Mož, ki je peš dosegel severni in južni pol: Računovodje bi rešili Antarktiko

Robert Swan. Okoljevarstvenik, pustolovec, ljubitelj narave, ambasador dobre volje, nosilec olimpijske bakle ... in še bi lahko naštevali. Predvsem pa borec za ohranitev Antarktike. "Antarktika. Sedmi kontinent in edini kraj na svetu, za katerega smo vsi odgovorni. Če območje Antarktike razdeliš na 7,5 milijarde ljudi, kolikor nas živi na Zemlji, je vsak odgovoren za območje v velikosti nogometnega igrišča," so njegovi prvi stavki, ko nagovori občinstvo. 

Robert Swan je tudi prvi človek, ki je peš dosegel tako južni kot severni pol. S tem si je, star komaj 33 let, zagotovil mesto med največjimi raziskovalci sveta, pa čeprav se sam mednje ne prišteva. 

Kot rad pove, ga je na njegovo življenjsko pot usmeril film. "Zame se je vse začelo, ko sem bil star 11 let in sem gledal film o Antarktiki, o pravih raziskovalcih, ki so šli na severni in na južni pol. Takrat sem si rekel: postal bom prvi človek, ki bo severni in južni pol dosegel peš," je spomine obujal tudi na predavanju v razkošni dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). 

Svojo prvo ekspedicijo na Antarktiko (1984–1987) je poimenoval "Po Scottovih stopinjah". Po 27.500 kilometrih plovbe, letu dni čakanja, da mine antarktična zima, in 1400 kilometrih pešačenja je tričlanska odprava 11. januarja 1986 dosegla južni pol. "Bili smo prvi, ki so se prek dežele odpravili peš, po Scottu, Schacletonu in Amundsenu 75 let pred nami. Več ljudi je stalo na Luni, kot se jih je lotilo takšne naloge," pove Swan. 

Hodili so 70 dni, vsak je s seboj vlekel 160-kilogramske sani, celotno pot pa so opravili brez kakršne koli pomoči. Brez radijske postaje so bili prepuščeni sami sebi, smer proti južnemu polu so določali s pomočjo sonca, sekstanta in ure. Nazadnje so svoj cilj – raziskovalno postajo sredi 14,2 milijona kvadratnih kilometrov velike celine – zgrešili za vsega 300 metrov, se pohvali. Po 1400 kilometrih poti in brez modernih pripomočkov. 

Prečkati so morali 5000 brezen oziroma razpok v ledu. "Če padeš vanje, ne boš več videl doma. S seboj nismo imeli ne vrvi, ne lestev, da bi lahko splezal ven. Ne moreš jih pojesti. Če padeš notri, ostaneš tam, mrtev ali živ," je pripovedoval Swan. "A prišli smo mimo in zdaj smo stali na izjemnem kraju, Polarnem platoju, velikem približno toliko kot ZDA. Pod našimi nogami je 4500 metrov ledu. 90 odstotkov vsega ledu in 70 odstotkov vseh zalog pitne vode. Na njih smo stali. Stali pa smo tudi na našem spominu." Posamezne plasti večnega ledu nam namreč lahko razkrijejo, kaj se je na Zemlji dogajalo na desetine, na stotine tisočletij nazaj. Spomin našega planeta je treba ohraniti, tudi zato se moramo boriti za Antarktiko, na tem mestu poudari Swan. Izpostavi pa še nekaj: držal je besedo, ki jo je dal svojemu mentorju Cousteauju. Razen sledi v snegu ni njegova ekipa na Antarktiki pustila prav ničesar.

Po južnem še severni tečaj

Prvi cilj je bil dosežen in Swan je svoje misli usmeril na nasprotni konec sveta, na severni pol. Tokrat je zbral ekipo osmih ljudi iz sedmih različnih držav. Severni tečaj so, spet brez pomoči, dosegli 14. maja 1989. Prehodili so 1300 kilometrov. Danes, dobrih trideset let pozneje, zaradi taljenja ledu njihovega podviga ni mogoče ponoviti. "Tisti, ki trdijo, da podnebnih sprememb ni, naj poskušajo hoditi do severnega pola," pribije.

