'Naval adrenalina naravnost v srce': v hipu od spanca do polne pripravljenosti

Novembra 2009 je z raketoplanom Atlantis tam preživel 11 dni, osem let kasneje se je odpravil na polletno odpravo na mednarodno vesoljsko postajo (ISS) z ruskim sojuzom. Danes je nekdanji vojaški pilot pomočnik vodje astronavtov pri Nasi in vodi razvoj in testiranje plovil v odpravi Artemis, v okviru katere bo človek znova osvojil površje Lune. "Generacija Apolla je imela svoj trenutek. Dovolj dolgo spimo na lovorikah. Čas je, da mi, generacija Artemis, dobimo priložnost," je prepričan.  

Bresnik je te dni na obisku v Sloveniji, mi pa smo se z njim pogovarjali v Vitanju, kjer so v Centru Noordung odprli novo stalno razstavo na temo Artemisa. Programu se je aprila letos pridružila tudi Slovenija, ki bo ob tem prihodnje leto postala še polnopravna članica Evropske vesoljske agencije (ESA).

Bresnikova praded in prababica sta domovino zapustila okoli leta 1905, 1906, nato pa so se njune poti križale v ameriškem Wisconsinu, kjer sta si ustvarila družino. "Dedek je govoril slovensko, v njegovi jedilnici pa je visela majhna ura s kukavico, na kateri je bilo Ljubno," se spominja Bresnik.

Slovenščina je z naslednjo generacijo zamrla, ostal pa je spomin na korenine. "2016 smo prišli na družinsko potovanje, stopili v stik z nekaterimi družinami, sorodniki ..." 

Medtem ko k obisku nagovarja tudi očeta, ki je bil tukaj nazadnje v poznih šestdesetih, zgodnjih sedemdesetih letih, pa sam Slovenijo obiskuje tudi delovno. Ob njegovem tokratnem obisku je v ospredju program Artemis, predvsem pa priložnosti, ki jih prinaša gospodarstvu in znanosti.

Poudarjate pomen mednarodnega sodelovanja pri raziskovanju vesolja. Kateri so po vašem mnenju ključni izzivi, s katerimi se soočajo države pri sodelovanju pri velikih vesoljskih misijah? In kako jih lahko po vašem mnenju premagamo?

Eden glavnih izzivov je vztrajanje. Enostavno je, da vlada sprejme odločitev, ampak potem so volitve in nova vlada želi to odločitev spremeniti. Mi pa govorimo o razvoju vesolja. To ni nekaj, kjer samo vklopite in izklopite gumb. To so dolgoročni projekti, ki se osredotočajo na stvari, ki še nikoli niso bile narejene. To so projekti za več kot pet let, več kot deset let. Pravkar smo lansirali Europa Clipper. Za pot bo potreboval šest let. In kako dolgo je trajal razvoj? Zato potrebujemo države, ki imajo dolgoročne cilje za raziskovanje vesolja in doslednost namesto kratkoročne politične pripravljenosti.  

ISS po skoraj četrt stoletja z neprekinjeno človeško prisotnostjo v vesolju kaže, da obstaja enotnost v nečem – ne glede na politično dogajanje tukaj na Zemlji. Še vedno smo lahko ljudje, ki delajo za skupni cilj. To je torej dokaz, kaj lahko dosežemo, če ostanemo zvesti cilju in ne dovolimo, da problemi tukaj na Zemlji vplivajo na stvari, ki jih počnemo skupaj v vesolju.  

Še bolj je mednarodno partnerstvo razširjeno v programu Artemis, ki je dober način, da s 45 državami podpisnicami oblikujemo nabor smernic, pravil in pričakovanj za mednarodno pravo. To bo vesoljski zakon prihodnosti.  

Med drugim se strinjamo, da bomo skrbeli za svoje stvari, kar tudi pomeni, da ne smetimo prostora, da poskrbimo za svoja vozila, ko se njihova življenjska doba konča, namesto, da jih pustimo tam kot problem nekoga drugega v prihodnosti.

Izpostavljate torej pomen trajnostnih vesoljskih plovil in drugih materialov za večkratno uporabo pri raziskovanju vesolja. Kakšne inovacije še predvidevate, bodo krojile prihodnost oblikovanja vesoljskih plovil?

