FOTO: Cassini razkrival Saturnove skrivnosti. Največja presenečenja so ga čakala pri Saturnovih lunah

Pred Cassinijem so vesoljska plovila le namignila, kaj vse skriva plinasti velikan s svojimi 'prstani'. Plovila Pioneer 11 in oba Voyagerja so sicer posnela nekaj vznemirljivih fotografij, odkrila nove lune in opravila določene meritve, a hitri mimoleti še zdaleč niso bili dovolj za podrobne raziskave okolice in samega planeta. Nato je v igro vstopil Cassini, ki se je 15. oktobra 1997 podal na sedemletno potovanje do Saturna.

Proti obročastemu planetu je orbiter poletel z landerjem Huygens Evropske vesoljske agencije. Na svoji poti do cilja sta najprej obiskala še Venero in Jupiter, do Saturna pa sta prispela 2004. V zadnjih 13 letih sta spisala novo poglavje razumevanja velikana, njegovih obročev, lun in magnetosfere. Cassini ima zdaj pred seboj še drzen spust v samo atmosfero planeta, njegovi znanstveni inštrumenti pa bodo delovali do končnega uničenja vesoljskega plovila, ki se bo zgodila 15. septembra.

Saturn in njegove lune so imeli kaj pokazati. ''Gledamo niz izjemnih odkritij - o čudovitih Saturnovih obročih, njegovih neverjetnih lunah, dinamični magnetosferi in atmosferi in površju lune Titan,'' je komentirala znanstvenica pri projektu Linda Spilker.

Vsekakor so največja odkritja povezana ravno z lunami, saj so v misiji ugotovili, da so na Titanu, ki je druga največja luna v Osončju, procesi podobni Zemljinim, pod ledenim pokrovom lune Enkalad pa se po ugotovitvah skriva ocean, na razpokah ob južnem polu so opazili gejzirje vode in ledenih kristalov. Prav na teh dveh lunah se je morda razvilo primitivno življenje …

Znameniti šestkotnik

Saturnov najbolj znani in vidni zračni tok je šestkotnik na severnem polu, ki ga je prvi opazil Voyager, ko je letel mimo v 80 letih prejšnjega stoletja. Cassini je znamenitost začel opazovati pozimi, ko je bil v senci in ga je opazoval z infrardečo kamero, s pomladjo se je tudi sondi razkrila prava slika izjemno simetričnega pojava, ki v premeru meri 30.000 kilometrov, vetrovi pa v tam pihajo s hitrostjo 322 kilometrov na uro. ''Nihče ne ve, kaj ga poganja,'' je dejal Scott Edgington iz Nasinega tehnološkega laboratorija JPL. Dejstvo je, da je minilo več desetletij, od kar so ga opazili prvič, in šestkotnik je še vedno tam in verjetno bo tam ostal še nekaj časa. Na Zemlji gorovja in druge geološke značilnosti ukrivljajo zračne tokove, na Saturnu pa teh ovir ni in tako lahko tokovi mirno plujejo po svoji poti, a vprašanja ostajajo odprta: ''Zakaj ni petkotnik? Zakaj ga ni na južnem polu? Iz česa nastaja?''

So pa tako na severnem kot južnem polu odkrili ogromna neurja, podobna Zemljinim orkanom. Na vsakih 28 do 30 naših let (torej vsako leto na Saturnu) pa na Saturnu nastane tudi meganevihta, ki je znana pod imenom Velika bela pega ali oval. ''Rojstvo'' ene izmed teh neviht so lahko opazovali decembra 2010, divjala je dve tretjini Zemljinega leta in se je raztezala okoli celega planeta na severni polobli in je tako merila 300.000 kilometrov. Opazovali so lahko tudi močne strele. Meganevihte prav tako kot na Zemlji orkani ali tajfuni nastajajo v točno določeni sezoni, le da ta traja precej dlje.

Saturn, ki je skoraj 10-krat dlje od Sonca kot Zemlja, potrebuje za en krog okoli Sonca okoli 29 let. (Dan pa je na Saturnu dolg pičlih 10,5 Zemljinih ur.) Prav tako kot Zemljina je tudi Saturnova os nekoliko nagnjena in tako ima planet letne čase, le da ti trajajo precej dolgo - več kot sedem let. Edgington je izpostavil zanimivost, da so meganevihte lahko (do zdaj) opazovali le na severni polobli ali ob ekvatorju, vendar pa meni, da je morda to le naključje in da bodo morda prihodnje generacije lahko opazovale ogromne nevihte sisteme na Suturnovi južni polobli.

Je bila tako videti tudi Zemlja?

Kot že omenjeno, je misija največ doprinesla k razumevanju Saturnovih lun. Opazovanja Titana so znanstvenikom morda razkrila, kako je bila videti Zemlja, preden se je razvilo življenje. Saturnova največja luna je presenetljivo podobna naši modri krogli, saj so tudi tam jezera, reke, dež, oblaki, gore in morda tudi vulkani.

Površje lune je obiskal lander Huygens. Skozi debelo atmosfero se je Esino polovilo spustilo 14. januarja 2005 in tako postalo prvo plovilo, ki se je uspešno spustilo na tla nebesnega telesa v zunanjem delu Osončja.

Na površje se je plovilo s pomočjo padala spuščalo dve uri in pol, ob tem pa opazovalo značilnosti, podobne obalam in rekam na Zemlji, a temperature na površju so okoli -180 stopinj Celzija, tako da je šlo za večinoma tekoči metan.

