'Prelomno je, da smo potencialne probiotike vgradili v trden dostavni sistem'

Področje raziskovanja, na katerem dela Zupančičeva, je še kako aktualno. Parodontalna bolezen je namreč prisotna pri približno 50 odstotkih odraslih in 72 odstotkih starostnikov, posledice pa so poleg izgube zob lahko tudi večje tveganje za razvoj drugih bolezni, kot so srčno-žilna obolenja, sladkorna bolezen, bolezni dihal.

Osnovna ideja temelji na lokalnem antibiotičnemu zdravljenju, temu pa sledi dajanje probiotikov za vzpostavitev normalne ustne mikrobiote. Pri izvedbi ideje je ključen izziv predstavljal razvoj nanovlaken iz varnih, to je biorazgradljivih in bioadhezivnih polimerov, in doseči podaljšano sproščanje vgrajene učinkovine. 

"Moje glavno področje raziskav so izredno tanka vlakna, ki jih imenujemo nanovlakna, saj njihov premer znaša od nekaj nanometrov do tisoč nanometrov. V takšna nanovlakna, ki so običajno zelo dolga, lahko vgradimo različne učinkovine ali celo probiotike, ki so živi mikroorganizmi in lahko koristno vplivajo na zdravje posameznikov. Nastane dostavni sistem, ki bi se v našem primeru uporabljal za lokalno zdravljenje parodontalne bolezni," razlaga Zupančičeva. "Parodontolog  bi takšna nanovlakna z antibiotiki vstavil v obzobni žepek, nato pa bi se antibiotik sproščal vsaj teden ali dva in v tem času uničil patogene mikroogranizme."

Gre za velik korak v smeri inovativnega zdravljenja parodontalne bolezni. "Predvsem je prelomno, da smo potencialne probiotike vgradili v trden dostavni sistem, česar prej še ni bilo v znanstveni literaturi."  Probiotike so v sodelovanju z IJS in Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani izolirali iz ustne votline zdravih prostovoljcev, na fakulteti za farmacijo pa so jih vgradili v nanovlakna. Takšna nanovlakna so vsebovala veliko število živih probiotikov, ki so ohranila svojo živost tudi med 1-letnim shranjevanjem, kar običajno ni lahko zagotoviti.

Na to raziskovalno področje jo je sicer zaneslo, ko je izbirala temo magistrske naloge. "Magisterij sem želela opravljati na UCL v Londonu, kjer so me glede na moje področje zanimanja dodelili mentorju s področja farmacevtske nanotehnologije. Delali smo z liposomom podobnimi vezikli s kurkuminom za vnos v pljuča z namenom zdravljenja pljučnih bolezni. Delo me je tako navdušilo, da sem vedela, da si želim nadaljevati z raziskovalno kariero."  

Je pa vse skupaj sovpadalo s klicem iz domovine. Na fakulteti za farmacijo so jo povabili, da se prijavi na prosto mesto za mladega raziskovalca: "Ko sem se vrnila iz Londona, sem izvedela veselo novico, da sem bila izbrana. In tako sem postala mlada raziskovalka pri profesorici Julijani Kristl, ki je poznana farmacevtska nanotehnologinja doma in v tujini. Uvedla me je v svet nanovlaken, ki je le eden od nanodostavnih sistemov, s katerimi so se že leta ukvarjali na fakulteti."   

Rešitev za zdravljenje parodontalne bolezni je še v raziskovalni fazi. In čeprav so seveda želje in končni cilj vsakega raziskovalca, da bi svoje delo videl uporabljeno v praksi, se Zupančičeva zaveda, da je do tja še dolga pot polna izzivov. "Še posebej pri razvoju zdravil je pot zahtevna, potrebne so ideje, čas, vztrajnost in finančna sredstva. Na primeru covida-19 in hitrega prihoda cepiv na trg, pa lahko vidimo, da se stvari lahko odvrtijo tudi hitreje. A to se je lahko zgodilo, saj je bil velik interes, in posledično je to pripomoglo k pritoku večje količine denarja, kar je pospešilo razvoj in izvedbo vseh potrebnih kliničnih študij."  

V primeru njenega raziskovalnega dela je ostalo še nekaj ovir. "Natančno je potrebno preučiti celoten genom potencialnih probiotikov, da vidimo ali obstaja v genetskem zapisu kaj, zaradi česar bi lahko bila bakterija odporna na določene antibiotike ter ali bi lahko na telo delovala škodljivo. Potem je potrebno opraviti klinične študije na živalih in ljudeh ter potrditi varnost, učinkovitost in kakovost razvitega nanozdravila, to pa terja dober plan, čas in denar."

Sredstva pa je, kot pojasnjuje sogovornica, najlažje pridobiti prek Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS: "Projekte se prijavi februarja, v poletnih mesecih pa izveš, ali je bil projekt potrjen. In če je, potem imaš določena finančna sredstva." Obstajajo pa tudi razpisi za evropske projekte, ki pa jih je še veliko težje dobiti.  