Ključno je, da imate vesoljsko plovilo, ki lahko vzdržuje človeško življenje. Zato mora biti dovolj robustno in močno, da prenese izstrelitvene obremenitve, kot tudi izpostavljenost vesoljskemu okolju, kjer je zelo vroče na soncu in zelo hladno v senci. Prenesti mora tudi kakšen mikrometeorit. Ampak če bomo uspeli najti način, kako takšna plovila naredimo lažja in ohranimo moč, bi bila to zagotovo odlična inovacija.  

Tudi napihljivi habitati so tehnologija, ki veliko obljublja. Če imate trinadstropni napihljiv habitat v vesolju, ki pa ima sprva enak zunanji volumen kot običajen modul, je to zelo koristno.  

In pa seveda trajnost. Predstavljajte si, da bi vsi, ki gremo na letalo, to zavrgli, ko pridemo na cilj. In spet, ko gremo v obratno smer. To ni trajnostno, je pa zelo drago. A človeštvo dolgo ni ugotovilo, kako ne zavreči našega vesoljskega plovila.  

Toda danes imamo Blue Origin in SpaceX, katerih plovila so uspešno pristala. SpaceX hitro premika meje, gospodarstvo vesoljske tehnologije tako hitro raste, da se sploh nismo zavedli, kako revolucionarno je bilo, da imamo denimo raketo Falcon 9, ki poleti več kot destkrat.  

In pa, kar smo videli pred okoli tednom dni, ko je SpaceX izstrelil raketo Starship in je prva stopnja pristala pri izstrelišču, ujele pa so jo mehanične roke. Prav ta prva stopnja katere koli rakete je najdražja. Opraviti mora težko dvigovanje, da se tovor iz zunanje Zemljine atmosfere odmakne od gravitacije do redkejšega zraka, kjer lahko manjše rakete dosežejo hitrosti, ki jih potrebujejo. No, da se ta super težka vesoljska ladja vrne in jo spet ujamejo, je revolucionarno. Vse, kar morajo storiti zdaj je, da preverijo sisteme, jo postavijo nazaj na ploščad za izstrelitev, napolnijo gorivo, ter pripravijo za novo izstrelitev. Videli smo prvi uspeh in upam, da bo to postalo rutina.  

Prav zaradi teh inovacij se stroški amortizirajo, vse skupaj postane veliko ceneje, kar omogoča dostopnost prostora za manjše države, manjša podjetja, da pridejo do vesolja po zelo ugodni ceni.  

Veliko inovacij prihaja prav iz zasebnih podjetij, kot je SpaceX. Kako pomembna so ta sodelovanja za Naso in ali obstajajo tudi izzivi – opazovali smo denimo težave Boeingovega Starlinerja, ki je astronavta pustil v vesolju?

Nekoč je bila Nasa izvajalec, ki je najemala to ali ono podjetje za izdelavo komponent. Potem pa smo pred nekaj leti rekli, če imamo recimo 10 milijard dolarjev za vesoljski program – poskusimo ga razdeliti kot semenski kapital in ga dati dvema različnima podjetjema, ki lahko združita ta sredstva z denarjem zasebnih investitorjev in ga oplemenitita.  

In če se pri enem pojavijo težave, imaš še vedno drugo možnost. To se trenutno dogaja z Boeingovim Starlinerjem. Toda oni bodo nadaljevali, odpravili težave in prišli do točke, kjer bomo imeli še eno vesoljsko plovilo.  

Tudi pri programu Artemis smo leta 2020 izbrali podjetje za razvoj lunarnega pristajalnega modula, nato pa hitro vključili podjetje Blue Origin za njihov lunarni modul. Tako da če eno podjetje naleti na težave ali potrebuje več časa kot drugo, bo drugo pripravljeno na izstrelitev.  

Zdi se, da je uporaba državnih sredstev kot začetnega kapitala precej učinkovita. Vlada sicer nima popolnega nadzora, ker ne vodi programa, vendar postavi zahteve, ki jih morajo podjetja izpolnjevati.

S tem, ko imaš vpogled v proces gradnje in preverjanje skladnosti s postavljenimi zahtevami, veš, da boš dobil vesoljsko plovilo, ki ga potrebuješ.  

Enak pristop uporabljamo tudi pri vesoljskih oblekah.  

