Misije, ki so zedinile narode in tudi v Slovenijo prinesle del neba

Malokatera stvar je človeški um, znanje in energijo tako zedinila kot tekmovanje za vesolje, ki so ga začele Združene države Amerike in Sovjetska zveza. Politična manifestacija, ki je dosegla nekaj, kar je večina Američanov, Evropejcev, Kitajcev, Maorov in drugih samo sanjala. Simbol sprememb, energije, ki premika oceane, ki nam sveti ponoči, je obiskala človeška noga. Neil Armstrong je 20. julija 1969 pristal na Luni in šlo je za dosežek, ki ga je čakal ves svet in tudi gledal ali poslušal v živo. Od Seattla do Vladivostoka so vsi lahko spremljali pristanek, z manj ali več cenzure, saj tudi za Železno zaveso niso mogli skriti tega dogodka. 

Američani so bili, vsaj na zunaj, idealisti. Njihovi znanstveniki so bili zedinjeni pod zastavo ZDA, a so vedno ponavljali, da gre za dosežek za človeštvo. Tudi Armstrong je ob pristanku dejal, da gre za "Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo." ZDA so dobile "vojno za vesolje," čeprav to sprva ni šlo tako zlahka. 

'Odločili smo se, da gremo na Luno. Ne zato, ker je lahko, ampak zato,  ker je težko!'

Sovjeti so jih prehiteli v raketni tehnologiji, Sputnik, Jurij Gagarin in Valentina Tereškova so bili dosežki, ki so jih Američani zavidali, a namesto zavisti je v njih vzbudilo energijo za premoč. Predsednik John Kennedy je v svojem govoru "Odločili smo se, da gremo na Luno" leta 1962 zadal izredno ambiciozen načrt, ki je v ljudeh vzbudil upanje.

 V samo nekaj letih so uspeli dohiteti Sovjetsko zvezo v tehnološkem razvoju, nato pa po desni in levi prehiteli. Glavni ruski inženir Sergej Korolev je sicer sprva gradil boljše rakete, a je bil podrejen političnemu boju, pa tudi dejstvu, da njegova država ni imela toliko materialnih in človeških kapacitet kot ZDA. Tudi bitka med komunizmom in demokracijo se je že odločila, ko je Armstrong pristal na Luni, saj človeški potencial in energija na dolgi rok premagata plansko razmišljanje. 

Že leta 1961, po govoru za kongres, je program Apollo, katerega cilj je bil spraviti človeško nogo na Luno, dobil pospešek. Takrat še niso imeli takšnih raket, modulov, posadk, pravzaprav ničesar, kar bi lahko pomagalo, da bi spravili in vrnili človeka na drugo nebesno telo. V samo treh letih so nastale prve rakete, moduli so bili končani, testi od leta 1962 pa večinoma uspešni. Po hudi nesreči leta 1967, ko so na ploščadi umrli trije astronavti, so leta 1968 prvo posadko spravili v vesolje in orbito Zemlje. Tri mesece kasneje nov test, tokrat Apollo 8, ki posadko spravi v orbito Lune. Apollo 9 testira modul, na Apollu 10 se pristajalni modul Luni približa na vsega 15 kilometrov,  Apollo 11 pa leta 1969 spravi človeka na Luno. 

Testov, ki so bili potrebni za uspešno in varno lansiranje raket, je bilo na desetine. Končnih misij, ki so pristale na Luni, je bilo šest. Neslavna misija Apolla 13, ko je eksplodiral rezervoar za kisik, je dobila svoj film, misija Apollo 17, ki je v Vitanje prinesla kamen, pa je ploščad zapustila 7. decembra 1972. Raketa Saturn V je v vesolje prinesla tri astronavte, poveljnika Eugena Cernana, pilota pristajalnega modula Harrisona Schmitta, pilota komandnega modula Ronalda Evansa in pet miši.

Polet in pristanek na Luni sta bila takrat že stalnica v ZDA, zanimanje javnosti je popuščalo, a za astronavte je bila to zadnja priložnost, saj je bil Apollo 17 zadnja misija. Še danes, skoraj 50 let po zadnjem pristanku, se nismo vrnili na Luno, saj se to ne "splača." 

11. decembra ob 18.55 po slovenskem času sta Cernan in Schmitt pristala na Luni. Zadnja od 12 astronavtov v sklopu programa Apollo. Po obveznem sprehodu po površini sta začela postavljati opremo, ki jo je modul prinesel s seboj. 

Eden od glavnih ciljev misije je bil postavitev različnih eksperimentov in seizmičnega senzorja, ki bo beležil, kaj se na Luni dogaja. Za razliko od prve misije Apolla sta imela na voljo rover, s pomočjo katerega so lahko prepotovali veliko večje razdalje in pridobili kamnine, ki so bile ene najpomembnejših ciljev, z različnih geoloških točk. 

Na koncu sta Cernan in Schmitt nabrala za kar 111 kilogramov kamnin, opravila sta tudi najdaljši sprehod zunaj modula, kar 7 uri in 37 minut, od modula pa sta se oddaljila 7,6 kilometra, na celotni misiji pa 35,9 kilometra. Ta razdalja je veljala za maksimalno varno razdaljo za povratek domov brez roverja – peš, če bi se ta pokvaril. Na Zemljo sta se vrnila, potem ko sta se srečala z Evansom,  skupaj z mišmi, 17. decembra 1972. 

En delček teh 111 kilogramov si je možno ogledati tudi v Centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga Vitanje. 

Ta eksponat je težek 120 gramov, z Lune pa ga je pobral astronavt Harrison Schmitt, ki je bil predvsem geolog, 14. decembra 1972. Gre za bazalt, ki je star okoli 3,75 milijarde let. Ker atmosfera in posledično podnebje pri nas močno vplivajo na stanje kamnin, z ogledom tega kamna gledate nekaj najstarejšega v vesolju, vsekakor pa je med najstarejšimi kamninami v Sloveniji. Ta kamen je namreč starejši od 99,99 odstotka vseh (površinskih) kamnin v Sloveniji.  

V muzeju je na ogled tudi kopija obleke, ki jo je nosil prvi astronavt na Luni Neil Amstrong. 

Predsednik ZDA Richard Nixon je leta 1973 ukazal, da morajo številne kamnine, ki so bile nabrane na zadnjem sprehodu, podariti 50 zveznim državam ZDA in njihovim provincam. Prav tako je košček Lune dobila vsaka država oziroma njen predsednik ali premier. V imenu Jugoslavije je Nixonov kamen prevzel Josip Broz Tito. Ob kamnu, pa je bil pripis: 

"Ko se stegujemo za zvezdami, vemo, da stojimo tudi na ramenih mnogih ljudi, mnogih narodov tukaj na našem planetu. V najglobljem pomenu je bilo naše raziskovanje Lune resnično mednarodno prizadevanje … Če lahko ljudje mnogih narodov delujejo skupaj, da bi dosegli sanje o človeku v vesolju, potem zagotovo lahko delujemo skupaj, da uresničimo človeške sanje o miru tukaj na Zemlji. V tem duhu so se Združene države Amerike odpravile na Luno in v tem duhu se veselimo, da bomo vse, kar smo storili in se naučili, delili z vsem človeštvom."