 Pa bi v tujini, kamor jo je pot že zanesla, imela za svoje delo boljše pogoje, več denarja? Jo je mikalo, da bi v tujini ostala ali se tja podala znova? "Iskreno povedano, mi je bilo v Londonu zelo lepo in takrat sem se začela spraševati, ali bi si želela živeti v tujini. Na določeni točki sem bila izredno razpeta, a na koncu sem se odločila, da mi je všeč živeti v Sloveniji, saj sem rada v bližini najbližjih in čudovite narave. V Londonu sem potrebovala vsaj eno uro, da sem prišla iz središča mesta, medtem ko smo mi iz Ljubljane lahko v dobri uri na morju ali v gorah. Kljub moji odločitvi, da med doktoratom ostanem v Sloveniji, pa sem se zavedala, da je zelo pomembno, da svoje znanje bogatim na raznih mednarodnih izmenjavah, izobraževanjih in konferencah. Pol leta sem raziskovala na strojni fakulteti v ameriškem Chicagu, pri profesorju Alexandru Yarinu, kar je bila res svojevrstna izkušnja, saj gre za avtoriteto na področju nanovlaken. Pri nas v večini še vedno prevladujemo Slovenci, medtem ko so bili tam le trije Američani, prevladovalo pa je pet Indijcev, katerim so se pridružili še Kitajka in Korejec. Imeli smo velik laboratorij, kjer smo izvajali tako eksperimente kot tudi imeli svoj delovni prostor z računalnikom. Posledično je bilo vedno veliko dogajanja in pogovorov, kar je pripomoglo k ogromni izmenjavi znanja in izkušenj. Predvsem pa me je navdušilo, da so strojniki zelo praktični, saj marsikaj, kar potrebujejo za raziskovalno delo, pa nimajo, zgradijo sami. Vsekakor takšna izkušnja pripomore, da na določene stvari sedaj gledam nekoliko drugače in sem hvaležna, da sem jih imela priliko spoznati."

So ji pa izkušnje iz tujine dale tudi širino, s katero lahko gleda na slovensko znanost. "Ocenjujem, da imamo v Sloveniji vrhunske znanstvenike, imamo tudi dokaj dobre pogoje. Ko sem kot študentka prišla v tujino, sem ugotovila, da imam povsem enako ali še več znanja kot kolegi iz tujine. Lahko se kosamo z znanjem, in na to bi morali biti ponosni, saj smo raziskovalno gledano lahko zelo dobri. Se pa morda ne znamo promovirati, kot bi se bilo treba. Namreč, še kako pomembno je, da se povezujemo z raziskovalci na drugih ustanovah tako v Sloveniji kot v tujini, in s tem naredimo še korak naprej," pravi sogovornica.

Kaj pa je tisto, kar žene znanstvenika, da ure in ure posveti raziskovanju, išče rešitve, tudi finančna sredstva? "Spomnim se, da sem nekoč, ko neka naprava ni delovala, 12 ur delala isti gib, pritiskala sem na eno tipko. Raziskovalno delo zna biti zelo frustrirajoče, so trenutki, ko bi se v laboratoriju najraje zjokal, saj stvari ne delujejo, kot bi morale. Ampak ko ti uspe, ko ugotoviš, da bo šlo, je pa, kot bi posijalo sonce. Na kakšni stvari lahko delaš mesece in mesece, potem pa le uspe in tisti trenutek je nemogoče opisati, preplavi te neopisljivo zadoščenje."  

Rešitve se včasih pojavijo nepričakovano: "Pri tem delu je potrebne veliko radovednosti. Identificiraš problem, nato pa zanj iščeš rešitve in včasih res obstaneš na neki točki, potem pa se včasih premik zgodi že po zaslugi pogovora, kjer je nekdo postavil pravo vprašanje. Je pa tako, da nobena raziskava, noben doktorat ni delo enega človeka, ampak skupine. In jaz sem v tem smislu zelo hvaležna predvsem mentorici in drugim sodelavcem na katedri za farmacevtsko tehnologijo, med njimi še posebej izredni profesorici Petri Kocbek, ki so mi stali ob strani in mi pomagali." Skupaj so v soavtorstvu objavili številne kakovostne članke, ki so zelo dobro citirani in tako se njihove ideje širijo in izpopolnjujejo v znanstveni srednji. 

Za svoje delo pravi, da jo izpopolnjuje: "Je za ljudi, ki imajo radi izzive, ki jih zanima, kako najti logično rešitev." "Če je koga strah, naj bo le dovolj pogumen, da poskusi in vidi, če je to zanj ali ni. Kar šteje, je izkušnja," pa predlaga mladim, ki razmišljajo, da bi se podali v svet znanosti in raziskav. Glede svoje profesionalne kariere ostaja optimistična, saj ostaja še veliko izzivov, ki jih je treba rešiti in tako verjame, da bo ob sodelovanju z drugimi raziskovalci  tudi ona dodala  kamenček k mozaiku zdravljenja bolezni. Danes tudi sama prenaša znanje mladim: "Trenutno več predavam in sem nekoliko manj v laboratoriju. Pedagoško delo je zanimivo, drugačno. Izziv je že priprava predavanj, saj se je potrebno temo podrobno preštudirati in nato dobro strukturirati predavanja, da bo čim bolj jasno, interaktivno in zanimivo. To pa dejansko vzame več časa kot sem mislila, dokler se v tej vlogi nisem znašla sama. Seveda pa drži, da vse, kar želimo opraviti dobro, terja svoj čas."