'Nekomu je izziv povzpeti se na hrib, zame pa izdelati nekaj, kar odleti v vesolje'

Že leta 2015 je izstrelil raketo, ki je poletela 17,5 kilometra visoko, tisto, s katero je prejšnji mesec dosegel 25 kilometrov višine, pa je izdeloval skoraj tri mesece.

Dovolj veliko nenaseljeno območje za njeno varno izstrelitev je našel na vzhodu Evrope: "Pri nas ni nekega takega pravega prostora, da bi naredil tak polet, na Poljskem pa zveza številnih amaterskih raketarjev zelo dobro sodeluje z vojsko in nekajkrat na leto lahko uporabljajo njihov poligon. Ko se izvajajo aktivnosti, je zračni prostor zaprt, zato takrat nič drugega ne leti čezenj," o kar 300 kvadratnih kilometrov velikem vojaškem poligonu Drawsko-Pomorskie pripoveduje Vrbec.

Raketa namreč potrebuje prostor tako okoli sebe kot nad sabo. "Marsikaj gre lahko narobe. Če kaj ni v redu pri sami konstrukciji rakete, lahko ta razpade med letom, saj dosega velike hitrosti in so aerodinamične sile zelo velike. Če ne deluje pristajalni sistem, lahko dol pade brez padala. Zato je treba to početi na takih krajih, kjer se da to varno delati," pojasnjuje.

V desetih sekundah do 3700 kilometrov na uro

Pri projektu mu je pomagal tudi prijatelj iz Avstrije, raketar Denis Banovic, s katerim sodelujeta že vrsto let, njegova specialnost pa je elektronika. Salzburžan je naredil in vgradil merilne inštrumente, Vrbec pa vse ostalo. Glavnino dela je aktiven tekmovalec v raketnem modelarstvu in dolgoletni član državne reprezentance opravil v domači delavnici, le občasno se je odpravil v večjo stružnico.

35 kilogramov težka in 3,5 metra dolga dvostopenjska raketa je v desetih sekundah dosegla hitrost 3700 km/h, nato pa je še minuto prosto letela do višine 25 kilometrov. Opremljena je bila z naborom instrumentov, ki so merili hitrost, višino, pospešek in drugo. Na krovu je bil tudi GPS-sprejemnik, ki je zabeležil trajektorijo poleta. Sistem za telemetrijo je med poletom vse podatke po radijski zvezi pošiljal bazni postaji na tleh.

"Prva se loči in potem tudi s padalom pristane, druga še nekaj časa leti, da pride na večjo višino, potem pa vžge motor in leti naprej," koncept dvostopenjske rakete opiše sogovornik. 

Da je za izstrelitev res potrebnega veliko prostora, potrjuje tudi podatek, da je prva stopnja pristala s padalom dva kilometra od mesta lansiranja na poligonu Drawsko-Pomorskie, konica z instrumenti pa je pristala osem kilometrov stran od mesta lansiranja. 

Divje vrtenje

Izstrelitev je bila ovekovečena s tremi kamerami iz različnih kotov, eno pa je v stratosfero ponesla tudi raketa sama. Šlo je za običajno športno kamero GoPro, ki je bila nameščena v notranjosti rakete in je ven zrla skozi okence,  ob ogledu kadrov, ki jih je ujela, pa se kar zavrti v glavi. Medtem ko se pri televizijskih in filmskih posnetkih velikih nosilnih raket zdi, da v vesoljski prostor drsijo precej mirno.

"Tam imajo žiroskope, tudi šobe premikajo in se v bistvu to raketo tako lahko pelje na daljinsko upravljanje. Profesionalne sondažne rakete, ki izstrelijo cel kup inštrumentov in gre za nekaj sto kilometrov visok suborbitalni polet, pa se tudi večinoma vse vrtijo, saj so stabilizatorji zamaknjeni za četrt stopinje. Gre za 300 do 500 obratov na minuto, to pa zato, da se pri hitrem vrtenju izničijo morebitne napake na raketi. Trajektorija je bolj predvidljiva, bolj natančno se da predvideti, kam bo raketa letela," opisuje.

In spet pomaga z bolj nazornim primerom: "To je tako kot naboj v puški, ki ima tudi risano cev, in ko pride ven iz nje, se tudi že zelo hitro vrti. Tako bolj natančno leti. Če se ne bi vrtel, bi začel počasi zavijati v eno stran, če ne bi bil povsem perfektno zbalansiran. S hitrim vrtenjem pa se pomanjkljivosti izničijo."

Naslednji cilj: 50 kilometrov višine

Poljski uspeh je bil še eden v vrsti testnih poletov, katerih namen je preizkusiti ključne tehnologije in Kamničan po uspešno izvedenemu projektu že zre k naslednjemu. Če bo šlo vse po načrtih, bo že prihodnje leto izdelal raketo, ki bo dosegla 50 kilometrov višine: "Ampak te ne bomo izstrelili tukaj v Evropi, šli bomo v ZDA," pravi. 

