'Videno je zmogel narediti vidno'

Danes mineva 500 let od smrti renesančnega genija Leonarda da Vincija. Prav toliko kot svet umetnosti ga je vase posrkal svet znanosti. In čeprav je torej mrtev že pet stoletij, ostaja ena najbolj zanimivih zgodovinskih oseb, ki burijo domišljijo sodobnega človeka. Cena njegovih del še danes podira rekorde. Slika Odrešenik sveta, ki je bila leta 2017 prodana v New Yorku za vrtoglavih 450 milijonov dolarjev, je najdražja slika, prodana na dražbi.

Medtem ko obletnico smrti številni muzeji po Evropi obeležujejo z razstavami, še posebej pestro je v Italiji, želijo svoje na edinstven način dodati tudi nekateri strokovnjaki.

Tako na primer italijanska znanstvenika trdita, da sta odkrila šop njegovih las, s pomočjo DNK testa pa nameravata dokazati, da lasje res pripadajo znamenitemu renesančnemu umetniku in izumitelju.

Ne tako hitro, pa pravi Martin Kemp, zaslužni profesor z Oxforda. Sprašuje se, s čim bosta pa primerjala vzorec, če pa je bil da Vincijev njegov grob uničen med francosko revolucijo, in če ni dokazanih živih sorodnikov, ki bi lahko prispevali genetski material za primerjavo. "Ko gre za Leonarda, obsedenosti z njim kar ni konec," še meni Kemp.

In čeprav nameravajo šop las razstaviti v njegovem rojstnem kraju kot del bučnega praznovanja 500-letnice, se s Kempom strinjajo tudi številni drugi znanstveniki.

Ti opozarjajo na Leonardovo družinsko drevo, ki mu manjka večina vej. Bil je namreč nezakonski sin, predvidevajo, da je bil njegov oče znan toskanski notar po imenu Messer Piero Fruosino di Antonio da Vinci, še skoraj manj je znanega o njegovi mami, ki naj bi bila Caterina, po nekaterih prepričanjih sužnja, po drugih pa ženska dvomljivega slovesa.

Človek med mitom in resnico

Čeprav torej skoraj nihče ne verjame, da bosta znanstvenika na koncu dokazala, da so lasje Leonardovi, zgodba odmeva. Ker je da Vinci že zdavnaj presegel vse pridevnike, kot so edinstven, genialen in podobne, za ljudi, fascinirane nad njegovim briljantnim umom, pa je postal oseba, kjer se je realnost že zdavnaj zlila z mitom, je v enem nedavnih intervjujev pojasnil Claudio Giorgione, kurator v milanskem da Vincijevem muzeju.

"Leonardo nas fascinira, ker je ideja vsemogočnega genija tako privlačna. In to je še razpihalo mite, ki ga obdajajo - četudi ne ustrezajo resnici. Način, na katerega je nastajalo renesančno znanje, ni skladen z današnjim časom, pravzaprav se zaradi takratnega prepletanja številnih disciplin, ki so bile še v povojih, sploh ne more ponoviti." Ker današnja znanost daje prednost izjemno ozkim predmetom raziskovanja, medtem ko je bil pri renesančnem umetniku - znanstveniku raziskovalni predmet raztegnjen na vse, kar je videl okoli sebe in na vse, o čemer je razmišljal. "In ta širok renesančni pristop, ki je združeval vse od umetnosti do znanosti, bi moral biti večji navdih današnjim raziskovalnim metodam," meni kurator.

Natančen opazovalec

Da Vinci je objekte svojega preučevanja opazoval z neverjetno preciznostjo. To je bila, se strinjajo mnogi, lastnost, ki je iz njega naredila briljantnega umetnika in znanstvenika.

Medtem ko je v umetnosti pustil pečat z deli, kot sta Mona Lisa ali Zadnja večerja, so obsežne skice človeka in naprav, ki si jih je zamislil, tisto, kar danes vzbuja prav toliko, če ne še več zanimanja ljudi kot skrivnostni nasmeh Mone Lise.

Po eni strani zato, ker si večina le s težavo predstavlja, da se takšna širina skriva v eni sami osebi. Po drugi, ker ga je ob talentu gnala neverjetna odločnost, potrebna za ure študija človeškega telesa, ki ga je spoznal do potankosti.

