"Zadali smo si cilj, da bodo vrednosti onesnaževalcev v ljubljanski sežigalnici nižje od objektov Pfaffenau in Spittelau na Dunaju," je na predstavitvi ideje o sežigalnici v Ljubljani pred dobrim tednom poudaril Marko Agrež iz Energetike Ljubljana. Z županom Zoranom Jankovićem sta izpostavila, da bodo v sežigalnici uporabili najnovejšo tehnologijo in najnaprednejše čistilne naprave, ki bodo tisti hip na voljo na trgu. "V Ljubljani lahko upravičeno zahtevamo boljše rezultate, zato ker so na Dunaju te rezultate dosegli na objektu, ki je star 15 let," je dejal Janković.  

Pri tem je imel v mislih sežigalnico Pfaffenau, ki je bila zgrajena leta 2008. Kako ta deluje in s kakšno tehnologijo je opremljena, si je pobliže ogledala tudi naša ekipa.

Na oblačen dan smo se pripeljali do sežigalnice, ki leži v industrijski coni nedaleč od dunajske obvoznice. Njena oranžna fasada je parala sivino. V zraku ni bilo tistega značilnega vonja, ki veje z deponij, občasno je "zasmrdelo" le, ko se v njeno dvorišče pripeljal tovornjak z odpadki. Pravzaprav so bili le ti smetarski tovornjaki znak, da tukaj končajo odpadki, ki se jih ne da reciklirati in ki jih Dunajčani odvržejo v zabojnike za mešane komunalne odpadke.  

Strateška umestitev v mesto

Ker na Dunaju (še) niso najbolj vestni pri ločevanju odpadkov, teh pa vsako leto pridelajo več, so v mestu že pred desetletji postavili tri sežigalnice mešanih komunalnih odpadkov (imajo še eno sežigalnico za nevarne odpadke). Postavljene so strateško, tako, da je pot do njih iz vseh delov mesta približno enako dolga oziroma da so poti od gospodinjstev do sežigalnic čim krajše. Najbolj znana od vseh je sežigalnica Spittelau, ki smo jo predstavili v minulih dneh in ki stoji v samem mestu.

Sežigalnico Pfaffenau pa so strateško zgradili na obrobju, blizu avtoceste. "Zato, da lahko tovornjaki enostavno pridejo do nje. Odpadke pripelje sem okoli 200 tovornjakov na dan. Ker se pripeljejo po avtocesti, ne obremenjujejo lokalnih cest, kar je prav tako zelo pomembno, saj lokalni prebivalci ne bi bili preveč navdušeni, če bi mimo njihovih domov vsak dan vozili tovornjaki z odpadki," nam ob sprejemu hiti pojasnjevati Gerald Gritzner, strokovnjak za sežigalnice pri Dunajski družbi za načrtovanje in upravljanje občinskih projektov na področju varstva okolja (WKU).  

Ob sežigalnici so tudi drugi objekti za obdelavo odpadkov, ki so v sinergiji s sežigalnico. Tik ob njej je denimo obrat za pridelavo bioplina iz bioloških odpadkov, ki niso primerni za kompostiranje, kot so denimo ostanki mesa in mesnih jedi. Sežigalnica Pfaffenau tej bioplinarni zagotavlja energijo. Nasproti sežigalnice pa stoji še ena, manjša sežigalnica, ki je namenjena izključno sežiganju nevarnih odpadkov. Ker imajo tam napreden laboratorij, delajo teste in laboratorijske analize tudi za potrebe sežigalnice Pfaffenau. 

Monitoring in analize izpustov za vse te objekte opravljajo mestne oblasti s pomočjo zunanjih strokovnjakov.  

Emisije spremljajo v realnem času, povprečne emisije pa na kratek in na dolgi rok. Običajno so njihovi izpusti precej pod mejnimi vrednostmi. Podjetje Wien Energie, ki upravlja s sežigalnicami, beleži v letnem povprečju za 90 odstotkov nižje mejne vrednosti izpustov v sežigalnicah, kot so zakonsko predpisane. Vendar pa jih na kratki rok posamezne sežigalnice občasno tudi presežejo. "Odkar sežigalnica obratuje se je to zgodilo le kakšen dan v letu, da so bile mejne vrednosti presežene," priznava Gritzner.

"Če so naše kratkoročne emisije povišane, moramo ukrepati in znižati dnevne emisije pod določeno mejo. Če se emisije močno povečajo, mestne oblasti zahtevajo pojasnila, kaj se dogaja in kaj lahko naredimo, da to preprečimo v prihodnosti," pravi Gritzner.

Osem let od ideje do postavitve sežigalnice  

"Mestne oblasti vse zelo strogo nadzorujejo," poudari Gritzner. Mestni oddelek za zaščito okolja ima namreč pod nadzorom vse od dovoljenj za gradnjo takšnih sežigalnic do samega obratovanja.

