Pokopališče iz 17. stoletja: našli grob 'vampirja'

Da so odkrili grob 'vampirja', je bilo raziskovalcem jasno takoj, saj je bilo okostje položeno v tipično držo, ki naj bi prebivalce okoliških vasi ubranila pred pošastjo, ki čez noč vstane iz groba in pije človeško kri. Okostje je imelo na glavo položeno svileno ruto, čez njo pa srp, ki naj bi po starodavnih pripovedkah 'neživemu' preprečil izhod iz groba.

"Srp je bil nameščen pod vrat. Tako bi vampirju ob poskusu pobega iz zemlje odsekal glavo ali pa vsaj resno poškodoval vrat," je nekdanjo prakso opisal vodilni arheolog Dariusz Polinski z Univerze Nikolaja Kopernika.

"Med tipične 'protivampirske' metode pokopa je sodilo tudi rezanje udov, glav, zažig telesa, posmrtno kamenjanje, prebod krste in umrlega s kovinsko palico in obešanko med palcem na roki in levim stopalom," je tudi povedal Polinski. 

Ali se 'vampirska' okostja razlikujejo od 'navadnih'?

Po letu 2014 so univerze, kot prva Univerza v Južni Alabami, začele s preučevanjem 'vampirskih' okostij. Znanstvenike je predvsem zanimalo, če se njihova kemična struktura razlikuje od strukture 'navadnih smrtnikov'. Pri tem so podrobneje preučili šest 'vampirskih' in več kot sto 'navadnih' okostij ter ugotovili, da razlike ni in da je bilo vseh šest nenavadno pokopanih posameznikov domačinov. 

Ker se je ob tem pojavilo novo vprašanje – zakaj so jih torej izobčili –, so z raziskovanjem nadaljevali. Na koncu so se zadovoljili s teorijo, da so 'vampirji' umrli zaradi epidemije kolere in da so bili iz istega vzroka tudi izobčeni iz družbe. "Ljudje poznejšega srednjega veka niso razumeli, kako se širi bolezen, epidemije so se jim zdele nadnaravne, zato so jih verjetno razglasili za vampirje," je razložila antropologinja Lesley Gregoricka.

Poleg družbenega vidika obstaja tudi več znanstvenih razlag za nastanek vampirskega mita. Za nežive so tako morda lahko razglasili tiste, ki so se spopadali z različnimi boleznimi, npr. porfirijo, dedno boleznijo, ki povzroča občutljivost na svetlobo in izpuščaje na koži. Zaradi bolezni oseba lahko trpi tudi za povečano rastjo dlak, brazgotinjenjem, razbarvanjem kože, deformacijo obraza in prstov. Predvideva se, da so tako osebe, ki so trpele za boleznijo, navdihnile tudi zgodbe o volkodlakih. 

Spet drugi menijo, da so legende o vampirjih nastale zaradi poskusa razumevanja razkroja in smrti, ljudje v tistem času so namreč pričakovali, da se bo telo v zemlji razkrojilo tako hitro kot telo izven nje. Če so telo umrlega zaradi kakršnega koli vzroka odkopali, je bilo nenavadno ohranjeno – zaradi kopičenja plinov je bilo napihnjeno, zato so bile ustnice bolj rdeče. Zaradi posmrtnih procesov v telesu se je tudi dlesen umaknila z zob, zato so bili le-ti videti večji, kar je po vsej verjetnosti prav tako navdihnilo zgodbe. 

Posmrtni obredi proti vampirjem so se na Poljskem začeli izvajati v 11. stoletju, do 17. stoletja so postali stalna praksa, piše hrvaški Index. Pripovedke o neživih so se močno razširile še posebej po tem, ko sta v 14. in 15. stoletju v Romuniji vladala Vlad II in Vlad III, ki sta bila pripadnika zmajevega viteškega reda. Oba sta bila namreč znana po krvoločnem ubijanju sovražnikov, sploh Turkov, zato sta razširila nemalo govoric.