To je torej način, s katerim upamo, da bo komercialni vesoljski sektor rasel s podporo vlade, vendar vlada ne bo njihova edina stranka. Tako lahko podjetja zgradijo poslovni model, kjer poleg državnih sredstev pridobijo tudi financiranje od zasebnih  investitorjev. Želimo, da bi bili vsi uspešni.  

Ob tehnologiji pa je tukaj človek. Odkriti ste o psiholoških in fizičnih izzivih, s katerimi se astronavti soočajo med dolgotrajnimi misijami. Obstajajo kakšne strategije ali tehnologije, ki jih Nasa in njeni partnerji razvijajo za ublažitev tveganja, povezanega z dolgotrajnimi vesoljskimi potovanji, zlasti za misije, kot je Luna ali celo Mars?

S prvih misij na Mednarodno vesoljsko postajo so se astronavti vračali s šest, sedem ali celo osemodstotno izgubo kostne gostote, kar je bilo ogromno. To je bil za nas rdeči alarm, saj je to pomenilo izgube, podobne tistim pri starejših ljudeh z osteoporozo. To ni dobro, še posebej ne za mlade, zdrave ljudi. Zato smo skozi leta razvili vadbene protiukrepe in uvedli druge metode, da bi preprečili izgubo kostne mase.

Danes porabljamo napravo za vadbo z uporom, imenovano ARED, ki nam omogoča vadbo z utežmi v okolju brez gravitacije, pri čemer lahko izvajamo vaje za različne mišice ter ohranimo moč, predvsem v jedru telesa, kar preprečuje izgubo kostne mase v stegnih, bokih in hrbtu, kjer je to najpomembnejše.  

Sam sem se po petih mesecih v vesolju vrnil skoraj brez izgube kostne mase, in bil pravzaprav še močnejši kot pred odhodom, saj sem vadil dve uri in pol na dan, za kar na Zemlji nimam časa. Glede fizične pripravljenosti sem tako zelo optimističen, saj smo razvili učinkovite protiukrepe.

Ko razmišljamo o dolgoročnih misijah, na primer na Mars, kjer traja osem ali devet mesecev, da pridemo tja in prav toliko, da se vrnemo, pa se sprašujemo, ali bi uvedli koncept umetne gravitacije, da bi pomagali zmanjšati učinke breztežnosti.

Ko gre za psihološke vidike, pa je stik z Zemljo ključen, še posebej s svojimi bližnjimi in družinami.  

Na začetku so bili stiki na vesoljski postaji redki, e-pošta je prihajala morda enkrat ali dvakrat na dan. Danes je komunikacija neprekinjena, zahvaljujoč satelitski povezavi. Imamo dostop do IP telefonov, lahko kličemo kamorkoli na svetu, uporabljamo videokonference in celo dostopamo do interneta z vesoljske postaje. Tehnologija nam omogoča boljši stik z Zemljo.

Ko pa govorimo o misijah na Mars, bodo stvari drugačne. Na vesoljski postaji lahko pogledate skozi okno in vedno vidite Zemljo, na Marsu pa bo Zemlja le še majhna pika, ki jo lahko prekrijete s palcem. To bo imelo povsem drugačen psihološki vpliv.  

Tudi komunikacija v realnem času bo možna le s kolegi iz posadke. Sicer pa naj bi imela 20-minutno zamudo – deset minut, da signal doseže Zemljo, in še deset minut, da se vrne nazaj. To pomeni, da se boste pogovarjali s prijatelji ali otroki tako, da se bo njihov odgovor vrnil šele kasneje. To bo velik izziv.

Tako da tukaj čakamo na inovacije. Morda bo to VR tehnologija? Ali kaj podobnega kot v Zvezdnih stezah, kjer bi lahko simulirali svojo družino in se na neki način vključili vanjo? Kdo ve, kakšne možnosti se bodo pojavile, a veselim se, da bom videl, kakšne rešitve bodo prišle v prihodnosti.

Ste imeli kakšne psihološke težave v času bivanja v vesolju?

Na srečo nisem. Veste, moj največji izziv med mojim prvim vesoljskim poletom je bil, da je bila žena v devetem mesecu nosečnosti in nisem bil prisoten ob rojstvu najine hčerke. 

Seveda je bil načrt povsem drugačen, a se je vesoljski polet zamaknil, zdravniki pa so prestavili datum poroda in dogodka sta sovpadla.  

