Barvni lističi, ponavljanje na glas ... Katera metoda učenja je najboljša?

Učiti se začnemo v trenutku, ko se rodimo. A pravo učenje se začne v osnovni šoli z ločitvijo prostega časa od učenja. To pomeni, da otroci usmerijo pozornost v snov, ki si jo bodo morali zapomniti. A ne samo otroci, tudi mladostniki in odrasli si nekatere stvari zapomnimo lažje in hitreje, nekatere pa nam gredo težko v glavo. Pedagoginja in mentorica za uspešno učenje Lea Čerin je pojasnila, da je to odvisno od tega, kakšno je naše predznanje. Lažje si zapomnimo snov, o kateri smo že nekaj slišali ali se o njej učili. "Zato ker tisto, kar spoznavamo na novo, ’obesimo’ na staro znanje. Težje gre v spomin nekaj novega, ker se je treba poglobiti, da se lahko usidra v možgane," je razložila.

Lažje si zapomnimo tudi stvari, ki nas zanimajo. To se bolj izrazito odraža predvsem pri otrocih. "Za tisto, kar jih zanima, ne potrebujejo konkretnega učenja, da podatke shranijo v spomin. Lahko pa jih neka druga vsebina pri istem predmetu ne zanima in imajo problem. Malo manj zanimanja in že je treba vložiti več v učenje," opaža Čerinova.

Pomembno vlogo pri pomnjenju ima tudi koncentracija. Tisti otroci, ki se jim ni težko zbrati in poslušati, si bodo hitreje zapomnili snov. "To so slušni tipi, ki imajo dobro razviti slušni kanal in si veliko zapomnijo zgolj s tem, da poslušajo. Preko pogovora si lažje zapomnijo, kot če bi si na primer zapisovali," je pojasnila mentorico za uspešno učenje in ob tem dodala, da je pomemben dejavnik tudi ura. Predmete, ki jih poslušajo pred malico, spremljajo lažje kot zadnje ure pouka.

Kako se učiti, da bi si čim več zapomnili?

Sogovornica meni, da je velika napaka, ki jo delajo otroci, da učno snov zgolj berejo: "Osredotočijo se na branje in potem ponavljajo kot pesmico. To je 'piflanje', pasivno učenje, ki pripelje do tega, da si ne zapomnijo veliko in za zelo kratek čas, ob tem je še dolgočasno." Opaža, da se mnogo otrok uči na tak način, kjer manjka vmesni korak med branjem in ponavljanjem. Zato priporoča drugačen, bolj učinkovit pristop: "Vmesni korak tehnike učenja. Otrok mora imeti ob sebi vedno list papirja, svinčnik, barvice, flomaster oziroma karkoli, da s tem, kar prebere, nekaj naredi. To so torej tisti dobri zapiski. Na kakšen način se lotiti tega, pa je odvisno od vsakega otroka posebej."

Eden od primerov, ki jih priporoča Čerinova, so mali, barvasti, lepilni lističi. Opaža, da zlasti fantje ne marajo prepisovanj v zvezke ali liste, ki se lahko zgubijo. "Ti lističi so dovolj veliki, da nanje zapišejo ključne besede, ne prepisujejo pa besedila. Lahko uporabijo tudi simbole, če si jih bolje zapomnijo. Nalepijo jih neposredno v učbenik, zraven besedila, ki so ga ravnokar prebrali," je svetovala.

Seveda pa je od vsakega posameznega otroka odvisno, kakšen način učenja mu bolj ustreza. Miselni vzorci so na primer zelo učinkoviti in uporabni, ampak jih večina otrok ne mara ali pa jih ne zna uporabljati, opaža strokovnjakinja za uspešno učenje: "Tudi klasične alineje, ki jih delajo, ker jih tako usmerjajo starši – da je treba snov izpisovati in delati alineje – se da popraviti in popestriti, narediti drugačne črtice, uporabiti barve. Predvsem pa je pomembno, da ko preberejo snov, jo povežejo s tistim, kar že znajo. Torej, iščejo asociacije. Nekaj neznanega povežejo z že znanim – kar že vedo o stvari."