Bo šlo za nadgradnjo rakete, ki je varno pristala na Poljskem ali za povsem novi izdelek? "Druga stopnja bo ista, prva bo pa večja. To je bil v bistvu test druge stopnje in sistema za ločevanje stopenj," pojasni in se smeji našemu negodovanju nad vztrajnim nizanjem stopenj. "To je tako, kot da bi bili dve lokomotivi. Najprej ena rine, potem se pa loči in gre druga naprej," postreže še z bolj plastičnim primerom za širši krog bralcev.

Prihodnje leto namerava torej v nebo poslati raketo, ki bi poletela še enkrat višje kot ta letošnja, nato pa namerava izdelati še prvo slovensko amatersko raketo, ki bo poletela v vesolje. 

Nazadnje še v vesolje

"Ko slišijo za polet v vesolje, večina ljudi pomisli, da greš v orbito. Ampak to ni to, smatra se, da je vesolje nad višino 100 kilometrov. Če leti višje, se smatra, da je raketa prišla v vesolje. Gre za suborbitalni polet, kar pomeni, da gre raketa gor, doseže neko višino in se s padalom vrne. Če želiš v orbito, pa moraš imeti orbitalno hitrost, osem kilometrov na sekundo, kar je kar velika hitrost. Da prideš v orbito, potrebuješ 20-krat več energije, kot da prideš samo v vesolje. To pomeni, da se moraš dvigniti na določeno višino in preiti v eno tako krožnico s hitrostjo 8 km/s, da lahko nato začneš krožiti okoli Zemlje. To je nekako tako, kot če privežeš kamen na vrvico in ga zavrtiš. Če ga vrtiš dovolj hitro, se bo lepo vrtel v krožnici, če pa ga vrtiš prepočasi, bo padel na tla," ne pozabi na ponazoritev iz vsakdanjega življenja. 

Danes 43-letni Vrbec se z gradnjo amaterskih raket ukvarja že 15 let: "Za nekoga je izziv recimo to, da se povzpne na nek hrib, meni pa se zdi zanimivo to, da sam izdelaš nekaj, kar odleti v vesolje," opiše svoj konjiček. Pravi, da se v Evropi s tem ukvarjajo predvsem na univerzah. Najvišje do zdaj je na Stari celini poletela raketa, ki jo je izdelala skupina z Univerze v Stuttgartu in je leta 2016 poletela 32 kilometrov visoko.

V ZDA pa je to bolj razširjeno – prva amaterska raketa je tam že leta 2004 poletela celo v vesolje. Bi si torej svojo kariero izdelovalca raket želel nadaljevati tam: "V Ameriki sem bil že nekajkrat, saj je lepa, ampak ne vem, če bi ravno živel tam, mi je tukaj v Sloveniji kar všeč," skomigne z rameni. 

(Pre)malo posluha države za tehniko

Vseeno pa si želi, da bi imela država nekoliko več posluha. Kot pravi, je pristojnim institucijam tudi že pisal, vendar ni bilo želenega odziva. Ker sicer večino dela opravi sam, finančno nekako shaja, vseeno pa že sam material stane več sto evrov, poleg tega pa je v projekt vloženega ogromno dela, treba pa je prišteti še stroške, kot je denimo pot na Poljsko in podobno.

Je tudi član Astronavtsko-raketarskega kluba Vladimir M. Komarov, po večkratni selitvi je klub nazadnje ostal brez prostorov. "Ni več nobenega pravega posluha za take stvari," zmajuje z glavo Vrbec, ki se je prej ukvarjal tudi z modelarstvom in spominja se, kako se je včasih s tem ukvarjalo veliko več otrok kot danes. "Zadnjih 10 ali 15 let to kar upada. Prišli so telefoni in tablice, zdi se mi, da se mladi zdaj ukvarjajo bolj s tem kot pa s tehniko," pravi.

Z njim se strinja tudi Aljoša Seljak iz Zveze za tehnično kulturo Slovenije, ki 70 let z otroki in mladino deluje na različnih področjih tehnike, kot so denimo elektronika, robotika, modelarstva. Združujejo približno 30 različnih klubov. "Tovrstni projekti so pomembni za promocijo tehnike in naravoslovja, predvsem zato, da se ohranja nit iz preteklosti, ko je bilo precej več tega. Ta nit se ne sme izgubiti, zato tudi še vedno gojimo tekmovanja v konstruktorstvu in modelarstvu, od šolskih do državnih tekmovanj. Da lahko mladi, ki imajo interes na tem področju, še vedno naredijo nekaj iz sebe," poudarja. 

Gre tako za tiste, ki imajo dobre ocene pri naravoslovnih predmetih, kot za entuziaste, ki so veselje do tehnike prinesli od doma. "Še bolj kot znanje je pomembna želja. Pri nekaterih otrocih se to prenaša iz roda v rod, saj so ustvarjali skupaj z dedkom ali očetom. Nekaj je takih, ki imajo znanje, ki ga še razvijajo. Predvsem pa je pomembno, da sploh imajo to možnost, bodisi v klubih ali domačih delavnicah. Če pogledate šolski sistem, je tehnika kot taka izgubila na svoji vrednosti. Včasih smo v šoli izdelovali vse mogoče stvari, zdaj tega ni več," opozarja.