3D-modeli so predstavljali tri različice osebe pri skoku v vodo. Prvi model je prikazoval človeka, ki v vodo skoči na glavo z rokami ob telesu, drugi model je prav tako prikazoval človeka, ki skoči na glavo, vendar je ta oseba imela roke sklenjene nad glavo, tretja oseba pa bi v še enem modelu skočila na noge, z eno nogo naprej.
Vse tri modele so raziskovalci, med katerimi je bil tudi Sunghvan Jung z newyorške univerze Cornell, spustili v rezervoar z vodo. S posebnim senzorjem so nato zabeležili sile, ki so nastale pri različnih višinah. In ugotovili, da so za različne 3D-modele varne različne višine.
Oseba, ki bi v vodo skočila na glavo in z rokami ob telesu, resnih poškodb ne bi utrpela na višini osmih metrov, tista, ki bi prav tako skočila na glavo, a bi vodo presekala s sklenjenimi rokami, bi lahko varno skočila z višine 12 metrov. Tretja oseba, ki bi v vodo skočila na noge, pa resnih poškodb ne bi utrpela tudi pri 15 metrih, so ugotovili.
Jung je dejal, da je večina sil, ki na telo delujejo med potapljanjem, posledica izpodrivanja vode. "Podobno, kot če bi v kozarec medu zelo hitro potisnili prste. Tekočina se močno upira," je pojasnil.
Vendar pa ljudje v vodo uspešno skačejo tudi z veliko večjih višin. Leta 2015 je tako Laso Schaller podrl svetovni rekord. V vodo je na noge namreč skočil z višine 58,8 metra. Vendar pa Jung poudarja, da morajo skakalci pri tako ekstremnih skokih uporabiti tudi ustrezne mišice ter narediti svoje telo bolj togo in napeto.
Ko gre pri skoku kaj narobe, so najpogostejše poškodbe glave in vratu, na splošno pa so pri skakalcih pogoste tudi poškodbe ramen in spodnjega dela hrbta.
Jung je medtem dejal, da si njegova ekipa želi z modeli eksperimentirati še pri različnih skokih v sneg, kakršne sicer izvajajo tudi nekatere lisice.
KOMENTARJI (33)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.