'Od cepiv ne bi smeli pričakovati, da bodo obvladala pandemijo': kako naprej?

Fauci in drugi najvišji vladni in zdravstveni uradniki so med pandemijo večkrat poudarjali, da bo cepljenje ustavilo širjenje novega koronavirusa in da je cepljenje najpomembnejši korak, ki ga lahko posameznik naredi za konec pandemije. 

A v prispevku, objavljenem 11. januarja v Cell Press, Fauci in soavtorja pišejo, da respiratornih virusov, kot sta SARS-CoV-2 in gripa, ni mogoče učinkovito zamejiti s cepivi.

"Ker ti virusi niti sami ne povzročijo popolne in trajne zaščitne imunitete, jih do danes še ne moremo učinkovito kontrolirati z licenciranimi ali eksperimentalnimi cepivi," pišejo Anthony Fauci, David Morens in Jeffrey Taubenberger iz Nacionalnega inštituta za alergijo in nalezljive bolezni (NIAID), povzema MSN.

Analiza z naslovom "Preoblikovanje cepiv za novo generacijo koronavirusov, gripe in drugih respiratornih virusov" poudarja pomanjkljivosti v trenutni tehnologiji cepiv za respiratorne viruse in špekulira, kako bi jo bilo mogoče izboljšati. Avtorji primerjajo SARS-CoV-2 z gripo, za katero optimalnega cepiva – ni. 

Tehnologija cepiva za gripo se od leta 1957 ne razvija veliko, izpostavljajo, čeprav je gripa najsmrtonosnejša virusna bolezen, ki jo je mogoče preprečiti s cepljenjem. A cepiva so bila v zadnjih 15 sezonah gripe le med 14- in 60-odstotno učinkovita. 

Iz prispevka torej izhaja, da če naravna imunost ne zadostuje za preprečevanje ponovne okužbe z respiratornimi virusi, potem je tudi malo upanja, da bi jo preprečila obstoječa cepiva. 

Gre za opažanja, ki se drastično razlikujejo od Faucijeve retorike tekom pandemije. Maja 2021 je Fauci dejal, da so cepljeni posamezniki za virus "mrtva točka", podobno retoriko pa so uporabljali tudi drugi strokovnjaki za javno zdravje. 

Fauci in soavtorja sicer izpostavljajo, da imajo različna cepiva različne cilje – medtem ko so ena namenjena preprečevanju okužbe ali prenosa v celoti, so bila cepiva proti covidu-19 mišljena samo za "preprečevanje hude bolezni". A spet – retorika med pandemijo je bila vsaj sprva drugačna. Ko se je izkazalo, da je s cepivi mogoče drastično omiliti pritisk na bolnišnice, ne pa tudi samega prenosa, pa je bila žal škoda, storjena ugledu cepiv, že velika, saj je bilo omajano zaupanje javnosti v strokovnjake, ki so očitno nekoliko precenili moč cepiv, ki so bila razvita ob pandemiji. 

Avtorji sicer ocenjujejo, da so "pretekli neuspešni poskusi pridobivanja trdne zaščite pred temi virusi znanstveni in javnozdravstveni neuspeh". Računajo pa na nove raziskave. 

Članek ne trdi, da so cepiva neučinkovita

Prispevek avtorjev je seveda dvignil veliko prahu. Nasprotniki cepljenja so celo zatrdili, da gre za dokaz, da cepiva proti covidu-19 ne delujejo, ljudje pa so bili zaslepljeni z neresnicami. 

Pojdimo po vrsti. Prispevek ne trdi, da cepiva proti covidu-19 ali gripi ne delujejo. Naloga, ki jo ta cepiva opravijo, je, da preprečujejo najresnejše simptome, kar za najbolj ogrožene posameznike lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. In ta razlika je še kako pomembna. Naloga, ki je žal (še) ne znajo opraviti, pa je, da bi preprečila vse okužbe. Znanost zato išče nove pristope, s katerimi bi dosegli, da bodo cepiva proti respiratornim virusom bolj učinkovita.