In ko se motorji sprožijo, jih ni mogoče ustaviti. Žena je to vedela.  

Tako da sem bil takrat precej zaskrbljen – predvsem zanjo.  

Te pa vedno učijo, da moraš biti sposoben razdeliti svojo pozornost in se osredotočiti, ko je to potrebno.  

In jaz sem doživel eno najbolj neverjetnih izkušenj, ki jih človek lahko doživi – odhod v vesolje, vrhunec moje pilotske kariere.

Ampak ko sem šel prvič na vesoljski sprehod, je moja žena rojevala. In pričakoval sem, da mi bodo, ko se bom vrnil, povedali, da je rodila.  

Toda, ko sem snel čelado, je še vedno rojevala. Bolje, da se zdaj ne vrnem na Zemljo, sem si mislil. Na srečo je hčerka prišla na svet ponoči.  

Naslednji dan je bil prost, tako da sem zjutraj prvič videl slike svoje hčerke. Popoldne sem imel videokonferenco z ženo in prvič sem lahko tudi na ta način videl svojo hčerko.  

Ampak takoj po tem sem se moral spet skoncentrirati na delo in naslednji dan opraviti še en vesoljski sprehod.  

To je bil torej moj največji izziv, vendar je tako meni kot moji ženi dalo moč in mir zaupanje, da bova zmogla, in da bo vse v redu.

So vam izkušnje, ki ste jih nabrali pri marincih, pomagale k boljši psihološki odpornosti?

Absolutno. Imel sem vojaško štipendijo, drugače si ne bi mogel privoščiti študija. Je bilo pa to poučno obdobje. Naučil sem se, da sem sposoben veliko več, kot sem si mislil, in da so edine meje tiste, ki sem si jih postavil sam.  

Ko sem se naučil, da ne smem poslušati ljudi, ki mi postavljajo omejitve, in da naj sledim stvarem, za katere sem mislil, da so nemogoče, sem ugotovil, da se je moje življenje odprlo v povsem drugo smer, polno priložnosti, ki sem jih prej niti nisem mogel predvideti.  

To je bil razlog, da sem prišel tja, kjer sem danes.  

Sanjal sem velike sanje in vztrajal pri njih, ne da bi dovolil, da bi mi kdorkoli rekel, da nekaj ni mogoče.

Preden lahko greste v vesolje, morate skozi naporen trening. Pa vendar – vas je, ko ste bili "tam zgoraj", kaj vendarle presenetilo?

Zame je bilo presenečenje, kako očarljiva in lepa je Zemlja. Včasih sem se celo odpovedal spanju, da bi sedel in gledal Zemljo. Nikoli ni bila dvakrat enaka.

Mednarodna vesoljska postaja kroži okoli Zemlje, Zemlja pa se vrti pod nami, zato je bilo sonce vsakič na drugem mestu, vreme se je vedno spreminjalo. Čeprav smo preleteli isto mesto dan kasneje, je bilo vedno drugače. Nikoli se nisem naveličal gledanja lepote našega malega domačega planeta.

Ko razmišljam o misijah na Mars, o katerih sva prej govorila, tega pogleda na Zemljo ne bo. Kako lahko ljudem omogočimo to duševno varnostno mrežo, to mentalno udobje, ko ne bodo mogli videti svojega domačega planeta? In hkrati, predstavljajte si, ko bomo uspeli razviti vse potrebne ukrepe, da bo posadka lahko šla na Mars, opravila misijo, ostala zdrava, srečna in se nato vrnila domov. Kaj bo pomenilo, ko bodo iz vesolja zagledali Zemljo – ta majhna pika bo postala modri marmor, nekaj, kar je domače in dragoceno. Ko bodo vstopili v orbito in se vrnili domov, ne bodo prišli samo v svojo hišo ali mesto, temveč na svoj planet.

Bresnik s svojim občinstvom pogosto deli video, sestavljen iz posnetkov, ki so nastali v vesolju. 

Ste se morda v vesolju znašli v situaciji, ko je bila potrebna hitra reakcija na resno težavo?  

