Nasa: Iz Marsove atmosfere smo pridobili kisik, ki bi ga lahko dihali

Ameriška vesoljska agencija je sporočila, da so po letih vožnje njihovega roverja Vzdržljivost (ang. Perseverance) po Marsu uspeli proizvesti kisik, ki bi ga bilo mogoče dihati. Z napravo MOXIE so v 16 poskusih cepitve ogljiko-diohksidovih molekul iz ozračja pridelali 122 gramov kisikovih. To je dovolj za štiri ure človeškega ali 12 ur dihanja manjšega psa.

"Kisik bi lahko dovajali astronavtom za dihanje ali pa bi ga uporabili za raketni pogon," je glede uporabnosti poskusa dejala namestnica upravitelja Nase Pam Melroy. Poskus je z vmesnimi premori potekal vse od leta 2021, ko je rover Vzdržljivost pristal na rdečem planetu. O poskusu pridobivanja kisika so sicer pisali že pred dvema letoma, a takrat vesoljska agencija še ni vedela, če je ta primeren za dihanje.

Kako do kisika? In kaj to pomeni?

Cepljenje molekul iz tanke Marsove atmosfere je potekalo s pomočjo elektrolize, torej razgradnje ogljikovega dioksida v ogljikov monoksid in kisikove ione. Ogljikov monoksid se je ob tem sprostil v ozračje, atomi kisika pa so se združili v kisikove molekule, take, ki jih Zemljani potrebujemo za dihanje. Naprava v roverju je kisiku izmerila tudi čistost, nato pa ga sprostila v ozračje.

Vsak postopek pridobivanja O2 je trajal več ur, v enem poskusu pa se je nabralo okoli 10 gramov kisika, kar zadostuje za približno 20-minutno zalogo za astronavta. Tako je vsaj v teoriji, praksa pa je bila nekoliko drugačna, so sporočili z Nase.  Kot že rečeno, so namreč v 16 poskusih pridobili 122 gramov kisikovih molekul, ne pa 160. A so bili cilju zelo blizu, poleg tega pa so pokazali, da Marsova atmosfera, čeprav je tanka in šibka, zagotovi nekaj kisika.

Naprava MOXIE bi tako lahko v primeru obiska planeta pomagala pri pridobivanju zalog. Raziskovalci si sicer želijo še dlje. Kot so povedali na tehnološkem inštitutu MIT, bi radi razvili celoten sistem, ki bi omogočal samozadostnost astronavtov med sprehodom ali celo življenjem na rdečem planetu. Za leto življenja bi en astronavt sicer potreboval 500 kubičnih metrov kisika. "A težava s kisikom je le ena stvar, ki nam preprečuje življenje na planetu," pravi vodja raziskovalne ekipe na MIT Michaela Hecht.