Oglasili so se tudi avtorji tega zdaj tako razvpitega članka. "Članek ne pravi, da ta cepiva ne delujejo, izpostavlja le, da ne delujejo tako dobro, kot bi želeli," pravi Morens za AP. Avtorji predlagajo raziskovanje novih pristopov za zajezitev respiratornih virusov. To vključuje med drugim uporabo "nosnega pršila, različne urnike cepljenja in ponavljajoče se odmerke, ugotavljanje načinov za krepitev imunskega sistema".

Fauci pa je znova poudaril, da se je cepivo proti covidu-19 izkazalo za učinkovito pri preprečevanju najhujših simptomov, ki bi lahko privedli do hospitalizacije in smrti.

Tudi Juliet Morrison, profesorica mikrobiologije na kalifornijski univerzi v Riversidu, se je strinjala, da marsikdo "napihuje" navedbe iz članka in izkrivlja realnost: "Tukaj ni nobenega posebnega razkritja, samo podatek, da trenutni pristop ne deluje, kot bi si želeli, zato moramo poiskati druge pristope." Več strokovnjakov je poudarilo, da članek samo podpira, kar so doslej že večkrat potrdile raziskave – da je pri teh virusih cepljenje pomembno, ker preprečimo najhujše, ne pomeni pa popolne zaščite pred virusi. 

Druga trditev pa torej je, da so bili ljudje zaslepljeni z neresnicami. Pandemija je prinesla ogromno neznank, s katerimi so se tako javno zdravstvo kot politika in znanost soočali na podlagi razpoložljivih podatkov. Danes je z razdalje, in ko vemo, da na srečo virus globalno ni bil tako smrtonosen, kot denimo v Bergamu, veliko lažje "soditi" odločitvam, ki so bile takrat sprejete. 

Takrat pa je šlo za delovanje v neznanem okolju, proti sovražniku – virusu, ki ga je svet šele spoznaval. In cilj je bil zaščititi življenja, kar pa je seveda terjalo svojo ceno, predvsem v smislu socialne izolacije, katere posledice se prav tako še vedno čutijo, zlasti na mladih. 

Kako uspešna je bila katera država pri krmarjenju med zaščito in svobodo, je še vedno stvar razprav – in ko bodo te zaključene, bodo morali biti zaključki del strategij, kako se bolj učinkovito spopasti s potencialno novo pandemijo. 

A strokovnjaki poudarjajo – javnosti so povedali, kar so v danem trenutku vedeli. Še vedno pa so se na koncu prepletali zdravstveni in znanstveni argumenti ter politika. Strokovnjaki tako zavračajo očitke, da je šlo, ko gre za cepiva, za zavajanje, saj so ta preprečila najhujšo obliko pandemije. 

Kako naprej?

Cepiva so eno najpomembnejših odkritij medicine. V času, odkar obstajajo, so pomagala rešiti na milijone življenj. Je pa dogajanje v času covida in kasnejše dogajanje v zdravstvu, ki je ne le slovenski, ampak kar globalni problem, zamajalo zaupanje v znanost in cepiva. Pomembno vprašanje za strokovnjake tega področja je zato – kako naprej?

Nasprotovanje cepljenju se je v času pandemije močno okrepilo, z njenim koncem se situacija ni pomembno izboljšala. Slovenija pa je med državami, kjer je bilo veliko dvomov že prej. Kot opozarjajo strokovnjaki, danes živimo v svetu, ki je pozabil, kako je živeti z boleznimi, ki so nekoč med drugim pomorile ali trajno poškodovale na tisoče otrok – ker so jih cepiva izkoreninila. A ob padanju precepljenosti se lahko te bolezni kmalu vrnejo. 

Ključno bo torej ukrepanje pristojnih. Sprejemanje cepiv pač ni ključnega pomena le za doseganje javnega zdravja in varnosti s čredno imuniteto, ampak tudi za zaščito posameznikovega zdravja in zlasti ranljivih skupin. 

Čeprav bi mnogi zavračanje cepljenja radi pripisali le družbenim omrežjem, ki so glavni vir dezinformacij, pa je težava širša. Nasprotovanje je med drugim močno povezano s populistično politiko v različnih regijah sveta. Žal pa tudi s primeri (moralnih) spodrsljajev politike, znanosti in farmacevtske industrije. Gre tako za globalni pojav prepletanja nezaupanja v politiko, ustanove in znanost. 