Na srečo se med letom ni zgodilo nič kritičnega, kar zadeva varnost. Seveda pa smo imeli alarme, kar je ena najbolj zastrašujočih izkušenj. Ležiš v svojem spalnem prostoru, spiš, in nenadoma zaslišiš alarm. Ne veš, za kakšno težavo gre. Lahko gre za požar, ki je običajno omejen na določen del plovila. To predstavlja težave zaradi dima in nevarnih plinov. Lahko pa gre za izgubo tlaka, ko pride do luknje v plovilu, zaradi česar zrak začne uhajati in tlak začne padati. V tem primeru moramo čim prej ugotoviti, kje je težava, in jo izolirati. Najhujša situacija pa je strupeno ozračje. Če bi na primer prišlo do puščanja amoniaka iz hladilnih sistemov, bi lahko to bilo usodno.

Ko zaslišiš alarme, moraš takoj zadržati dih, si nadeti masko in jo očistiti, če gre za amoniak, nato pa reševati situacijo. Zbuditi se sredi noči, v trenutku zadržati dih, zgrabiti masko, jo nadeti, očistiti, in se nato vprašati: "S čim se ukvarjamo?" To je ena izmed najtežjih situacij. To je bilo tudi najhujše, kar smo doživeli. Kot naval adrenalina naravnost v srce – greš v hipu od popolnega spanca do polne pripravljenosti. To je kot nenadni šok, ki te takoj popolnoma prebudi.

Izčrpljujoče je, ko adrenalin popusti, in ko ugotoviš, da je bil lažni alarm. Ampak nato zložimo opremo, vzamemo trenutek, da si povrnemo dih, in se vrnemo k delu. To je ena izmed tistih situacij, ko se moraš hitro prilagoditi, potem pa nadaljevati z dnevom, kot da se ni nič zgodilo.

Kaj pa po vašem mnenju doživljata Sunita Wlilliams in Barry "Butch" Wilmor, ki sta obtičala tam zgoraj?

Predstavljajte si, da spakirate kovček za osem dni, nato pa izveste, da boste ostali veliko dlje. Na srečo so Butcheve hčere že starejše in bolje pripravljene na takšne spremembe. Tudi Sunnyjini psi bodo veseli, ko bo nazaj, pa naj bo to osem dni ali osem mesecev.

Prilagoditev na dolgotrajne misije je psihično zahtevna, vendar je še težje družini. Na primer, Frank Rubio je sprva mislil, da bo na vesoljski postaji le šest mesecev, potem pa je zaradi težav s Sojuzom moral ostati še dodatnih šest mesecev. To so velike spremembe, ki jih je težko sprejeti, čeprav imamo astronavti pri tem veliko podpore.

Za družine pa je situacija torej težja. Težava je v tem, da družine ne dobijo enakega usposabljanja kot astronavti in niso psihično pripravljene na takšne spremembe, kar jim predstavlja večji izziv.

Kako pa je s psihološko podporo za družine v takšnih izrednih razmerah?

Je na voljo, saj se pristojni zavedajo, kako pomembno je, da astronavti v vesolju vedo, da lahko družina dobi medicinsko in psihološko oskrbo, ki jo potrebuje.  

Kako pa ste se po vrnitvi iz vesolja povezali z vsakdanjim okoljem? Ste imeli kakšne težave?

Ko se vrneš iz vesolja, je prva stvar, ki jo opaziš, fizični vidik. Ko sem se vrnil, sem imel občutek, kot da sem skočil v bazen z vsemi oblačili. Oblačila so bila težka, kot bi bila prepojena z vodo, prav tako sem imel občutek, da je voda tudi v čevljih, zaradi česar je bilo gibanje precej nerodno. Ampak v resnici je bilo vse to posledica težav z ravnotežjem, saj moje telo še ni bilo navajeno na ponovno gravitacijo. Potreboval sem nekaj časa, da sem se privadil. Po dolgi, petmesečni misiji v vesolju je bilo zanimivo, da sem se kljub vsemu vrnil močnejši, kot sem bil, preden sem odšel, saj sem v vesolju veliko telovadil. Hoja je bila v redu, nisem imel prevelikih težav, a vprašanje ravnotežja je vztrajalo nekoliko dlje. Morda sem potreboval dva ali dva in pol dneva, da se je ravnotežje povsem vrnilo. Že čez teden dni sem bil sposoben voziti avto in se brez težav vrniti v normalno življenje.

