Uzrl 'sveti gral': globokomorski psi, ki v temi zažarijo

Študije iz 80. let prejšnjega stoletja popisujejo, da slednjih, čeprav jih lahko najdemo po vsem svetu, zažareti že več let ni videl nihče. Sreča se je nato pred slabima dvema letoma nasmehnila belgijskemu biologu Jérômeju Mallefetu, ki jih je prvič uzrl na obalah Nove Zelandije. "Najdba vsaj enega izmed njih je bila moja dolgoletna želja, sveti gral," je opisoval občutke.

V Oceanijo se je na raziskovalno odpravo podal z ribiško ladjo, ki je s pomočjo mreže na plano vlekla globokomorska bitja. Večina izmed njih živi na približno 800 metrih podmorske gladine. Na prejšnjih odpravah so na območju sicer že večkrat ujeli črne morske pse, a se nobeden izmed njih ni zasvetil. Mallefet se je zato odločil, da jih bo opazoval ponoči, pri tem pa se je črni morski pes osvetlil v modrozeleno barvo, je povedal za Guardian. Morskega psa je nato s sodelavci podrobneje preučil in ugotovitve popisal v študiji, ki je izšla v znanstveni reviji Globokomorska okolja in ekologija.

Manjše vrste globokomorskih psov svetlobo uporabljajo za medsebojno komunikacijo in preživetje, saj se z oddajanjem svetlobe lažje zlijejo z okolico ali si pomagajo pri iskanju hrane v temnih morskih globinah. Nekaterim zasvetijo notranji organi, spet drugim pa bodice na njihovih hrbtih, ki morska bitja opozarjajo, da jih je bolje pustiti pri miru. Nekateri samci lahko osvetlijo tudi svoje razmnoževalne organe, kar jim pomaga privabiti samice. 

Sicer pa so črni morski psi med najpočasnejšimi. Za 100-metrski morski vzpon potrebujejo približno 10 minut, zato jim osvetljevanje nič slutečega plena pomaga pri zagotavljanju obrokov. Svetlobo proizvedejo s pomočjo fotoforjev, drobnih čašastih struktur, ki so posejane po celem telesu. V vsaki se nahajajo posebne celice, ki oddajajo in razpršujejo svetlobo.