Skorbut je bil od 15. do 18. stoletja pogosta težava med mornarji na dolgih plovbah. Znani primeri vključujejo posadko Vaska da Game in Jamesa Cooka. Britanski mornariški kirurg James Lind pa je leta 1747 dokazal, da citrusi preprečujejo in zdravijo skorbut, a je trajalo desetletja, da so njegove ugotovitve postale standardna praksa.
Zdaj pa zdravniki znova opozarjajo, da se bolezen vrača.
Simptomi skorbuta se lahko pojavijo že mesec dni po dnevnem vnosu manj kot 10 mg vitamina C. Eden od primerov, ki ga navajajo, je bil Američan srednjih let z bolečimi rdeče-rjavimi madeži na nogah, anemijo in krvjo v urinu.
Po izključitvi drugih bolezni, kot so avtoimunske in krvne motnje, ter preiskavah, ki niso pokazale notranjih krvavitev, so zdravniki ugotovili, da je pacient trpel zaradi hudega pomanjkanja vitamina C. Dodatne preiskave so pokazale nizke vrednosti še drugih ključnih hranil.
Bolnik je priznal, da si zaradi finančnih težav redko privošči sadje in zelenjavo ter da pogosto preskoči obroke. Po bariatrični operaciji je prenehal jemati tudi prehranska dopolnila, ker si jih ni mogel več privoščiti.
Zdravljenje z visokimi odmerki vitamina ter dodatki vitamina D, folne kisline in multivitaminov je hitro izboljšalo njegovo stanje.
Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da še zdaleč ne gre za osamljen primer, ampak za trend, ki je v veliki meri posledica naraščajočih življenjskih stroškov pa tudi slabih prehranjevalnih navad in nekaterih bolezenskih stanj.
Poleg slabe prehrane so med dejavniki tveganja za razvoj skorbuta tudi alkoholizem, kajenje, motnje hranjenja, nizki dohodki, debelost, dializa ter zdravila, ki zmanjšujejo absorpcijo vitamina C.
Kljub dostopnosti svežega sadja in zelenjave so mnogi še vedno podhranjeni. Težave so posebej izrazite tam, kjer je dostop do sveže hrane omejen, ter v gospodinjstvih z nizkimi dohodki in tam, kjer ljudje iz neznanja ali navade posegajo predvsem ali celo izključno po predelanih živilih.
Zdravstveni strokovnjaki zato predlagajo, da se že v osnovnih šolah poveča osveščenost o pomenu prehrane. Poleg tega bi moral biti dostop do s hranili bogatih živil prioriteta v programih socialne pomoči, ocenjujejo.
Ob tem izpostavljajo tudi na slabo razumevanje podhranjenosti, ki jo pogosto povezujemo z državami v razvoju, kar pa ne drži. Podhranjena je lahko tudi oseba, ki zaužije ogromno, tudi prevelč hrane.
Podhranjenost nastane, ko telo ne dobi dovolj vitaminov, mineralov in drugih hranil, potrebnih za zdravje. Posledice pa so hude.
Podhranjenost v prvih 1.000 dneh življenja – od spočetja do drugega rojstnega dne – ima nepopravljive posledice na fizični, kognitivni in čustveni razvoj. Pomanjkanje ključnih hranil v tem obdobju lahko povzroči nižji inteligenčni kvocient, kronične zdravstvene težave in povečano tveganje za debelost, sladkorno bolezen ter hipertenzijo.
Debelost pri mladih odraslih, ki zaužijejo veliko nekakovostne hrane, v zahodnem svetu predstavlja vedno večjo zdravstveno grožnjo, saj povečuje tveganje za kronične bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen in nekateri tipi raka. Poleg tega ima širše družbene posledice: vedno več mladih Američanov, starih med 17 in 24 let, ni primernih za vojaško službo, pri čemer je debelost eden glavnih dejavnikov. Ta trend vpliva tako na nacionalno varnost kot zmanjšuje produktivnost delovne sile na sploh.
Starejši odrasli pa so zaradi fizičnih sprememb, kroničnih bolezni in socialnih dejavnikov, kot so osamljenost, depresija in omejeni dohodki, še posebej ranljivi za podhranjenost. To lahko povzroči mišično oslabelost, zmanjšano kostno maso, oslabljen imunski sistem in večje tveganje za padce ter zlome, kar povečuje stroške zdravstvene oskrbe in smrtnost.
Pristojni zato menijo, da bi morale organizacije in skupnosti spodbujati distribucijo hranilno bogate hrane namesto kalorično bogate - s poudarkom na kakovosti obrokov.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.