Moja žena in jaz sicer o prvi vrnitvi pogosto govoriva s kančkom humorja, saj je na moj peti dan v vesolju rodila najino hčerko. Vrnil sem se na Zemljo enajsti dan, in takoj po pristanku sem moral opraviti nekaj medicinskih in fizičnih testov, ki so bili del eksperimentov v Kennedyjevem vesoljskem centru. Samo štiri ure po pristanku sem bil že na letalu nazaj proti Houstonu, medtem ko je preostala moja posadka ostala v vesoljskem centru, opravila nekaj medijskih intervjujev in drugih obveznosti. Jaz pa sem moral biti doma, da spoznam svojo novorojenko.

Ko sem bil doma, je žena rekla: "Super, da si nazaj iz vesolja, ampak potrebujem tvojo pomoč pri sprehajanju psa. Utrujena sem in vse me boli."

Tako sem, še nekoliko negotov, zagrabil povodec psa, triletnika pa prijel za roko ter se odpravil na sprehod. Med sprehodom so me sosedje opazili in Anne je svojemu možu Maxu rekla: "Ali ni to Randy tam zunaj, ki hodi s psom?" Max pa ji je odvrnil: "Ne, nemogoče, pred nekaj urami smo ga videli na televiziji, ko je pristal v Kennedyjevem vesoljskem centru." Ampak res sem bil jaz. Osem ur po tem, ko sem pristal, sem bil že nazaj v vsakdanjem življenju – sprehod s psom, skrb za otroke in pomoč ženi. To je življenje astronavta – hiter prehod iz vesolja nazaj v realnost vsakdana.

Nič zvezdniškega statusa torej.  

Odhod v vesolje je zelo majhen del življenja, zato moraš imeti ravnovesje. Ne morete zanemariti pomembnih stvari v svojem življenju za službo.

Omenili ste že, da vas je v vesolju med drugim fasciniralo opazovanje Zemlje. Kakšen je vaš pristop k zaščiti planeta? In kako menite, da lahko raziskovanje vesolja prispeva k reševanju podnebnih vprašanj?

Zagotovo je eno področje, ki sem ga začel bolje razumeti zaradi dela moje žene na področju mednarodnega vesoljskega prava, problematika vesoljskih odpadkov. Ko pomislim na dejstvo, da je zdaj na tisoče novih satelitov v orbiti, je skrb glede satelitske prenasičenosti vse večja. Kot pilot sem bil vedno pozoren na ptiče med letom, zdaj pa o teh satelitih razmišljam kot o "pticah" v vesolju. Ko letim z vesoljskim plovilom, me skrbi prenasičenost vesoljskega prostora.

V letalstvu imamo stroga pravila o tem, kako letala komunicirajo, kako se vzpenjajo in navigirajo. V vesolju obstajajo podobni sporazumi in mednarodna pravila, ki naj bi pomagala urejati premikanje vesoljskih plovil in preprečevanje trkov. Če vesoljsko plovilo zazna možnost trka, bi moralo imeti možnost, da se izogne drugemu objektu, podobno kot ladje na morju. Vesoljska plovila morajo imeti zadostno moč in pogon, da se lahko premaknejo in se izognejo ustvarjanju novih vesoljskih odpadkov.

Vidim, da gredo prizadevanja za trajnost Zemlje in vesoljskega prostora v pozitivno smer, saj se države zavedajo tega problema. Vse države bi morale zagotoviti, da spoštujejo mednarodne dogovore o varstvu okolja. Pomembno je, da pri tem sodelujejo vse države, ne le nekatere.

Vas skrbi, da bi vesolje postalo naslednje bojišče med državami za vire?

Upam, da ne. Upam, da ne bo bojišče kakršne koli vrste.  

Kako vidite odnos med astronavti in robotskimi sistemi ter umetno inteligenco?  

Roboti so popoln partner za ljudi. Lahko delujejo kot predhodniki, raziskujejo težko dostopna območja, preučujejo teren in najdejo najboljša mesta za prihod človeških posadk. Nato so lahko "oči in ušesa" za ljudi, ko ti prispejo. Tako so idealni partnerji za človeško delo. Vendar pa roboti nikoli ne bodo popolnoma nadomestili ljudi, saj ne morejo sprejemati odločitev v realnem času na enak način kot ljudje.

Pomislimo na roverje, kot sta Spirit in Opportunity na Marsu. Človek lahko veliko hitreje oceni ali je kamen pred njim vzorec, ki ga je vredno preučiti, in gre naprej brez zamud, ki jih imajo roboti.  

