Francoski virolog je bil takrat višji raziskovalec na Pasteurjevem inštitutu v Parizu, kjer je vodil enoto, ki se je osredotočala na retroviruse, skupino zahrbtnih mikrobov, ki se razmnožujejo tako, da svoj genski material spojijo v genom gostiteljske celice. Kot mnogi njegovi kolegi je sumil, da je krivec za HIV prav tak virus.
Ko so on in drugi pri Pasteurju januarja 1983 pregledali vzorec, ko so preučevali rezino otekle bezgavke modnega oblikovalca, ki je pokazal zgodnje znake bolezni, pa so bili presenečeni, ko so odkrili, kar je bilo videti kot povsem nova vrsta retrovirusa. Bil je nenavadno močan, ležal je skrit v belih krvnih celicah, preden se je razplamtel, razmnožil in ubil celice, ki so mu omogočile rast.
V laboratoriju dr. Montagnierja, ki je bil star 89 let, ko je umrl v bolnišnici v pariškem predmestju Neuilly-sur-Seine, so tako odkrili HIV, virus, odporen na zdravila, za katerega so pozneje ugotovili, da povzroča aids. Prvotno označena kot bolezen homoseksualnih moških je bolezen prerasla v javnozdravstveno krizo, dr. Montagnier in njegova ekipa pa so se borili za priznanje znanstvene skupnosti, ki je ignorirala in včasih prezirala njihove zgodnje raziskave, poroča Washington Post.
A delo, ki so ga opravili, je utrlo pot za krvni test za HIV, spodbudilo razvoj zdravil in terapij proti aidsu, ekipa pa je leta 2008 prejela Nobelovo nagrado.
So pa Montagnierja njegove ugotovitve pahnile tudi v desetletno bitko za znanstveno slavo, nacionalni ponos in milijone dolarjev avtorskih honorarjev, saj se je vnel boj o tem, kdo je odkril kaj – in kdaj – z ameriško ekipo, ki jo vodi raziskovalec Nacionalnega inštituta za raka Robert C. Gallo.
Spor je bil na koncu rešen s posredovanjem ameriškega predsednika Ronalda Reagana in francoskega premierja Jacquesa Chiraca, pri čemer sta obe strani dobili del zaslug. Medtem ko je bil Gallo dolgo omenjan kot ključni vodja raziskav, zaslužen za dokončno povezavo mikroba z aidsom, je Nobelov odbor skušal počastiti "odkritelje" virusa s podelitvijo nagrade dr. Montagnierju in Francoisu Barré-Sinoussiju.
Zanimivo je, da so se vprašanja v zvezi z odkritjem virusa HIV znova pojavila leta 1989, ko je Chicago Tribune objavil dolg članek preiskovalnega novinarja Johna Crewdsona, ki je menil, da je Gallo nezavedno vzel ali ukradel virus v nizu slabih raziskav in morebitnih znanstvenih nepravilnosti.
Poročanje je spodbudilo preiskave, v sklopu katerih so preučili Gallove laboratorijske zapise in intervjuvali številne njegove kolege, kar je nato The Post opisal kot "najdlje trajajoče in najbolj glasne polemike o goljufijah v zgodovini ameriške znanosti".
Ameriški urad za raziskovalno integriteto je Galla spoznal za krivega znanstvene kršitve, preden je pritožbeni odbor leta 1993 umaknil obtožbe. Med postopkom je Gallo priznal, da so bili njegovi virusi verjetno okuženi z vzorci iz Pasteurja.
Posledično je bil leta 1994 francosko-ameriški sporazum o preiskavah krvi spremenjen, tako da so Francozi prejeli večji delež licenčnin od prodaje testnih kompletov. "To je konec slabe zgodbe," je takrat za The Post povedal dr. Montagnier in dodal, da je vmes ostal osredotočen na svoje raziskave aidsa.
Je pa spor vrgel senco na sicer eno velikih zgodb o uspehu sodobne znanosti: preoblikovanju aidsa iz bolezni, ki je pomenila smrtno obsodbo, v ozdravljivo kronično bolezen v le nekaj letih.
"HIV je povzročil novo pandemijo," je leta 2008 dejal Nobelov odbor in napovedal, da bo polovica nagrade za medicino pripadla dr. Montagnierju in Barré-Sinoussiju. Drugo polovico nagrade je prejel nemški virolog Harald zur Hausen, ker je odkril, da lahko humani papiloma virus povzroči raka materničnega vratu, še dodaja WP.
"Še nikoli prej znanost in medicina nista tako hitro odkrili, identificirali izvora in zagotovili zdravljenja nove bolezni," je dodal odbor. "Uspešno zdravljenje ima za posledico, da pričakovana življenjska doba HIV pozitivnih oseb dosega ravni, podobne tistim pri neokuženih ljudeh."
V avtobiografskem eseju za Nobelovo nagrado se je Montagnier spomnil, da ga je medicina zanimala že od mladosti, ko je opazoval, kako njegov dedek doživlja "strašno trpljenje" in smrt zaradi raka na danki. Dejal je, da se je pozneje počutil podobno nemočno, ko je opazoval bolnike, okužene z virusom HIV, ki so čakali pred njegovimi laboratoriji v Parizu: "Ti ubogi ljudje me gledajo kot boga."
Luc Antoine Montagnier je bil sicer edinec, ki se je rodil v Chabrisu v Franciji 18. avgusta 1932. Odraščal je v bližini Poitiersa, kjer je bila njegova mati šivilja, oče, računovodja, pa je trpel za kroničnim enterokolitisom in boleznimi srca. Leta 1961 se je poročil z Dorotheo Ackerman, rodili so se jima trije otroci.
Zadnja leta je njegov ugled utrpel nekaj udarcev, saj se je začel osredotočati na vse manj verjetne teorije, kar je presenetilo nekatere kolege - med drugim je trdil, da HIV povzroča aids le v kombinaciji z drugim mikrobom, mikoplazmo. Pojavil se je tudi na konferenci o avtizmu skupaj z igralko Jenny McCarthy, kjer je izjavil, da je razvojno motnjo mogoče pozdraviti z antibiotiki.
Pred kratkim je nasprotoval obveznemu cepljenju v Franciji, zatrdil je tudi, da je bil koronavirus ustvarjen kot del razvoja potencialnega cepiva proti virusu HIV, pri čemer je citiral dokument, ki takrat še ni bil strokovno pregledan, kasneje pa je bil umaknjen. Njegovi kolegi so se na njegove trditve odzvali z zgroženostjo ter jih označili za grožnjo javnemu zdravju, čeprav je Montagnier ostal pri svojih stališčih.
