Navdušenje nad izstrelitvijo Falcona Heavy podjetja SpaceX se še ni poleglo in se verjetno še nekaj časa ne bo. Gre namreč za najmočnejšo raketo, ki je trenutno v uporabi, saj je v nizkozemeljsko orbito sposobna ponesti kar 64 ton tovora.
27 Merlin motorjev je raketo v nebo pognalo z legendarnega vzletišča 39A v Cape Canaveralu, s katerega so v nekdanjih zlatih časih ameriške vesoljske industrije Saturni V, ki so mimogrede edini z boljšo statistiko od Falcona Heavy, v vesolje nosili Apolle, med njimi tudi 11, ki je pristal na Luni.
''Še vedno skušam vse dojeti, saj se mi vse zdi nadresnično,'' je nekaj ur po izstrelitvi dejal šef SpaceXa in Tesle Elon Musk. ''Misija je šla tako dobro, kot bi lahko kdo upal,'' je dejal in dodal, da je pristajanje dveh stranskih busterjev ''najbolj vznemirljiva stvar, ki sem jo videl''.
Na vprašanje, kaj se je naučil od misije, je odgovoril: ''Naučil sem se, da se nore stvari lahko uresničijo. Nisem si mislil, da bi lahko to delovalo. Ko vidim vzlet rakete, mi v glavo šine na tisoče misli, kaj vse bi lahko šlo narobe in krasno je, ko vse deluje. Stranska busterja sta pristala tako kot v simulaciji. To mi daje upanje za naslednje podvige. Daje mi samozavest, da bo tudi BFR (naslednja raketa, ki jo razvijajo op.a.) deloval.''
Osrednja raketa ni preživela
Falcon Heavy je trojni Falcon 9. To pomeni, da je sestavljen iz treh enot, za katere so pri SpaceXu predvideli tudi pristanek. Stanska busterja sta po ločitvi od jedra obrnila in se usmerila proti pristajališču na Cape Canaveralu in sinhrono, kot da gre za najbolj rutinirano plesno točko, pristala. Res pa je, da sta busterja s pristanki že imela izkušnje - oba sta bila namreč že uporabljena v prejšnjih misijah. Oba sta v dobrem stanju in bi lahko znova letela, je komentiral Musk.
Osrednja nosilna raketa je z drugo stopnjo poletela še nekoliko višje in še nekoliko hitreje. Nato je tudi ta obrnila in se odpravila proti plavajoči ploščadi ''Of course I still love you''. Ljubezen očitno ni bila dvostranska.
V ključnem trenutku pa, ker je ploščad sredi Atlantika in so povezave z internetom posledično slabše, je prenosa zmanjkalo. Videti je bilo ogromno dima in začutiti je bilo, da raketa najverjetneje ne stoji, a kaj več od ugibanj v začetnih minutah javnost ni dobila. V negotovosti so nas pustili kar nekaj časa, šele na novinarski konferenci je Musk potrdil, da je zgrešila cilj in padla v morje. Zmanjkalo naj bi ji goriva, da bi raketa upočasnila. Musk je na novinarski konferenci pojasnil, da je osrednja raketa, ker se dva od treh motorjev za zaustavljanje nista prižgala, s 320 kilometri na uro priletela v morje okoli sto metrov od ploščadi, ki jo je potem ''zasul plaz šrapnelov''.
Kaj pa Starman?
Veliko prahu je dvignil tovor testne rakete. Običajno se pri testiranjih v vesolje pošlje neko nefunkcionalno vesoljsko plovilo, velik kos železa, betonsko gmoto ... A ne tokrat. Musk je znan po svojih humornih in provokativnih potezah – spomnimo le na prodajo metalcev ognja, s katerimi promovira podjetje za kopanje rovov. Znan pa je tudi po svoji karizmi in odličnem smislu za promocijo. Zakaj bi se govorilo in pisalo le o enem njegovem podjetju, če se lahko o dveh? In to zastonj na naslovnicah vseh svetovnih medijev.
Tako je v tovor testne rakete zapakiral svoj lasten avtomobil – češnjevo rdeč Teslin roadster. Za volanom avtomobila ''zgoraj brez'' sedi Starman. Lutka, oblečena v vesoljsko obleko, ki jo prav tako razvija SpaceX. Kot je dejal Musk, gre za obleko, ki mora biti po njegovih navodilih in funkcionalna in lepa. V avtomobilu igra skladba Davida Bowieja Space Odity, Starman je prav tako naslov ene izmed njegovih skladb.
Starman eno roko drži na volanu, drugo drži na vratih, kot največji frajer v vesolju, in če bo šlo vse po sreči bo avtomobil na krožnici okoli Sonca mimo Zemlje in Marsa ''vozil'' na milijone, če ne celo milijarde let. V nekem trenutku bo avtomobil zelo blizu rdečega planeta in obstaja minimalna možnost, ampak res minimalna, da bi treščil na planet, je pojasnil šef SpaceXa. Njegovo potovanje je bilo po vzletu mogoče spremljati v živo, a kot je povedal Musk, je imela baterija življenjsko dobo okoli 12 ur.