UI pa, čeprav se uči, obstaja nevarnost, da bo pristranska, saj jo programirajo ljudje. Če ima UI prirojeno pristranskost, ki je posledica človeških napak ali predsodkov, lahko to pristranskost prenese v svoje delovanje. Zato je ključnega pomena, da razvijemo UI, ki bo koristna za vse, ne samo za tiste, ki jo ustvarjajo. To je moje osebno mnenje, ne mnenje Nase.

Verjetno pa trenutno preizkušate nekatere sisteme UI?

Ne, ne v astronavtski pisarni. Nismo še prišli do te točke. Ampak vem, da se je o tem zagotovo govorilo. UI nam lahko pomaga pri inženiringu in poveča učinkovitost proizvodnje. Vendar nikoli ne želimo, da postane glavna in da prevzame popoln nadzor. Uporabiti jo želimo kot orodje za olajšanje človeškega dela, kar omogoči, da ljudje opravljajo druga opravila, kot je npr. fotografiranje ali spremljanje sistemov, medtem ko avtonomni sistemi izvajajo rutinske naloge.

Vedno pa mora obstajati možnost, da ljudje prevzamejo nadzor, še posebej v situacijah, ki jih programerji morda niso predvideli – temu rečemo "neznane neznanke".  

Kaj pa varnost? V preteklosti smo bili priča tragičnim dogodkom v okviru raziskovanja vesolja. Kje smo danes?  

Mislim, da smo se ljudje na srečo veliko naučili iz svojih napak. Nasa se vedno spominja nesreč, kot sta bili tragediji Challengerja in Columbie, ter članov posadke, ki smo jih izgubili. Vsako leto obeležujemo te dogodke in analiziramo, katere odločitve so pripeljale do teh izgub. To je postalo del naše kulture – nenehno preučevanje, kako lahko izboljšamo varnost in se izognemo ponovitvi napak iz preteklosti.

Vendar pa se moramo zavedati, da ljudje včasih ponavljajo napake in pozabijo lekcije, ki smo se jih naučili, pogosto po visoki ceni. Zato je naš stalni izziv, da si zastavljamo pomembna vprašanja: Ali je nekaj, kar smo tehnično sposobni narediti, res smiselno? Ali se tveganje, ki ga prevzemamo, splača? Ali pa bi morali prilagoditi naše načrte in se izogniti nepotrebnemu tveganju?

Tveganje bo vedno prisotno, podobno kot pri letalskih potovanjih, vendar smo s časom in izboljšavami varnostnih protokolov to tveganje močno zmanjšali. Zdaj redko razmišljamo o tveganjih, ko se vkrcamo na letalo. Upam, da bomo nekoč dosegli to stopnjo tudi pri vesoljskih potovanjih, in bo povsem običajno, da otroke odpeljete v Euro Disney z vlakom s hitrostjo 300 kilometrov na uro, ali pa odletite na Luno, da jih odpeljete na lunarni Disney.

Ste se počutili varno, ko ste bili na misiji?

Da. Delal sem v Nasi, sodeloval z ekipami, ki so gradile vesoljska plovila, nas usposabljale in upravljale misije iz nadzornih centrov. Zavedal sem se, da so vsi enako predani in motivirani, da zagotovimo varnost misije in hitro rešujemo težave. Zaupal sem v ekipe, prav tako kot so oni zaupali meni, da bom opravil svojo nalogo v vesolju.

Največji strah astronavta ni, da bi se nekaj pokvarilo, ampak da bi sam naredil napako. Pogosto pomisliš: "Bog, prosim, naj tega ne zamočim." Vsi ti ljudje, ki so nas usposobili in sodelovali pri gradnji, pričakujejo, da bomo pravilno izvedli vse naloge – pritisnili pravi gumb, izvedli eksperiment brez napake.

Vendar smo ljudje in delamo napake. Ena izmed ključnih stvari, ki se jih naučimo pri astronavtskem usposabljanju, je, da moramo takoj priznati napako, če se zgodi. Če tega ne storimo, lahko stotine ljudi porabi nešteto ur za ugotavljanje, kaj je šlo narobe. Namesto tega je treba odkrito povedati: "To sem bil jaz, naredil sem napako," da se problem hitro reši in ne postane še večji. Na ta način preprečujemo, da bi majhna napaka prerasla v večjo težavo.