"Za izboljšanje precepljenosti in premagovanje družbenih delitev, ki jih je pandemija okrepila, je ključnega pomena (ponovno) vzpostaviti zaupanje. Štirje stebri lahko pomagajo okrepiti zaupanje javnosti v namere in motive vlade: človečnost, preglednost, sposobnost in zanesljivost," pravijo v svojem prispevku sodelavci German Institute of Development and Sustainability. 

Za začetek torej tako, da vlade dokažejo, da je njihova prioriteta skrb za dobro počutje ljudi. To vključuje spoštovanje do vseh, ne glede na njihovo ozadje, identiteto ali prepričanja. Empatija je osnova – tudi za dialog s skupinami, ki zavračajo cepiva. Kot nadaljujejo, morajo vlade izboljšati preglednost, deliti informacije o motivih in dokazih, ki stojijo za odločitvami, izpostavljajo avtorji. Prav tako bi morale vlade dokazati sposobnost, da učinkovito izpolnjujejo pričakovanja državljanov. Med drugim bi morale zagotoviti kompetentno zdravstveno osebje in kakovostne storitve. 

Prav tako pa javnost pričakuje, da znanost in politika ne bosta povezani na sprevržene načine, kot se je to v zgodovini že zgodilo, in da bodo regulatorji opravili svoje delo, ko gre za nadzor nad farmacevtsko industrijo, ki ji postavljanje dobička na prvo mesto nikakor ni tuje. 

Astronomski dobički farmacevtske industrije v času pandemije so namreč vrgli še dodatno senco na zaupanje ljudi v cepiva, kar pomeni, da bi morali tako odločevalci kot farmacevtske družbe ljudem še toliko bolj jasno pojasniti podrobnosti, povezane s cepivi, če ne želijo dodatno prispevati k širjenju nasprotovanja cepljenju in znanosti. 

Svoje mesto v pojasnjevanju bo morala zavzeti tudi znanost, za katero pa to predstavlja izziv. Maria Leptin, predsednica Evropskega raziskovalnega sveta, je pred kratkim namreč dejala, da so znanstveniki v času covida počeli, kar znajo: "Ko so nas vprašali, smo znanstveniki delili svoje znanje in povedali, česa ne vemo. Ne krivim znanstvenikov, ampak težava je, da večina ljudi ne razume, da je znanstvena metoda povezana z negotovostjo, da ni vseh odgovorov in bomo morda jutri vedeli kaj novega. Ljudi moramo izobraziti o znanstveni metodi, če želimo povečati zaupanje v znanost. Ampak tega pa ne moremo narediti znanstveniki – nam namreč ne zaupajo, ker menda predstavljamo akademsko sfero, ustanove, podjetja ..."

Pa vendar bodo morali najti način, da si povrnejo zaupanje. Če bodo namreč tisti, ki bi morali ukrepati, s prstom kazali drug na drugega, bomo ostali pri vprašanju – kdo pa torej naj poučuje, daje odgovore o znanosti? 

Če bo spet problem v pristopu, namreč ne bomo napredovali, je pred kratkim opozorila Michelle Williams, s Harvard T. H. Chan School of Public Health, ko je govorila o tem, kaj je šlo narobe s kampanjami za cepljenje med pandemijo: "Najslabše, kar smo naredili v ZDA, je bilo, da smo ljudem, ki so dvomili, rekli – sledite znanosti. Morali bi jih motivirati, razlagati, predstavljati informacije, ki bi jih zadovoljile in spremenile njihovo vedenje. Kjer so govorili tudi o tveganjih, in to na preprost način, je delovalo. V komunikaciji z javnostjo moramo opustiti znanstveni jezik ali začeti sodelovati s tistimi, ki nam lahko pomagajo premostiti te ovire. Anthony Fauci je storil veliko, ampak dejstvo je, da v tako večplastni družbi potrebujemo več komunikatorjev, ki promovirajo sporočilo na pravi način. Te mehanizme moramo razumeti bolje. Razumeti moramo, kdo je naša ciljna populacija. Čeprav ne maram tega izraza, gre za marketing javnega zdravja."