"Preden vam sploh dovolijo zgraditi takšen obrat, morajo podati okoljevarstveno oceno. Preverjajo dejavnike, kot so kakovost zraka, izpusti, vpliv na zdravje ljudi. Vse to vnaprej preverijo zunanji strokovnjaki," nam pojasni.

Prav zaradi strogega nadzora so potrebovali kar nekaj let, da so za Pfaffenau pridobili vsa potrebna dovoljenja in zeleno luč za gradnjo. "Prva zamisel o gradnji te sežigalnice se je pojavila okoli leta 2000, dokončana pa je bila leta 2008. Kar nekaj časa je trajalo, saj je zakonodaja stroga," pravi naš sogovornik.  

Na vprašanje, kako so ljudje sprejeli to sežigalnico, nam sogovornik zatrdi: "Ljudje so jo sprejeli pozitivno. Vendar pa smo veliko delali na tem, da bi jo sprejeli. Ljudi morate obveščati. Morate jim pojasniti, kaj delate in da je to, kar delate, varno. Ljudi je strah, povsod je sprva tako."

Pri tem poudarja, da je pomembno, da so v takšne projekte vključene tako mestne oblasti kot zunanji strokovnjaki in tudi lokalni prebivalci.  

"Takoj, ko smo lahko ljudem sporočili, kaj načrtujemo, kakšen bo vpliv na lokalno skupnost, da smo lahko zmanjšali njihove skrbi, smo to naredili. To je pomembno. V nasprotnem primeru bi bilo ljudi strah, tudi če ni razloga za to," je prepričan.

Ko tovornjaki odpadke pripeljejo do sežigalnice ...  

Sežigalnica je tehnološko dovršena in jo redno posodabljajo. Za njeno upravljanje ne potrebujejo veliko ljudi – le od pet do osem ljudi na izmeno, ki traja 12 ur. Obratuje 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Tovornjaki odpadke vozijo od ponedeljka do petka, med 8. in 17. uro. Vsak tovornjak, ki pripelje v sežigalnico, najprej stehtajo, da vedo, kolikšna je količina odpadkov. Podatke o količini sežganih odpadkov morajo sporočati tudi mestnim oblastem.

Preden jih odložijo v sežigalnico, odpadke preverijo tudi za radioaktivnost. "Odpadke dobivamo tudi iz bolnišnic, kjer delajo z radioaktivnim materialom. V bolnišnicah sicer te odpadke ločujejo, vendar se lahko zgodi, da kdo kakšen odpadek odvrže v napačen koš za smeti. Zato preverjamo vsak tovornjak, ki prihaja v sežigalnico, če morda vsebuje radioaktivne snovi. In če jih odkrijemo, tistih odpadkov ne sežgemo, pač pa jih odstranimo in z njimi ravnamo na ustrezen način," pojasnjuje Gritzner.

Preko 12 odprtin oziroma odlagalnih mest odpadke nato raztovorijo neposredno v ogromen bunker sežigalnice. "Vsako odlagalno mesto ima vratnice, ki preprečujejo, da bi se v okolico širil prah in smrad. Tlak v bunkerju je nižji od zunanjega tlaka, kar dodatno preprečuje, da bi smrad ali prašni delci uhajali v zunanje okolje," še pojasni naš sogovornik.

"Takoj, ko so odpadki v bunkerju, vonja zunaj več ne morete zaznati. Ne moremo pa se povsem izogniti smradu smeti, ko polni tovornjaki pripeljejo v obrat. Vendar ta vonj je značilen za vse obrate za predelavo odpadkov. Na žalost tega ne moremo preprečiti. Vendar zunaj notranjega dvorišča ne morete zaznati smradu po smeteh," s ponosom pove.  

Vsak dan samo v to sežigalnico pripeljejo okoli 1000 ton odpadkov. Kar zadostuje za to, da sežigalnica nemoteno obratuje 24 ur na dan, sedem dni v tednu. "Nikoli se ne ustavi, le enkrat v letu, v času rednega vzdrževanja."

Peč ne potrebuje fosilnih goriv – odpadki so njeno gorivo

Zgornja trditev drži za večino dni v letu. "Peč moramo zagnati le enkrat na leto, po vzdrževanju. Zakurimo jo s pomočjo olja. Ko je peč enkrat zakurjena, pa deluje sama od sebe, če le stalno dovajamo odpadke. Gorilna vrednost samih odpadkov je dovolj visoka. Ustavitev sežigalnice ni dobra stvar, to veliko stane in zahteva veliko dela. Obrat preprosto najbolje deluje, ko je ves čas v pogonu," pravi Gritzner.

Pfaffenau ima, tako kot preostali dve sežigalnici na Dunaju, dve sežigalni liniji oziroma dve peči in dva bunkerja. Vsaka od linij oziroma peči lahko obdela 16 ton odpadkov na uro, cela sežigalnica pa torej okoli 32 ton odpadkov na uro. To znese okoli 250 tisoč ton odpadkov na leto.

