Cesta, stegnjena roka in palec – počitnice za 250 evrov

Zakaj na pot, za katero človek niti za sekundo naprej ne ve, kaj ga čaka, kaj se bo zgodilo? Nik Skerbiš, 20-letnik iz Celja, nam je povedal, da je želja po zgodbi s ceste neustavljivo klicala, vse odkar je končal deveti razred osnovne šole. "Takrat sem videl štoparje in pomislil, da bi bilo zabavno, če bi se tudi jaz odpravil na štop kam dlje," je dejal.

Misel je prerasla v željo, ki je zorela šest let, in se naposled začela uresničevati z objavo na Instagramu: počitnice na štop, se mi kdo pridruži? Na mikavno ponudbo je brez večjih pomislekov reagiral 20-letni Dominik Polanc iz Laškega. "Leto dni sem delal v službi in vse skupaj se mi je zdelo že monotono. Zato sem bil pripravljen nekaj narediti – doživeti nore počitnice. Štop se mi je zdela idealna priložnost, ki ni običajna, v smislu, da greš na Hrvaško, na morje, z avtom … Je nekaj čisto drugačnega, nekaj tretjega, bolj avanturističnega," je opisal, kako se je vse skupaj začelo. Nik in Dominik sta sicer študenta, ki sta se spoznala že prej. Delala sta na skupnih projektih – Nik kot fotograf, Dominik pa kot snemalec.

Kdo so bili neznanci, ki so jima ustavljali?

Med približno 40 vozniki, ki so ju vzeli pod jekleno streho, so bili večinoma moški, je povedal Nik. Prerez čez profile teh ljudi je pokazal, da so ustavljali večinoma odprti ljudje, ki radi potujejo ali so bili že sami v vlogi štoparja, ugotavljata mlada Štajerca. "Niso pa ustavljali tisti pravi domačini, ki so vezani zgolj na svojo državo. Takih nisva srečala veliko," je dejal Dominik.

Ljudje so se razlikovali tudi po državah. Nekje so ju gledali čudno, pogosto pa so z njima vzpostavljali komunikacijo, četudi jima niso ustavili. Z rokami ali hupanjem so jima na primer pokazali, da jima ne morejo ponuditi prevoza, ker imajo polno vozilo, ali da se peljejo zgolj kratko pot.

Najtežja država za štop Grčija, najzanimivejša Albanija

V Grčiji je bila komunikacija slaba. Nobenega hupanja, pozornosti, kretenj rok … Vozniki so se delali, kot da ju ni na cesti. Gledali so naravnost in ju ignorirali. "V Grčiji na avtocesti sva tudi najdlje štopala, štiri ure in pol, če izključim Slovenijo. Najin najdaljši štop je sicer bil, ko sva štopala nazaj domov iz Benetk, kamor sva priletela iz Istanbula. Na počivališču Ljubljana–Barje sva stala pet ur," je izpostavil Nik.

Da so Grki tako zaprti, se jima je zdelo zelo čudno, saj so se sosedi Albanci prikazali v povsem drugi luči. "V Albaniji je štop res enostaven. Povprečno sva štopala od pet do deset minut. Albanci so tudi mnogo bolj komunikativni. V Grčiji pa sva naredila najmanj kilometrov na dan, zato sva bila tam največ dni. In tudi Grki sami so nama priznali, da so zadržan narod do ljudi, ki jih še ne poznajo," je izpostavil Dominik.

Da so bili Albanci zares najboljši gostitelji, potrjuje še ena dogodivščina s ceste. V Črni gori, blizu meje z Albanijo, jima je ustavila celo albanska družina – starša z dvema majhnima otrokoma. "Noben ni znal govoriti angleško, vse je bilo po domače, vetrobransko steklo na avtomobilu so imeli razbito. Na zadnjem sedežu sva poskusila z rokami in pantomimo komunicirati z otrokoma in nekako je šlo. Oni so naju pripeljali v prve večje albansko mesto," se je prijetne dogodivščine spomnil Dominik.