Učenec, ki je prekosil učitelja

Svoje spretnosti naj bi da Vinci, ki je odraščal s starimi starši, kalil pri umetniku Andrei de Verrochiu, kamor naj bi ga poslal oče, ki naj bi kmalu prepoznal njegov talent.

Učenec je kmalu prekosil učitelja in si začrtal lastno pot - tako delovno kot osebno. Zgodovinar Gary Radke je za National Geographic prepričano dejal, da je bil da Vinci skoraj zagotovo homoseksualen, vsa njegova znana družba so bili moški, dvakrat naj bi bil obtožen, ne pa tudi obsojen, sodomije.

Njegova dominantna roka je bila leva, oblačil naj bi se v rožnate tunike, navduševal naj bi z lepim pevskim glasom, dobrodušnostjo in z dejstvom, da je bil menda zabaven gost, ko je bil povabljen na kakšno večerjo.

O stvareh ni dovolj razmišljati, treba jih je preizusiti

"Njegov največji talent je bil, da je zmogel videno narediti vidno - znanje pretili v slikovno obliko," je za National Geographic dejala Francesca Fiorani z univerze v Virginii.

Odločen, da bo preučil vsako vlakno telesa, je v času, ko je to bila vse prej kot običajna praksa, seciral trupla ljudi in živali. To sicer ni bilo prvič, da se je kakšen slikar lotil študija anatomije, da bi izpopolnil svoje slike, a da Vinci je to počel na neki drugi ravni. Zgodovinarji menijo, da je imel pristop strokovnjaka za anatomijo.

Spoznanja je zbiral v beležnicah, kjer zapiske spremljajo izjemno natančne skice, njegovo zanimanje pa je šlo vse do vprašanja, kateri živec povzroči, da se ukrivi obrv.

Radovednost je sicer imela svojo ceno. Svoje mecene je jezil s svojimi metodami, ker je ob tem še redno zamujal, je več njegovih del ostalo nedokončanih, saj je nekaterim naročnikom enostavno zmanjkalo potrpljenja. Ni šlo za to, da bi bil da Vinci lenoba, le sredi številnih projektov in stvari, ki je je želel preizkusiti in spoznati, mu je pogosto zmanjkalo časa.

Dela, ki je bilo zbrano na stotinah strani zapiskov, okoli 13.000 so jih našteli, sam ni nikoli objavil. Šele v osemnajstem stoletju je tisto, kar je bilo ohranjeno, počasi začelo iskati pot v javnosti in navduševati. Vse do danes, kjer ogromno čudenj še vedno vzbujajo predvsem njegove risbe človeške in živalske anatomije.

Živel je v času, ko je znanost ovirala togost njenih predpostavk. Pristop, ki je jezil da Vincija, ki je verjel, da znanje ne more nastajati zgolj na papirju, treba ga je preverjati z eksperimentom, praktično preveriti, izkusiti. Do leta 1515 je tako seciral okoli 30 trupel obeh spolov, različne starosti, primerjal jih je tudi z anatomijo drugih sesalcev.

Anatomijo človeka je primerjal z anatomijo večjih sesalcev, s čimer se je rodila primerjalna anatomija, izdelal pa je tudi prvega robota. Še posebej ga je fasciniralo letenje. Da bi doumel skrivnost letenja, je preučeval ptiče, na podlagi spoznanj pa izdelal načrte za številne letalne stroje, med drugim za helikopter ter lahko jadralno letalo. V njegovih skicah najdemo med drugim še kroglični ležaj, podmornico in nekakšnega prednika današnjega avtomobila. Poigraval se je z idejo, da bi s pomočjo sončne energije in zrcal segreval vodo. Nad njegovim delom se navdušujejo celo ljubitelji orožja, v njegovih zapiskih namreč najdemo strojnico, tank na človeški ali konjski pogon ali kasetne bombe. Pa čeprav je bil prepričan, da je vojna najslabša dejavnost, ki se je človek lahko loti.

Pri 64 letih se je da Vinci iz Italije preselil v Francijo in s seboj vzel Mono Lizo. Francoski kralj Franc I. naj bi ostarelemu mojstru dal graščino Cloux pri Amboisu. Postal naj bi tudi njegov mecen ter tako da Vinciju omogočil, da je lahko v miru nadaljeval svoje raziskave in poskuse. Umrl naj bi v kraljevem naročju.