Učenje za mizo ne velja več za nujno zlo

Otroci že v šoli ogromno presedijo. Sogovornica meni, da če bi morala nenehno sedeti na stolu za mizo še doma, medtem ko se uči, bi to pomenilo preveč sedenja: "Naj si sami poiščejo, kje jim najbolj ustreza. Ali je to na tleh, na preprogi, ali na vadbeni žogi. Lahko tudi na postelji, ampak če jih uspava, potem to ni primerno mesto. Lahko se tudi sprehajajo gor in dol in si govorijo na glas."

Tudi govorjenje na glas je še ena od učinkovitih metod učenja, saj se otroci slišijo in si snov lažje zapomnijo. Spet drugi pa si jo bodo morali zapisati, je dodala Čerinova.

A kako otroke sploh spodbuditi, da sedejo za mizo, na tla, žogo … da ne bodo tega občutili kot prisilo in nekaj negativnega? Ali je potrebna trda roka ali milejši pristopi? Konkretno učenje se začne nekje v četrtem razredu. Čerinova svetuje, da začnemo otoka čim prej spremljati. Po njenem mnenju danes ni več dovolj, da mu rečemo: pojdi se učit v svojo sobo, ko se naučiš pridi, da te vprašam. "V šolah veščinam učenja žal ne posvečajo toliko časa, kolikor bi morali, ker enostavno ni časa za to. Zato smo dobili to nalogo starši, da spremljamo in vidimo, kako se naš otrok uči. Če opazimo, da se uči na pamet, da samo bere, začnemo počasi uvajati oziroma mu pokažemo različne metode," je pojasnila mentorica. Starši to lahko naredijo tako, da mu razložijo, kako so se učili sami, ko so bili šolarji. Če ugotovijo, da otroku tak način ne ustreza, iščejo nasvete in načine drugje. Čerinova meni, da je na koncu ključno, da med več metodami otrok izbere sam.

Koliko časa lahko otrok ostane osredotočen?

Čerinova je na osnovi pogovorov z otroki ugotovila, da lahko ostanejo osredotočeni od 20 do 30 minut. Pri tem je imela v mislih aktivno učenje in ne zgolj branje. Učenje je namreč miselno delo. "Po 30 minutah postanejo utrujeni in potrebujejo malo odmora – 10 minut in potem spet nadaljujejo. 30 minut in odmor. Naredijo naj tri sklope, potem daljši odmor ali zaključijo z učenjem," je svetovala.

Večurno učenje brez odmorov namreč lahko pripelje do tega, da si zapomnimo zgolj snov, ki smo jo osvajali na začetku in na koncu, vmesni del pa se izgubi, je opozorila Čerinova. Odmori torej zagotovijo več teh učinkovitih začetkov in koncev. "Tudi raziskave so pokazale, da je 30 minut učenja meja," je zatrdila.

Pomemben je tudi čas učenja. V prvih šolskih letih je najbolje, če se otroci učijo zjutraj. Čerinova opaža, da ko odraščajo in postanejo že dijaki, jim ustreza tudi popoldansko ali večerno učenje, nekateri so tudi nočni učenci: "Ko je otrok v osnovni šolo, so najboljše zgodnje ure. Sploh če ima popoldne trening, je bolje, če se uči pred njim. Po njem se ne bo učil, ker ne more več. Je fizično utrujen in ne gre," je pojasnila in dodala, da bolj ko se bližajo fakulteti, bolj sami ugotavljajo, kdaj se jim najbolj paše učiti.

Za konec je Lea Čerin povzela, kako s čim manj napora v glavo spraviti čim več znanja. Morda je bolj na mestu, da imenujemo njeno 'magična formulo' kot napotek: "Učenje naj bo aktivno – ob sebi imejmo list papirja ali barvne lističe, barvice, flomastre … Uporabljajmo različne tehnike, vključujmo odmore in se pozabavajmo ob učenju – poiščimo, kaj že vemo. Lahko najdemo asociacijo, ki nas spomni na čisto nekaj drugega, in to je potem že domišljija. V učenje vključimo domišljijo."