Luna osamljena že pol stoletja. Človeštvo se tja ni več vrnilo

Šesta in zadnja Apollova misija pristanka na Luni se je začela 7. decembra 1972 z izstrelitvijo Apolla 17. Imena, ki so zaznamovala to 12-dnevno misijo, pa so bila: Eugene Andrew Cernan, poveljnik odprave, Ronald Ellwin Evans, pilot komandnega modula, in Harrison Hagan Schmitt, pilot lunarnega modula, tudi prvi usposobljeni geolog, ki je potoval na Luno. Cernan je zasedel levi sedež, Schmitt desnega, Evans pa se je kot zadnji usedel na sredino. 

Da bi si ogledali izstrelitev, se je na plažah v bližini Nasinega vesoljskega centra Kennedy na Floridi zbralo na tisoče ljudi. Začelo se je odštevanje, a brez težav seveda ni šlo. Števec se je zaradi težav ustavil kar dvakrat, a naposled je ekipi uspelo napako v sistemu odpraviti. Z dvema urama in 40 minutami zamude je Nasin števec le pristal na nuli, na ploščadi se je zakadilo in raketa Saturn V je razsvetlila nočno nebo.

Evans je kmalu po vzletu posnel štiri fotografije, ki prikazujejo Zemljin disk. Ena izmed njih je prejela ime Blue Marble, zaslovela je kot največkrat reproducirana fotografija vseh časov. Po tridnevni plovbi po vesolju je trojica 10. decembra prispela v Lunino orbito in začele so se priprave na pristanek na lokaciji Taurus-Littrow.

Eden od dveh glavnih ciljev misije je bil pridobitev vzorcev visokogorskega materiala, ki so bili starejši od obsežne ravnine lave v Imbriumskem bazenu na Luni. Drugi pa je bil raziskovanje možnosti mladega, eksplozivnega vulkanizma v tej regiji. Njihova misija je bila uspešna z več vidikov. Na Zemljo so prinesli največjo serijo luninih vzorcev, ki so kasneje privedli do novega razumevanja luninega izvora. Ob tem pa so zabeležili vrsto pomembnih zgodovinskih časovnih meritev: to je bila misija, ki je v Lunini orbiti preživela največ časa, prav tako so najdlje preživeli na površju tega satelita, tam pa so izvedli tudi najdaljše skupne dejavnosti zunaj plovila.

Ko je poveljnik Cernan 14. decembra še zadnjič zapustil lunino površino, je izjavil zdaj znane besede: "Odhajamo, kot smo prišli, in če bo Bog dal, se bomo vrnili z mirom in upanjem za vse človeštvo." A Luna je vse od takrat samevala. Človeštvo se nanjo ni več vrnilo.

'V tej polovici stoletja je znanost močno napredovala'

Slovenski astrofizik Matjaž Zwitter je bil, ko je Neil Armstrong prvič stopil na Zemljin satelit, star le osem let, v času zadnjega poleta je bil star 11. "Luna je zanimiv satelit. Prav zaradi teh misij smo dobili določene informacije o njegovem nastanku, vemo pa tudi, kako si lahko z Luno pomagamo na poti do Marsa in dlje," je dejal.

Nasin program človeških vesoljskih poletov je 50-letno obdobje od Apolla 17 porabil za izvajanje poletov v nizki Zemljini orbiti. Izvedli so 135 izstrelitev raketoplana Space Shuttle, gradili Mednarodno vesoljsko postajo, številne izkušnje, pridobljene pri življenju in delu v mikrogravitacijskem okolju, pa so postavile temelje za projekt Artemis. Zwitter je poudaril, da smo se od zadnjega poleta na Luno zelo veliko naučili o našem osončju, prav tako pa da je za astrofiziko zelo pomembno tudi, da imamo v vesolju teleskope. Ti so nam povedali marsikaj: "Od tega, kdaj se je vesolje začelo, iz česa je sestavljeno, pa tudi do tega, kako se razvija. V tej polovici stoletja je znanost močno napredovala."

Prvi korak k vrnitvi človeka na Luno pa je Nasa naredila letos. 16. novembra je namreč izvedla misijo Artemis I. Tokrat je vesoljsko potovanje opravila le prazna pločevina, a že čez tri leta bi lahko misija na Luno znova vrnila tudi človeštvo. Zwitter je ocenil, da testna misija Aretmis I zaenkrat poteka zelo uspešno. "Če bo vse potekalo brez težav, potem bodo verjetno čez leto in pol na krov misije stopili tudi ljudje," je dejal. Raketa se bo sicer na Zemljo vrnila v nedeljo.