Sicer pa Štajerca ocenjujeta, da so bili vozniki do Črne gore zgolj njuni prevozniki, saj so z njima komunicirali zgolj na osnovni ravni. Od Črne gore naprej pa so se ljudje pokazali tudi v bolj človeški luči. "V Črni gori naju je pobral moški za 200 kilometrov dolgo pot. Vmes naju je vprašal, ali gremo na pivo. Ustavili smo se, popili pivo in ni pustil, da bi ga plačala midva, češ da naju je povabil on. Potem naju je vprašal, ali bi vozil naprej kdo od naju. Nik je nato zares vozil njegov avto – od neznanca, ki sva ga srečala prvič. In to še po Budvi, kjer je promet pravi kaos," še danes težko verjame Dominik, kako jima je neznanec lahko tako zelo zaupal.

Očitno so Albanci zares pustili vtis na njiju, saj sta jim podelila status prijazni. "Vsi so nama ponujali, če bi kadila v avtomobilu, čeprav midva ne kadiva. Tudi pijačo so nama ponujali ves čas. Zelo so gostoljubni," je poudaril Dominik in dodal, da tega zares nista pričakovala.

V Turčiji sta doživela še eno zelo prijetno izkušnjo, ki sicer ni zgodba s ceste. Že v naprej sta se dogovorila, da bosta v slogu ’couch surfing’ prenočila pri neznancu, ki jima ga je priporočila Nikova prijateljica. "Tri dni sva bila v Istanbulu pri njem doma. Zvečer sva prišla k njemu, on pa je šel zjutraj že v službo. Zaupal nama je stanovanje, psa in vse, brez plačila," je bil navdušen Dominik.

Malo manj prijetne dogodivščine

Na srečo jih je bilo malo in še te so v glavnem povezane s preveč adrenalinsko vožnjo. V Albaniji, na poti do Tirane, sta se peljala z moškim, ki je vozil divje, zelo prehitro in prehiteval 'v škarje', je opisal Dominik in priznal, da ju je bilo strah. Kasneje je objestnega voznika ustavila policija in mu spisala kazen, ki pa očitno ni zalegla. Ko so nadaljevali pot, je namreč vozil v enakem slogu.

Še eno prigodo sta doživela v Turčiji. S kombijem, predelanim v mini avtobus, ju je pobral moški, zraven sta bila njegova partnerica in otrok. "Vozili smo se kot nori. V enem trenutku smo bili vzporedno na dvopasovnici štirje, ker je naš voznik prehiteval avtomobil, ko je ta že prehiteval," se je nevarne vožnje spomnil Dominik.

Poceni počitnice za 250 evrov

Na epskem dopustu s špartanskimi vložki, ki je trajal natanko 14 dni in 16 ur, sta 20-letnika, z letalsko karto od Istanbula do Benetk vred, zapravila zgolj 250 evrov. Ali je to sploh možno, smo se takoj vprašali. Seveda se račun izide, če nisi zahteven. Mladeniča sta spala večinoma na plažah v šotoru, vsakih nekaj dni sta si privoščila hostel, da sta se zares spočila. "Na začetku sva imela cilj, da bova zapravila 10 evrov na dan na osebo. To nama je večinoma uspevalo, saj sva zjutraj običajno jedla kruh s kakšnim namazom, popoldne sva jedla zunaj, zvečer pa sva si kuhala sama, saj sva imela s sabo gorilnik. Ponavadi na plaži. Imela sva romantično večerjo," se je zasmejal Dominik.

Varčevalni tempo jima je šel dobro od rok vse do Turčije, kjer sta se prepustila turističnemu toku in zapravila tudi kakšen evro več, kot sta si sprva zadala. A kakorkoli, avanturistične počitnice so ju tako navdušile, da že načrtujeta nove. Kam točno, še ne vesta, ju pa kličejo ameriške ali azijske ceste.