A vrnimo se k orangutanom. Ti miroljubni rdečedlaki primati, ki v višino ne zrastejo več kot 1,4 metra (pa še to le samci), so naši bratranci. In kot rečeno, skupnega nam je več, kot si priznavamo.
Orangutani v divjini dočakajo okoli 50 let. Spolno dozorijo v starosti med 10 in 15 let, ko imajo prvič mladiče. Ponavadi enega samega. Zanje skrbijo zelo dolgo, z materami ostanejo od sedem do 11 let. To je tudi razlog, da imajo samice mladiče le enkrat na pet do deset let, v vsem življenju pa imajo v povprečju le tri ali štiri. Kar je po eni strani dobro, saj lahko potomcu dlje časa namenjajo pozornost in skrb, s čimer se njegove možnosti, da bo dočakal odraslo dobo, okrepijo, po drugi pa nizka rodnost še dodatno ogroža že tako ogroženo vrsto.
Orangutani so največji na drevesih živeči sesalci
Orangutani se večinoma prehranjujejo s sadjem, poleg tega pa še z mladimi listi in poganjki, lubjem dreves, insekti in občasno tudi z jajci in majhnimi vretenčarji.
Živijo v nižje ležečih pragozdovih in se večino časa zadržujejo na drevesih. Tam si zgradijo gnezda, v katerih spijo. Z enim se ponavadi zadovoljijo le za eno noč, za naslednjo si postavijo novo. Ko se spustijo na tla, se premikajo po vseh štirih. Najmlajše naokoli prenašajo mame in tudi gnezdo si delijo.
So bolj samotarski od drugih velikih opic, družijo se, ko je hrane dovolj, sicer pa se samci in samice srečujejo le v času parjenja. So edine velike opice, ki živijo zunaj Afrike, naseljujejo pa otoka Sumatra in Borneo. Po tem tudi ločimo dve vrsti – sumatranskega in bornijskega orangutana, ki pa se med seboj prav veliko ne razlikujeta. Oba imata rdečkasto dlako, le da ima prvi na obrazu daljšo. Prav tako naj bi sumatranski živel v bolj povazanih skupnostih in se več kot bornijski bratranec zadrževal na drevesih. Sicer pa, kot omenjeno, velikih razlik med podvrstama ni, med stvarmi, ki jih družijo, pa je žal tudi ogroženost.
Pri WWF ocenjujejo, da je pred stoletjem živelo še okoli četrt milijona orangutanov, danes jih je po bolj pesimističnih ocenah le dobrih 50 tisoč. Izumrtje bolj kot bornijskemu grozi sumatranskemu, saj je ostalo le še nekaj tisoč predstavnikov te vrste.
Orangutani, ki so bili nekoč razširjeni vse do Kitajske, danes živijo le še na omejenih področjih Sumatre in Bornea.
Največja grožnja za orangutane je krčenje njihovega življenjskega prostora. In to se dogaja izjemno hitro. Nizkoležeče gozdove na Borneu in Sumatri namreč izsekavajo in namerno požigajo, da bi naredili prostor poljem in nasadom palm za pridobivanje palmovega olja ter cestam, ki vodijo do njih. Posebej sumatranski orangutani, ki so še bolj kot bornijski bratranci občutljivi na posege v njihovo okolje, so zato že tik pred izumrtjem.
Da nevarnost trudu okoljevarstvenikov in vse večji osveščenosti navkljub nikakor ni minila, priča tudi podatek, da več kot 50 odstotkov orangutanov živi zunaj zavarovanih območji na ozemljih v upravljanju družb, ki se ukvarjajo z rudarstvom, pridobivanjem palmovega olja ali lesa. Poleg tega so tudi meje nacionalnih parkov zgolj slabo definirane, kar poleg pomanjkanja osebja otežuje izvajanje nadzora. Vdor industrije v zaščitena območja je zato prej pravilo kot izjema.
