21. julij: Dan brez novic, zaradi bolezni
Ker je kronistka odprave, novinarka Maja Roš, včeraj zbolela – vročina in želodčne težave, iz baznega tabora nismo prejeli novic. Smo jih pa danes toliko več ...
Popularni Tomaž
Po dolini se je hitro razširila vest, da je v baznem taboru na južni strani Nange Parbat alpinist svetovnega slovesa Tomaž Humar. Kar nekaj domačinov ga je že prišlo pogledat. Pa tudi trekerji – skoraj vsak dan pridejo turisti v našo bazo – se želijo z njim fotografirat.
Največje presenečenje je pripravil 64-letni samotar Lucciano, Švicar italijanskega rodu, ki je skupaj s svojimi nosači in kuharjem pripravil večer pakistanskih pesmi ob ognju s posvetilom: "Ogenj je moje darilo tebi, Tomaž." Ob tako romantični noči – Nanga je žarela, obsijana s skoraj polno luno – smo bili ganjeni vsi. Hvala, Lucciano!
Včeraj pa je Tomaža prišla pozdravit trojica Italijanov in eden je kar žarel, ko mu je Tomaž, čeprav takooooo močno, stistnil roko. Doma ima namreč pet podpisov alpinističnih veljakov – Edmunda Hillaryja, Valterja Bonattija, Patricka Berhoulta, Kurta Dimbergerja in – Tomaža Humarja!
Pakistanski slow food za Aleša
Naša dva kuharja sta se izjemno potrudila za Alešev rojstni dan. Miza se je kar šibila od dobrot in celo nazdravili smo: za vsakega 0,3 ml "antigripina".
Žlahtne gorske rožce, a samo za zdravje. Smo pač v takšni situaciji in v takšni državi ...
"Zelo lepo. A pomembno je to, da je od srca," je praznovanje, okrašeno z baloni, komeniral Aleš, ki je bil tudi obdarjen: Nataša mu je podarila kamen v obliki Nange, Maja šopek gorskih rož, Anda sliko gore s simboli in Tomaž knjigo Karakorum s posvetilom.
Odločitev je padla: Tomaž gre v steno sam!
Tomaž Humar: "Aleš je naš najboljši mladi alpinist in eden najbolj perspektivnih alpinistov na svetu sploh. V dveh letih, odkar je moj soplezalec, je naredil izjemen napredek v razumevanju gora, plezati je znal odlično že od prej. Pred enajstimi leti sem srečal na enem od križišč življenja, legendarnega Staneta Belaka Šraufa oz. pred desetimi Stipeta Božića, ki sta postala moja učitelja. Danes sem hvaležen, da sem del tega lahko delil tudi z Alešem. V zadnjih dveh nočeh sem se odločil, da grem v steno sam. Verjamem, da je Aleš, kljub pomankanju izkušenj z višino 8000 metrov, sposoben preplezati to steno. A stene so nepredvidljive in zgodi se lahko marsikaj. Preveč ga imam rad in zavedam se tveganja, nenazadnje prihajava z iste vasi ... Želim, da enkrat, ko pride pravi čas, prenese del izkušenj na katerega od 'muckov z dobro nabrušenimi kremplji".
Aleš Koželj: "Sem to pač sprejel, spoštujem njegovo odločitev in ga skušam razumeti. Da bi šel zraven, se zdi Tomažu prevelika odgovornost, se mu je namreč že enkrat zgodilo, da je prišel domov brez soplezalca (Janez Jeglič, Nuptse, 1997). Dejstvo je tudi, da nimam izkušenj z višino 8000 metrov, niti po lažji smeri, ta stena pa je tehnično izjemno zahtevna. Sicer pa mi bo veliko težje gledati dogajanje iz doline, kot če bi bil z njim!"