Huygens je pristal na zmrznjenih tleh, posejanih z okroglimi kamni in svojemu matičnemu telesu oddajal še 72 minut, nato pa je Cassini izginil pod obzorjem in zveza je bila prekinjena. Podatki so bili za znanstvenike pravi zaklad, svoje pa je seveda dodal še sam Cassini, ki je mimo Titana na relativno kratki razdalji od površja zaokrožil 127-krat.

Med drugim je z radarjem mapiral površje in tam našel številna hidrokarbonska jezera in morja, odkril je dokaze, da se pod debelo ledeno skorjo skriva ocean, v atmosferi pa so znanstveni instrumenti odkrili prebitoske kemikalije. Po mnenju znanstvenikov je Titanova atmosfera podobna Zemljini, preden se je tu razvilo življenje in tako Titan vidijo kot laboratorij v velikosti planeta (Titan je večji kot Merkur), v katerem bi lahko opazovali kemične reakcije, ki so na Zemlji vodile k živim bitjem.

Titan je bil sicer za samo misijo ključnega pomena, saj je Cassini njegovo gravitacijo izkoriščal za raziskovanje planeta. Zadnjič je Cassini Titana obiskal 11. septembra, ko je letel na razdalji 119.049 kilometrov od površja. Mimolet, poimenovan ''poljub v slovo'', je plovilu pomagal k zaviranju, da bo tako lahko znižal višino in nazadnje tudi zaplaval v atmosfero, kjer ob zgorel. Popolno uničenje je najboljše, da se povsem izognejo onesnaženju lun, na katerih se morda razvija življenje.

Gradniki življenja na Enkeladu

Možnosti za razvoj življenja znanstveniki vidijo predvsem oziroma tudi na Saturnovi lunu Enkelad (Enceladus). Preden je do Saturna prispel Cassini so raziskovalci imeli le peščico namigov, da se na majhni (v premeru meri le 500 kilometrov), ledeni luni dogaja nekaj zanimivega. Zdaj vedo, da je to morda najbolj zanimiva destinacija prihodnjega raziskovanja. V misiji so namreč odkrili gejzirje vodne pare in ledenih delcev, ki izvirajo iz oceana, skritega pod gladko ledeno površino.

Znanstveniki pravzaprav niso niti vedeli za meglico dokler ni plovilo doseglo sistema (presenetljivo odkritje oblakov plinov in ledu se je zgodilo leta 2005, ki je plovilo pokukalo na južni pol lune)  in tako nima instrumentov za zaznavanje znakov življenja. A našel je vir hrane zanj. ''To je kot slaščičarna za mikrobe,'' je slikovito opisal odkritje znanstvenik Hunter Waite.

V oceanu so namreč odkrili prisotnost vodika, ki bi ga mikrobi, če seveda tam obstajajo, lahko izkoristili za pridobivanje energije s kombiniranjem vodika z ogljikovim dioksidom, raztopljenim v vodi. Kemična reakcija, znana kot metanogeneza, ker je stranski produkt metan, je temelj življenja na Zemlju in je morda kritični moment za razvoj vseh živih bitij na našem planetu.

Življenje, kot ga poznamo, rabi tri primarne sestavine: tekočo vodo, vir energije za metabolizem in prave kemične sestavine, te pa so primarno ogljik, vodik, dušik, kisik, fosfor in žveplo. Cassini je razkril, da ima Enkalad pravzaprav skoraj (plovilo ni zaznalo prisotnosti fosforja in žvepla, a znanstveniki menijo, da sta tudi ta elementa tam, in sicer v trdnem jedru lune) vse te sestavine.

Cassini je vodik odkril v oblaku plina in ledenih delcev, v katerega se je spustil 28. oktobra 2015. Poleg tega je odkril še zmes drugih molekul - ogljikovega dioksida, metana in amoniaka.

Ti lunini ''izpusti'' pa so povezani tudi s Saturnovimi čudovitimi obroči. Nekaj tega materiala namreč pade na samo površje lune, nekaj pa se ga ujame v Saturnov E obroč.

Za konec najbolj neznano območje

Obroči ali prstani so verjetno najbolj znameniti del Saturna, ki se tudi ponaša z najlepšimi, čeprav imajo vsi štirje zunanji planeti obroče. Odkril jih je že Galileo, Cassini pa jih je v drugem delu misije temeljito raziskal. 11. avgusta 2009 pa je posnel obroče ob nastopu pomladanskega enakonočja. To je na planetu, ki ima dolgo leto dolgo skoraj 30 let, torej na vsakih 15 let. Plovilo je do planeta sicer prispelo po zimskem solsticiju na severni polobli in je v 13 letih dočakalo tudi poletni solsticij maja 2017.

Ob enakonočju so znanstveniki lahko opazovali sence, ki so bile še kako zgovorne. Ugotovili so, da obroči še zdaleč niso ‘gladki’ in da so sestavljeni iz najmanjših koščkov, v velikosti peska, do skal v velikosti gora.

Ob koncu misije se je Cassini večkrat spustil v do zdaj še neraziskano praznino med planetom in samimi obroči. Znanstveniki se nadejajo še nekaterih zanimivih meritev in fotografij ob samem smrtnem spustu plovila v atmosfero, saj bodo kamere delovale do predzadnjega dne, instrumenti pa praktično do konca.