| Palmovo olje se ne uporablja zgolj v prehrani, ampak tudi kot biodizel, njegova proizvodnja pa skokovito raste. V letu 2015/2016 so ga pridelali 58,84 milijona tone, za naslednje leto pa Ameriški urad za agrikulturo (USDA) napoveduje celo 64,5 milijona tone. Največ pridelata Indonezija in Malezija, prav 35, druga pa 20 milijonov ton. Ponudba za zdaj sledi povpraševanju, obsežne plantaže pa izpodrivajo pragozdove, kjer domujejo orangutani. Ti sicer niso edine žrtve divjega izsekavanja – ponavadi strojem, ki posekajo ali pa kar polomijo drevesa sledijo še bagri, ki izruvajo štore s koreninai vred, tako da pragozd zamenja opustošena blatna pokrajina. Na plantažah, ki tam zrastejo, so našli le okoli 15 odstotkov vrst iz gozda, pa še te so bile maloštevilne in zato zelo ranljive. Zaradi pohlepa pa je ranljiv tudi človek, ki s krčenjem gozdov sam sebi krade kisik, kar najbolj pride do izraza v poletnih mesecih, ko se zaradi dima velik del jugovzhodne Azije duši pod pokrovom smoga. Najbolj izrazito je to bilo med junijem in oktobrom 2015. Samo v Indoneziji je bilo prizadetih več kot 28 milijonov ljudi, 140 tisoč pa jih je potrebovalo pomoč zaradi respiratornih bolezni. Raziskava iz leta 2016 je smogu pripisala kar 100 tisoč smrtnih žrtev, več kot 90 tisoč v Indoneziji. Seveda so indonezijske in malezijske zdravstvene oblasti to zavrnile, nenazadnje je z izvozom palmovega olja samo Indonezija lani po sicer še ne potrjenih napovedih zaslužila 18,6 milijarde dolarjev, industrija pa zagotavlja tudi več milijonov delovnih mest. Zaradi smoga leta 2015 je po izračunih svetovne banke Indonezija sicer utrpela škodo v višini 16,1 milijarde dolarjev škode. Pogorelo je 26 tisoč kvadratnih kilometrov površin, več kot za celotno površino Slovenije. |
Orangutani niso igračke!
Logično, kajne? Pa vendar je eden od razlogov za njihovo izumiranje tudi želja po eksotičnih ljubljenčkih. Orangutane, mlajše od sedmih let, namreč lovijo in prodajajo kot domače ljubljenčke, pri čemer ponavadi njihove matere preprosto ubijejo.
V nekaterih predelih jih lovijo za hrano ali pa pobijajo, češ da uničujejo pridelek. Ogrožajo jih tudi požari. Pravo katastrofo so zabeležili leta 1998, ko so se po izsušitvi šotnega močvirja na Kalimantanu nenadzorovano razširili gozdni požari in goreli kar pol leta. Poginilo je 8000 orangutanov.
Zanimivo je, da se vsi orangutani niso naučili uporabljati vseh orodij. Tako so biologi v delih Bornea opazovali orangutane, ki so liste uporabljali kot robčke in si z njimi brisali obraz, medtem ko so na Sumatri zabeležili, da so si z listi kot z rokavicami zaščitili roke, ko so poskušali priti do vsebine z bodicami zaščitenih sadežev. In ker jim, podobno kot nam, udobje ni nepomembno, so si z listjem tudi postlali na vejah, preden so se usedli.
Tudi nabor čustev, ki jih izražajo, zelo spominja na človeškega. Mladički jokajo, ko so lačni, cvilijo, če jih kaj boli in se nasmihajo materam. Izražajo veselje, strah, jezo, presenečenje … V Indoneziji kroži legenda, da znajo tudi govoriti, a so se odločili, da raje ne bodo.
Čeprav so veliki, so izjemno nežni in tihi, na svojo prisotnost v gozdu le redko opozorijo.
KOMENTARJI (93)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.