Zaradi vesoljskih smeti bi lahko škodo utrpela tudi celotna človeška populacija

Po izstrelitvi Falcona Heavy so se razplamtele debate o raziskovanju vesolja, tehnologiji, kar je zagotovo dobro, saj ravno znanost in tehnologija lahko človeštvo poženeta naprej v svetlo prihodnost.

Večina dogodkov na Zemlji, pa naj bodo še tako pozitivni in zmagoviti, seveda ne mine brez kritik, kar je po svoje tudi prav. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Samega tehnološkega dosežka za zdaj najmočnejšo operativno raketo Elonu Musku sicer ni oporekal praktično nihče, nekoliko več žolča je bilo izlitega okoli rdečega avtomobila, ki zdaj potuje na tirnici okoli Sonca - od tega, da bi lahko v vesolje poslali kaj uporabnega, pa do tega, da gre za povsem nepotrebno in nesmiselno smetenje vesolja.

To slednje po mnenju dr. Tomaža Zwitterja, profesorja astrofizike na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko, v tem primeru pravzaprav ni tako pomembno vprašanje, saj na desettisoče let avtomobil ne bo nikamor zadel. ''Avtomobil, bo kar lepo potoval okoli Sonca. Račun pokaže, da vsaj prvih 10.000 let ne bo nikamor zadel, verjetno pa tudi mnogo dlje,'' je povedal. 

''Vesoljske smeti so problem zlasti v nizkih tirnicah nad Zemljo, drugje je prostora dovolj. Nekaj gneče je tudi na geostacionarni tirnici, vendar tam probleme uspešno rešujejo,'' je za 24ur.com nadaljeval Zwitter.

Koliko objektov smo v orbite poslali v 60 letih?

Pravilo pravi, da kar gre gor, gre tudi dol, v orbitah nad našimi glavami pa to ne drži povsem. Na vesoljske smeti postanemo nekoliko bolj pozorni, ko mora kakšen od satelitov ali pa Mednarodna vesoljska postaja (ISS) izvesti manever za umik pred kakšnim večjim koščkom, ki je ostal od uničenega vesoljskega objekta. Takšni katastrofalni trki so k sreči sicer redki, se pa denimo spomnimo trka med satelitoma februarja 2009, a zaradi vse večje gneče se seveda tveganje za verižno reakcijo povečuje, za 24ur.com pove dr. Holger Krag, vodja oddelka za vesoljske smeti pri Evropski vesoljski agenciji.

''Danes verjamemo, da se bo takšno trčenje lahko zgodilo na vsakih šest ali sedem let,'' je dejal in dodal, da je trenutno največ vesoljskih smeti in odsluženih objektov med 800 in 1000 kilometri višine.

Večkrat na leto se mora kakšnemu koščku umakniti tudi ISS, kakšen košček ga tudi zadane in poškoduje solarne panele - a vendar je okolje - 400 kilometrov nad našimi glavami - vseeno precej čisto. ''Okolje se tam čisti samo od sebe zaradi atmosfere. Tam je atmosfera še precej debela, zato sama smet ne more dolgo ostati v orbiti,'' je razložil Krag. Objekti ob ponovnem vstopu v gostejšo atmosfero večinoma izgorijo, le sem ter tja lahko kakšen kos pade na trdna tla. To bi se lahko zgodilo spomladi, ko predvidevajo, da bo v atmosfero vstopila izgubljena kitajska vesoljska postaja, ki morda ne bo povsem razpadla na poti do tal.

Po podatkih Evropske vesoljske agencije so od leta 1957 izstrelili več kot 5200 raket, te so v orbite poslale okoli 7500 satelitov, okoli 4300 jih je še vedno v vesolju, od tega jih je delujočih 1200. Številke bi se lahko v tem oziroma prihodnjih letih še zelo povečale, saj imajo številna podjetja željo, da bi v orbiti vzpostavila mrežo več sto ali celo več tisoč satelitov, ki bi omogočali dostop do interneta.