"Antarktika je celina pod ledenim pokrovom. Severni pol je sredi poledenelega morja. Stopili smo torej s trdnih tal na zamrznjeno morje in se odpravili 700 navtičnih milj (1300 kilometrov) naprej," pove Swan. Razmere so bile izredno zahtevne, a najhujši del poti jih je čakal na koncu. "Bili smo 624 navtičnih milj (1100 kilometrov) od najbližjih trdnih tal, sredi zmrznjenega oceana. Manj kot sto navtičnih milj od severnega pola. Mislil sem si: uspelo nam je. A zgodila se je edina stvar, ki je nismo predvideli. Ocean se je začel premikati, škripati, pokati in nazadnje je razpadel pred našimi očmi." To se je dogajalo, preden so besedne zveze kot podnebne spremembe in globalno segrevanje postale del našega besednjaka. "Mislili smo si: mrtvi smo." 

Preživeli so z izjemnimi napori. Ker je bil polarni dan in sonce nikoli ni zašlo, so lahko "goljufali čas" in se pretvarjali, da ima dan 40 ur. Hodili so in hodili, iztisnili še zadnje atome moči, ignorirali hude poškodbe in v sedmih dneh prišli do konca poti. "Nazadnje smo vendarle imeli tudi srečo. Deset navtičnih milj pred severnim polom je veter spremenil smer, led se je utrdil in končno smo stali na tečaju. Uspelo nam je." Najdlje na severu, kolikor je sploh mogoče iti, je odprava "iz vseh vetrov" razvila zastavo Združenih narodov. 

'Moje oči so spremenile barvo'

Vpliv človeka je še kako viden tudi na Antarktiki, opozarja Swan, ki ob vsakem obisku spremlja, kako led izginja pred njegovimi očmi. Na prvi odpravi pa so zaradi človekovih posegov v okolje zares trpeli. "Na poti se mi je zgodilo nekaj, kar me je pravzaprav pripeljalo do tu, kjer sem danes. Bolelo je. Moje oči so zaradi hudih poškodb spremenile barvo. Koža je postala mehurjasta in se v velikih kosih lupila z obraza. Nisem vedel, zakaj. Šele ko smo prišli domov, so nam povedali, da smo hodili pod ozonsko luknjo, in to prav tisti mesec, ko so jo odkrili," se spominja. Odziv sveta na to takrat novo odkrito grožnjo je dokaz, da zna človeštvo stopiti skupaj, ko je treba, pravi. Zadnji podatki o njeni velikosti sicer niso nič kaj spodbudni.

Zagovornik Antarktike, zadnje nedotaknjene divjine, kot ji pravi, je postal na pobudo Jacquesa Cousteauja. Pravzaprav ga je prosil, naj se posveti zaščiti polarnih območji, a je hkrati vedel, da izkoriščanja Arktike ne bo mogoče ustaviti. Antarktika kot nikogaršnja celina ima boljše možnosti. Zagotoviti, da bo tudi v prihodnje ostala naravni rezervat, posvečen znanosti in miru, je postal njegov nov življenjski cilj. 

Sistem pogodb o Antarktiki 

Mednarodne odnose na ledenem kontinentu ureja Pogodba o Antarktiki. V njej se je leta 1959 dvanajst ustanovnih članic zavezalo, da ne bodo dovolile širitve hladne vojne na skrajni jug sveta. V času velikih napetosti so Antarktiko opredelile kot ozemlje, ki ne pripada nikomur, kot demilitarizirano območje, namenjeno ohranjanju okolja in znanstvenim raziskavam, katerih dosežki bodo na voljo vsemu človeštvu. Prav tako so se zaobljubile, da ne bodo izkoriščale naravnih bogastev. Danes ima pogodba 54 članic, kot zadnja se ji je aprila 2019 pridružila Slovenija. 