V bunkerju z velikim žerjavom, ki ima na koncu napravo za grabljenje ves čas prestavljajo oziroma mešajo odpadke, da so enakomerno prezračeni. Ves čas preko različnih merilnikov in monitorjev spremljajo dogajanje v bunkerju in tako preprečujejo morebitne neželene požare v samem bunkerju. Če se kakšen kup smeti preveč segreje, ga takoj zagrabijo in odvržejo v sežigalnico.  

Skozi streho iz bunkerja črpajo zrak in ga dovajajo v peč. Temperatura v peči je okoli 1000 stopinj Celzija, odpadki gorijo približno eno uro. Dimni plin, ki na koncu zapusti ozračje, pa ima temperaturo okoli 850 stopinj Celzija.

"Dimni plin vsebuje predvsem CO2 in dušik," pravi Gritzner. Prašne delce in druge snovi "polovijo" s pomočjo naprednih filtrov v čistilni napravi. V prihodnje nameravajo sežigalnico razogljičiti tudi z zajemom CO2. "Trenutno smo glede tega še v fazi evaluacije," je dejal.

Kaj naredijo z ostanki po sežigu?

Sežiganje ne pomeni, da trdne snovi po gorenju enostavno "izpuhtijo" v zrak. Tako kot pri vsakem gorenju, tudi tukaj ostane "pepel" oziroma ostanki, ki ne gorijo. Tega je za približno tretjino prvotne teže odpadkov. "Še vedno je po teži veliko, ne pa tudi po volumnu. Ostanek na koncu predstavlja okoli 10 odstotkov volumna odpadkov. Zmanjšanje volumna je ključno," pravi Gritzner.

Siv pepel se skupaj z večjimi ostanki iz peči odvaža preko tekočega traku. Večji ostanki so železo in ostali negorljivi materiali. Ti potujejo po trakovih do magnetnih ločevalnikov, ki dobesedno vase "posrkajo" železne kose s traka.  

V povprečju pridelajo okoli 800 kg železa na uro. To gre nato naprej v reciklažo in predstavlja dodaten vir zaslužka za sežigalnico. "Prodamo ga železarski industriji. Takšno železo je pomembna surovina za izdelavo jelka," pravi Gritzner. Kot dodaja, sama proizvodnja elektrike in toplotne energije ne pokriva vseh stroškov sežigalnice, saj morajo ves čas investirati v čistilne naprave.  

Preostalo snov prepeljejo v drug obrat, kjer odstranijo še vse preostale kovinske delce. Ko iz pepela odstranijo vse snovi, ki se dajo reciklirati, ga "cementirajo" oziroma spravijo v trdne bloke. Te nato odlagajo na deponiji.  

"Na Dunaju imamo zelo edinstveno situacijo, saj imamo znotraj mesta tako odlagališče odpadkov kot sežigalnice. Ko so bila vsa odlagališča še odprta, smo odnesli vse odpadke z odlagališč, ki smo jih lahko sežgali, po sežigu smo nato ostanek vrnili na deponije. S tem smo zmanjšali dimenzije odloženih odpadkov in zato imamo zdaj veliko prostora na odlagališču," pojasni Gritzner.

Vendar pri odlaganju blokov za varnost poskrbijo na dveh nivojih. "Najprej pepel pretvorimo v trdno obliko, ga 'zacementiramo', s čimer zagotovimo, da nič ne more pronicati v tla in podtalnico. Nato te cementirane bloke odlagamo na odlagališču, ki ima prav tako zaščito proti pronicanju v podtalnico. Tako imamo dva nivoja varnosti, če bi bilo kaj nevarnega v pepelu, da ne more pronicati v podtalnico," pravi.

Prednost odlaganja takšnih blokov namesto kupov odpadkov ni le v zmanjšanju volumna, pač pa tudi v zmanjšanju toplogrednih plinov z deponij, izpostavlja Gritzner. "Gre za ostanek po gorenju in ta snov več ne more reagirati. Če odpadke odložite na deponiji, bodo ti reagirali in proizvedli metan, ki je zelo potenten toplogredni plin. Ta snov pa metana ne proizvaja, saj ne reagira."

Na Dunaju ves čas raziskujejo, kako bi lahko to odpadno snov, ki nastajajo pri sežigu, v prihodnje uporabili še za kakšen drug namen. "Obstajajo projekti in tehnologije, s katerimi iz pepela lahko odstranimo še več snovi – kot je na primer steklo. Iz tega lahko izdelujejo nizkokakovosten osnovni material za izolacije. Žlindra se lahko uporabi kot aditiv pri izdelavi cementa. Vendar to so naši prihodnji načrti. Trenutno ga odlagamo, vendar ves čas delamo na tem," zaključi strokovnjak na področju sežigalnic in dodal: "Ravnanje z odpadki in recikliranje je proces, ki se ves čas razvija."