Torej čutite pritisk.

Ja, obstaja. Vsak dan imate določeno misijo ali eksperiment, ki ga morate opraviti, in vsak mali uspeh je del večje misije, bodisi za en dan, teden ali celotno obdobje, kot je bilo zame, ko sem bil v vesolju pet mesecev. Želite, da gre vse gladko, tako za vas kot tudi za vse, ki so sodelovali pri vaši poti tja.

Stres je lahko prisoten, kot pri katerikoli nalogi tukaj na Zemlji, a pomembno je, da ga obvladujete. Poskušate dati vse od sebe pri vsakem opravilu, ostati pristni in odprti. Smisel za humor je ključen, tako da se lahko nasmejete sebi, ko so stvari težke, ali pomagate dvigniti moralo svojih kolegov, ko se znajdejo v težkih situacijah.  

Zato imamo v Nasi tako strog izbirni postopek. Iščemo ljudi, ki so sposobni ohranjati ravnovesje v življenju, ki imajo nekaj več kot le svojo kariero, da jim pomaga pri ravnanju s stresom. Pomembno je, da se znajo soočiti s težkimi situacijami brez zmrzovanja ali preplavljanja čustev, ne da bi izgubili nadzor ali se izključili iz sodelovanja s posadko. Gre za proces iskanja ljudi z zelo specifičnimi in raznolikimi veščinami.

Ki jih sami očitno premorete, saj vam je uspel prebolj v krog, kamor pridejo le redki.  

Bil sem presenečen. Ko sem dobil intervju, sem si rekel, vau, dobil sem intervju. Ampak potem sem dobil še drugi intervju in potrditev. Po vseh teh letih še vedno ne vem, zakaj so me izbrali namesto nekoga drugega. Imam srečo, upam, da se jim je investicija povrnila, si pa ne domišljam, da sem kaj posebnega.  

Kot nekdanji marinec in kasneje astronavt – kako menite, da bo vesoljski sektor vplival na nacionalne obrambne strategije v prihodnosti?  

Vem, da imajo številna naša vesoljska podjetja tudi pogodbe na področju nacionalne varnosti. Vendar ne vem natančno, kaj se trenutno dogaja, ker sem zapustil to področje. Bil sem v vojski, nato pa sem prišel v Naso kot vojaški častnik, dodeljen tej agenciji. Po upokojitvi sem postal civilni uslužbenec Nase.

Z dogovorom Artemis in našimi prizadevanji v Nasi ostajamo popolnoma zunaj militarizacije vesolja. Naša želja je, da se vesolje uporablja izključno v miroljubne namene. Verjamem, da je to tudi cilj ameriških vesoljskih sil – zagotoviti, da vesolje ostane nemilitarizirano in varno. Vendar mi v Nasi ne sodelujemo z vojsko pri njihovih nalogah. Oni še naprej opravljajo svoje vojaške misije, mi pa se osredotočamo na raziskovanje vesolja.

Še vedno torej na področju raziskovanja vesolja sodelujete tudi z Rusijo. Ali menite, da obstaja nekaj lekcij iz vesoljskega sodelovanja, ki jih lahko vzamemo v današnji nori svet in morda bolje komuniciramo ali celo rešimo nekatere naše težave?

Da. Ampak ne vem, ali so ljudje pripravljeni to slišati in to storiti. V Rusiji  sem bil v začetku septembra, obiskal sem Sergeja Rjazanskega, ki je bil moj poveljnik Sojuza. In ko smo tam sedeli več ur, se je zdelo, kot da dan ni minil od prvega srečanja. Govorili smo o vzgoji naših otrok in o tem, kako so bile stvari med covidom. So tako kot ljudje v Evropi. Želijo le, da bi njihove družine lahko vzgajale svoje otroke v varnem okolju, da bi njihovi otroci dobili dobro izobrazbo. Dali bodo hrano na mizo. Na počitnice bodo šli nekam, kamor bodo želeli ...

In če lahko to komunikacijo ohranimo odprto zdaj, v času konfliktov, potem morda vzgajamo novo generacijo ljudi, ki imajo to miselnost, da ljudje iščejo tiste priložnosti, ki združujejo, namesto da iščejo priložnosti, ki nas ločujejo.