ESA še navaja, se je do zdaj zgodilo že skoraj 300 trčenj ali eksplozij, kar je vodilo v nastajanje vse manjših koščkov. Trenutno oblasti redno spremljajo okoli 23.000 vesoljskih smeti. Po statističnih modelih ESA je v orbiti okoli 29.000 koščkov večjih od 10 centimetrov, okoli 750.000 objektov v velikosti od enega do 10 centimetrov, kar 166 milijonov koščkov pa je velikih ob enega milimetra do enega centimetra.

Rešitev ni v omejevanju

Prav zaradi teh ocen je ''zelo pomembno, da vsi, ki uporabljajo vesolje, javne ali zasebne institucije, poskrbijo za odstranitev plovila po misiji,'' je jasen Krag.

''Kadarkoli uporabljate prostor, ki je tako visoko v orbiti, da plovilo tam ostane tudi več kot 25 let po koncu misije, potem bi moralo plovilo nekako opraviti zniževalni manever, da se odstrani iz orbite. Nekateri gredo zelo visoko, kjer niti ni več atmosfere. Če tam izgubimo plovilo, bo tam ostal za vedno. Zato je zelo pomembno, da imajo te misije zanesljivo strategijo reševanja te problematike.''

Za razliko od nizkozemeljske orbite (od 160 do 2000 kilometrov) pa v geostacionarni orbiti (35.786 km nad zemeljskim ekvatorjem), kjer se nahajajo predvsem komunikacijski sateliti, naravnih potopitvenih sil ni. Tako ob koncu življenjske dobe satelit uporabi raketni motor, ki pošlje satelit v odpadno ali pokopališko orbito, da ne bi motil delujočih satelitov. Tudi denimo rakete lahko svoj tovor izpustijo pod samo geostacionarno orbito, zadnji del pa satelit opravi z lastnim pogonom, pojasnjujejo pri Evropski vesoljski agenciji.

Rešitev vsekakor ni v omejevanju. ''Nikomur ne smemo prepovedovati, da uporablja vesolje, bilo pa bi dobro, da vse države sledijo istim smernicam, ki so jih pripravili mednarodni strokovnjaki.'' Žal se jih po besedah Kraga ne držijo vsi, ampak le okoli 60 odstotkov.

V prvi vrsti te smeti največ težav pomenijo za tiste, ki uporabljajo vesolje, saj tvegajo, da izgubijo satelit. Na koncu pa bi seveda lahko škodo utrpela tudi celotna človeška populacija, saj smo precej odvisni od nekaterih satelitskih storitev (na primer GPS), je opozoril Krag.

Tehnologije so drage

Ideje o odstranjevanju vesoljskih smeti gredo tudi v smeri novih tehnologij. Razvoj teh pa je zahteven in drag, je dejal Krag. Ena izmed idej je leteča misija, da bi smeti v orbiti ujeli. ''Gre za velik izziv, da se približaš nenadzorovano premikajočemu se objektu. Taka tehnologija bi bila primerna tudi za servisiranje teh objektov v orbiti, za popravilo, za dotočitev goriva, ne le za odstranjevanje. A za to potrebujete izjemna sredstva, drugo je tudi vprašanje, kdo pravzaprav bi to moral razviti,'' je razložil sogovornik z ESA.

Kot drugo rešitev je izpostavil zemeljski laser, s katerim bi čisto malo vplivali na orbito potencialno nevarnega objekta in bi z njim izvedli majcen premik. Tako niti ne bi odstranjevali smeti, ampak bi le upravljali s prometom v orbiti.

To sta ideji, a do njune realizacije nas zagotovo loči še nekaj let. ''Zdaj je zato najnujnejše, da sledimo smernicam za odstranitev. Vsako leto za sabo puščamo 40 novih odsluženih objektov. Preden porabimo nekaj sto milijonov evrov, da odstranimo enega, bi bilo treba preprečiti, da nastane teh novih 40,'' je zaključil Krag.