Meglica Tarantela, kot je še niste videli

Odkar je zmogljivi Nasin teleskop James Webb začel s svojim vesoljskim popotovanjem, je posnel že številne spektakularne fotografije vesoljskih čudes; na tisoče še nikoli videnih mladih zvezd, med njimi pa čarobna fotografija zvezdne meglice z vzdevkom Tarantela. Takšno poimenovanje je dobila, ker so prejšnje fotografije meglice prikazovale njene prašne niti.

Tarantela se nahaja v okoli 161.000 svetlobnih let oddaljeni galaksiji Veliki Magellanov oblak. Meglica je največje in najsvetlejše območje nastajanja zvezd na svojem območju. Prav tako pa predstavlja domovanje najbolj vročih in masivnih do zdaj znanih zvezd. Kot je zapisala Evropska vesoljska agencija (Esa), je Tarantela med najbolj priljubljenimi meglicami pri znanstvenikih, ki preučujejo nastajanje novih zvezd.

Eden od razlogov, zakaj je meglica Tarantela zanimiva za astronome, je tudi ta, da ima podobno kemično sestavo kot gigantska področja, v katerih nastajajo zvezde, ki so jih opazili ob vesoljskem "kozmičnem poldnevu" – ko je bilo vesolje staro le nekaj milijard let in "rojevanje" zvezd na vrhuncu. Območja nastajanja zvezd v naši galaksiji zvezd ne proizvajajo z enako hitrostjo kot meglica Tarantela in imajo tudi drugačno kemično sestavo.

Eden od razlogov, zakaj je Tarantela tako zanimiva za astronome, je ta, da ima podobno kemično sestavo kot gigantska področja nastajanja zvezd, ki so jih opazili ob vesoljskem kozmičnem poldnevu, ko je bilo vesolje staro le nekaj milijard let in nastajanje zvezd na vrhuncu. Območja nastajanja zvezd v naši galaksiji Rimska cesta ne proizvajajo zvezd z enako besno hitrostjo kot meglica Tarantela in imajo drugačno kemično sestavo. Zaradi tega je Tarantela najbližji (tj. najlažji za ogled v podrobnostih) primer tega, kar se je dogajalo v vesolju, ko je dosegla svoj briljanten poldan.

Webb je meglico posnel z bližnjo infrardečo kamero (NIRCam), kjer se v središču pojavi kopica masivnih mladih zvezd, ki se na sliki svetijo bledo modro. Te ustvarjajo tudi močan zvezdni veter, ki razpršuje okoliški material. Ta se bo sčasoma sesedel in preoblikoval v nove zvezde.

Spektrograf (NIRSpec) pa je medtem ujel prav takšno zvezdo, ki se šele dobro rojeva. Astronomi so pred tem menili, da je ta zvezda morda nekoliko starejša in že čisti mehurček okoli sebe. Ker se je zvezda šele začela pojavljati iz svojega stebra, okoli sebe še vedno ohranja izolacijski oblak prahu. Brez Webbovih spektrov visoke ločljivosti pri infrardečih valovnih dolžinah te epizode nastajanja zvezd v akciji sicer sploh ne bi bilo mogoče razkriti.

Območje medtem dobi popolnoma drugačen videz, če ga gledamo v daljših infrardečih valovnih dolžinah, ki jih zaznava Webbov instrument (MIRI). Vroče zvezde ob njem namreč zbledijo, v soj žarometov pa stopijo hladnejši plini in prah. Znotraj oblakov zvezdnih vrtcev svetlobne točke kažejo na vdelane protozvezde, ki še vedno pridobivajo maso. Medtem ko krajše valovne dolžine svetlobe absorbirajo ali razpršijo zrnca prahu v meglici in zato nikoli ne dosežejo Webba. Daljše srednje infrardeče valovne dolžine pa prodrejo skozi ta prah in tako razkrijejo prej nevidno kozmično okolje.

Kljub tisočletjem človeštva, ki je opazovalo zvezde, ima proces nastajanja zvezd še vedno veliko skrivnosti – številne ostajajo tudi zaradi naše nezmožnosti, da bi dobili jasne slike dogajanja za gostimi oblaki zvezdnih porodnišnic. Webb pa nam je že začel razkrivati vesolje, kakršnega doslej še nismo videli. A to je šele začetek pisanja zgodbe o ustvarjanju zvezd.