Pogodba o Antarktiki ima 14 členov, v naslednjih letih in desetletjih pa so sprejeli še vrsto protokolov, ki podrobneje urejajo odnose na ledeni celini. Med njimi je najpomembnejši leta 1991 podpisani Protokol o varstvu okolja oziroma Madridski protokol, ki ga ima Greenpeace za svojo veliko zmago. Antarktiko opredeljuje kot "naravni rezervat, posvečen ohranjanju miru in znanstvenim raziskavam" ter skoraj povsem prepoveduje posege v okolje. Kakršno koli izkoriščanje rudnih bogastev ne pride v poštev. 

Tako je danes. A že čez 20 let se bo stroga prepoved iztekla in države bodo sprejemale odločitev, ali naj Antarktiko ohranijo neokrnjeno ali naj izkoriščajo njena ogromna rudna bogastva. Swan se v okviru svoje fundacije 2041 že zadnjih 30 let trudi, da bi to preprečil, a ni slišati povsem prepričan v uspeh. "Ljudje so pohlepni," razmišlja. Meni tudi, da je treba najprej nagovoriti mlade, saj bodo prav oni odločali o tem. In ker je lažje braniti tisto, kar spoznaš, je doslej na potovanje na Antarktiko peljal že več tisoč bolj ali manj mladih. 

1500 ton smeti in le nekaj parov rok

"Če rečeš, da boš nekaj naredil, moraš to tudi narediti. Na svetu je preveč besed," je prepričan. In tako si je v devetdesetih zadal na videz nemogočo nalogo. Očistiti ogromno smetišče, kupe zarjavelega železa, starih motorjev in generatorjev, odsluženih vozil in drugih smeti, ki so prekrivali obalo v okolici ruske polarne postaje Bellingshausen na Otoku kralja Jurija. 1500 ton. Delali so lahko le v treh poletnih mesecih, ekipe, ki so štele največ deset ljudi, pa so večino dela opravile z golimi rokami. Čiščenje je zato trajalo več let, nazadnje pa so vendarle dočakali prihod tovorne ladje, ki je odpadke odpeljala v Montevideo. Kjer so večino reciklirali. "Samo pet nas je bilo. Ladjo smo nalagali 'na roke'. To nam je vzelo štiri mesece." Par dni po končanem čiščenju so se v zaliv začeli vračati pingvini. Prvič po 47 letih. 

Madridski protokol države zavezuje, da morajo odstraniti vse svoje odpadke in kontinent vrniti v stanje, v kakršnem je bil pred sto leti, ko je človek prvič stopil nanj. 

"Takrat mi je postalo jasno, da odnašanje smeti Antarktike ne bo rešilo. Misliti je treba na denar. Zakaj bi ljudje odšli na Antarktiko in izkoriščali naravna bogastva? Šli bodo zaradi nafte, premoga, plina. Pomislil sem: če lahko pripomorem, da bo energija iz obnovljivih virov enako dostopna, ne bo nihče šel na Antarktiko, da bi jo izkoriščal. Ker se finančno ne bi izplačalo. Računovodje bi rešili Antarktiko, ko bi rekli: poglejte, račun se ne izide, ne splača se iti," malo v šali, precej bolj pa zares Swan razloži, zakaj se je začel ukvarjati z obnovljivimi viri. 

Antarktika je eno od območij na svetu, ki se najhitreje ogrevajo, posledica sta taljenje ledu in lomljenje ledenih plošč. V 25 letih, od leta 1992 do 2017, je Antarktika izgubila tri bilijone ton ledu, so izračunali znanstveniki, združeni v projektu IMBIE. Ta je nastal, da bi čim natančneje spremljali, kaj se dogaja z ledenim pokrovom na Antarktiki in Grenlandiji ter koliko je taljenje ledu vplivalo na dvig gladine morja. 

Letos je prišlo novo, še ostrejše opozorilo. Če ne bomo odločneje omejili izpustov toplogrednih plinov, se bo taljenje ledu na Antarktiki močno pospešilo, kar bo sprožilo "hitro in neustavljivo" rast gladine morja v stoletjih, ki prihajajo. Točko preloma naj bi dosegli okoli leta 2060, a se ji lahko izognemo, če uspemo dvig temperature zadržati pod dvema stopinjama Celzija. Trenutno smo na poti proti 3,5 stopinje.