje večje razpoke, manjši potresi, zaradi katerih so se morali lokalni prebivalci izseliti iz svojih domovanj. Počasi pa je naraščalo tudi jezero in najnižje hiše so hitro končale pod vodo.

Tako novinarka kot prebivalci so panično zahtevali odgovore, ni jih bilo: "Poglejte, tudi inženirji živijo v bližini, varno je, če ne bi bilo, bi se zagotovo preselili," so metali pesek v oči. Nekateri so želeli dobiček, nekateri preprosto niso verjeli, da lahko pride do takšne katastrofe. Leta 1959 je bila gradnja končana, podjetje je dobilo dovoljenje, da napolni bazen pred jezom. Vedno več težav, a tako podjetje kot država se nista odzvala na opozorila ljudi, da jez ni varen. Lastniki so opazili, da je zadeva resnično resna.

Bil je vesel večer

Kljub strahu je življenje v lokalnih vaseh šlo naprej. Na usodni večer,  9. oktobra 1963, so se ljudje zbrali pred TV-ekrani, čas je bil za nogomet. Igral je Real Madrid proti Glasgow Rangersom, v zraku je bilo čutiti vsaj malce veselja, skrbi so bile za nekaj trenutkov pozabljene, le navijanje za priljubljeno ekipo. Nato pa je zmanjkalo elektrike – a tega so bili navajeni ... Nihče ni pomislil, da se proti njim vali gmota vode, kamenja in dreves.

Tako je. Zgodilo se je točno to, na kar so opozarjali toliko časa, ob 22.39 se je del gore zrušil v jezero nad jezom. Zdrs je trajal vsega 45 sekund, plaz je vseboval 260 milijonov kubičnih metrov zemlje, dreves in skal ter imel hitrost okoli 110 km/h. Ogromna gmota je tako povzročila uničujoč 200-metrski val, ki je šel delno v nasprotni smeri jezu in dosegel vasi Erto in Casso. Drug del pa je preskočil jez in odhrumel v dolino. Dosegel je mesto Longarone ter naselja Pirago, Villanova, Rivalta, Castellavazzo in Fae. Udarni val je opustošil večkilometrsko območje, na svoji poti je izbrisal vse – hiše in ceste so izginile, ugasnilo pa je tudi skoraj 2000 življenj – vse to v samo sedmih minutah.

Tragedija, ki je spremenila vso dolino 

Bi lahko nesrečo preprečili? Po besedah mnogih bi jo lahko, a zmagali so človeška nečimrnost, pohlep po denarju ter nezmožnost priznanja, da so naredili napako. Še ena v vrsti nesreč, ki bo tragično odzvanjala še veliko časa. Kljub temu da so na koncu priznali napake, izplačali oškodovance, ostaja grenak priokus. Še posebno ko vidiš jez na lastne oči, ko vidiš, da je dolina popolnoma spremenjena, ko vidiš, da se na tej tragediji tudi služi. Kraj tragedije je postal turistična atrakcija – tako kot ima Ukrajina Pripjat, Japonska Hirošimo, ZDA oziroma New York Ground Zero, ima Italija Vajont.

V okoliš jezu, ki je postal kraj velike tragedije, vozijo polni avtobusi turistov, pričakajo jih vodniki, ki jih vodijo naokoli, pričaka jih tovornjak s hitro prehrano, pričaka jih grd opomnik, česa so zmožni ljudje, ko se misli zaradi pohlepa zameglijo. Po tragediji so tudi postavili muzej s spominskim obeležjem, ki ohranja spomin na žrtve in življenje v tem kraju pred tragedijo. Pred nami se tako razprostira zaprt jez, pred katerim je v noči nesreče zrasel nov hrib, ki je izpodrinil vso vodo iz bazena. Ko nam pogled pobegne na jez, opazimo, da je bil jez mojstrsko zgrajen, vodni val ga je le rahlo 'popraskal' na svoji poti.

Val pa je odprl tudi nekaj sosednjih hribov, olupil je plast drevja in zemlje in razgalil skale, ki so jih ljudje začeli uporabljati za plezanje, hkrati so ustvarili zavarovano plezalno pot – športno ferato, ki so jo poimenovali Via Ferrata della Memoria (plezalna pot spominov).