''Všeč mi je misel na avtomobil, ki neskončno potuje skozi vesolje in ga bodo morda odkrili Nezemljani milijone let v prihodnosti,'' je komentiral Musk.
''Stvar je resnična, ravno zato, ker je videti tako neresnična,'' je dodal.
Z nasmeškom na obrazu je pripomnil, kako hecno bi bilo, če bi ga res našli vesoljci in bi se potem spraševali, če smo ljudje oboževali ta avto ali kaj. Dodaten tako imenovani velikonočni jajček je še pomanjšana verzija avtomobila in Starmana, ki se nahajata v avtomobilu. In seveda slogan iz Muskove najljubše knjige – Štoparskega vodnika po galaksiji: ''Brez panike''. V avtomobilu je tudi zbirka znanstvenofantastičnih del Isaaca Asimova in plaketa z izmeni zaposlenih pri podjetju.
A ne le to. Na plošči je še napis, ki ga je šele po uspešni izstrelitvi razkril Musk: ''To so izdelali na Zemlji ljudje''. Vsekakor lep opomnik, saj je že 40 let minilo, od kar so v prostrano vesolje z Zemlje odpotovali znameniti zlati plošči. Ti sta, opremljeni z naravnimi in umetnimi zvoki, slikami, glasbo, del obeh Voyagerjev – enka je že zapustila naše Osončje. Tudi pred 40 leti je človeška rasa upala, da bodo naše sporočilo morda nekoč nekje prestregla ''druga bitja''.
Skoraj pol milijarde evrov
Cena poleta rakete je okoli 90 milijonov dolarjev (72 milijonov evrov), je razvidno s spletne strani SpaceX. A za razvoj rakete so odšteli precej več: več kot 500 milijonov dolarjev (400 milijonov evrov), je povedal Musk. Gre za notranja stredstva podjetja. Kar trikrat so hoteli projekt že opustiti, je še dodal. ''Zato, ker je precej težje, kot smo mislili,'' je povedal.
A z novo mamutsko raketo si seveda Musk lahko obeta večji zaslužek, saj bo lahko v vesolje ponesla ogromne tovore – ogromne satelite denimo uporabljajo ameriške obveščevalne službe in vojska. Na Mars lahko ponese ogromne robote. Zaradi nove rakete bo olajšano tudi delo za razvijalce satelitov in robotov, denimo vesoljski teleskop James Webb so morali oblikovati kot origami, da bo lahko zložen odletel v vesolje. Nenazadnje, s to raketo bi znova lahko do Lune ali še dlje – do Marsa – poleteli tudi ljudje.
Po podatkih SpaceXa lahko Heavy do nizkozemeljske orbite ponese kar 63.800 kilogramov, do geostacionarne 26.700, do Marsa 16.800, do Plutona pa 3500.
SpaceX je tako znova premaknil letvico. Že konec 2015 so jo postavili precej visoko, ko so uspešno pristali s prvo stopnjo in tako dosegli svoj glavni cilj – ponovna uporaba raket – posledično to seveda pomeni pocenitev vesoljskih poletov. Tako se priložnosti odpirajo tudi za manjša podjetja z manj sredstvi.
Človeško osvajanje vesolja se je začelo pred 60 leti, ko je Sovjetom v orbito uspelo spraviti Sputnika. A takrat je vesoljsko tekmo med ZDA in Sovjetsko zvezo poganjala hladna vojna. Pravzaprav ni šlo toliko za samo vesolje, kot je šlo za rakete, ki bi lahko namesto satelitov nosile tudi jedrske konice. Tekma je bila žolčna in uspešno so jo zaključili Američani s pristankom na Luni leta 1969. Prav zato bi marsikdo lahko pomislil, da bi bili lahko precej dlje od občudovanja in čudenja, ker je v vesolju avtomobil, ki ga mimogrede še ni bilo (bile so živali, bili smo ljudje, avto pa še ne). A po koncu hladne vojne je zamrla tudi vesoljska tekma, vesoljska industrija je postala okorna in zaspana. Naprej je niso vlekli ne Američani ne Rusi.
Američane boli le to, da se morajo zdaj zanašati na Ruse, da njihovi ljudje prispejo do Mednarodne vesoljske postaje. In ravno na zasebnike zdaj stavi Nasa, čeprav razvija tudi svojo gigantsko raketo SLS, a operativna bo šele okoli leta 2020, morda še kasneje.
Zasebna vesoljska podjetja – ne le daleč najuspešnejši Muskov SpaceX, tudi Blue Origin Jeffa Besosa ali pa Virgin Richarda Bransona, na drugi strani pa dozdajšnje vesoljske velesile po desni prehitevajo tudi Kitajci in Indijci – zdaj dokazujejo, da se da marsikaj tudi z manj denarja.
KOMENTARJI (375)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.