Odprava, ki sta jo zasebno financirala in izvedla dva nekdanja častnika ameriške mornarice, je uspešno odkrila in posnela USS Johnston, najgloblje potopljeno ladjo, ki leži na globini 6.456 m. Podpornik odprave Victor Vescovo je nekdanji poveljnik ameriške mornarice, ki je med dvema ločenima osemurnima potopoma osebno pilotiral DSV Limiting Factor do razbitine. To so bili najgloblji potopi k razbitinam v zgodovini, s posadko ali brez. A zgodba ladje je še bolj legendarna kot rekordni potop.
Poveljnik ladje Ernest E. Evans je ob splavitvi ladje leta 1943 rekel: "To bo bojna ladja. Nameravam se soočiti s sovražnikom in kdor noče biti del te posadke, naj jo kar zapusti." Vsi so ostali na ladji. USS Johnston je bila ladja razreda Fletcher, ki je v vojno na Pacifiku stopila leta 1943 in bila del pomembnih operacij, ki so pomagale uničiti japonsko prevlado. Zaradi napak in lažne varnosti v moči ameriške flote kapitan Evans znamenitega stavka ni samo potrdil, ampak ga je presegel 25. oktobra 1944.
Bitka, ki je bila obsojena na propad, a dosegla vse
Konec oktobra 1944 je bila japonska flota samo še slaba senca moči, ki jo je imela leta 1940, in vice admiral Taeko Kurita je z ostanki ladij zbral floto, ki se je nameravala soočiti z ameriško floto, ki je krila izkrcanja v zalivu Leyte (invazija na Filipine). Admiral William Halsey je floto uspešno prestregel in njegova letala so povzročila nekaj škode, nato pa so se ameriški poveljniki zmotili in začeli slediti japonski letalonosilki, ki je bila zgolj vaba – kljub temu so ta bitka in tiste, ki so sledile v naslednjih dneh, predstavljale največjo mornariško bitko med vojno na Pacifiku.
Potem pa napaka, saj so ob umiku japonskih ladij oziroma letalonosilke predvidevali, da se te premikajo na sever, a se je velik del ladij uspešno izmaknil letalom in začel neopazno premikati mimo ožine San Bernardino v Filipinsko morje proti zalivu Leyte, kjer so se izkrcavali ameriški marinci. Med njimi in katastrofo, ki bi jo povzročile japonske ladje med izkrcanjem marincev, je stala skupina ladij, ki zagotavljajo zgolj podporo – operativna skupina Taffy 3.
Bitka za Taffy 3
25. oktobra 1944 je ameriški pilot s presenečenjem v glasu poročal o močni japonski floti, ki se je premikala proti zalivu Leyte in se usmerila neposredno proti USS Johnstonu in majhni operativni enoti za spremstvo. Japonci so imeli v floti štiri bojne ladje, šest križark in 11 rušilcev. Ena od štirih bojnih ladij je bila legendarna Yamato – največja bojna ladja, ki je bila kadarkoli narejena. Američani, ki so bili sami, brez podpore, saj je ta odšla na sever, pa so imeli v skupini Taffy 3 na voljo šest spremljevalnih letalonosilk (praktično navadne tovorne ladje, ki so jim naredili pristajalno površino), tri rušilce in še štiri manjše ladje. Zgolj Yamato je izpodrivala več vode kot vse ameriške bojne ladje skupaj.
Poveljniki treh rušilcev – USS Johnston, USS Hoel in USS Samuel B. Roberts so vedeli, da je bitka izgubljena, a predali se niso. Poveljnik Robert W. Copeland (USS Samuel B. Roberts) je takrat rekel: "To bo boj proti izjemnim verjetnostim, od katerega je nemogoče pričakovati preživetje. Naredili bomo toliko škode, kolikor je bomo lahko." Poveljnik USS Johnston je sledil svojemu stavku ob splavitvi ladje in ukazal, da ameriške ladje napadejo – z vso silo, hitrostjo in agresivnostjo, ki jo premorejo. Vedel je, da morajo spremljevalne letalonosilke pobegniti in japonske ladje zadržati tako dolgo, da pride podpora iz zraka.
USS Johnston je bil takoj napaden, a agresivnost je tako presenetila Japonce in povzročila dovolj zmede, da so ameriški rušilci uspeli zadeti kar nekaj japonskih ladij. Samo USS Johnston je izstrelila več kot 200 granat iz glavnega topa (ki je bil popolnoma nekoristen proti bojnim ladjam) in uporabila vse torpede proti težki križarki Kumano, kar jih je imela. Po uspešnem napadu, ki je močno poškodoval japonsko križarko, je nasprotnikova flota uspela zadeti USS Johnston in podporne ladje.
Kapitan Evans je bil ranjen, ladja močno poškodovana, zmanjkalo jim je tudi torpedov. Kljub temu je Evans ukazal nov napad, napad, za katerega je dobro vedel, da bo zadnji. Vedel je tudi, da je vsaka minuta kritičnega pomena za marince v zalivu Leyte in spremljevalne letalonosilke. Posadka USS Johnston se je z najvišjo hitrostjo, ki jo je škoda dopuščala, usmerila proti bojni ladji in izstrelila 30 granat.
Evans je opazil, da je ena od križark začela streljati na spremljevalno letalonosilko in ukazal napad na njo – "Streljajte na to križarko, potegnimo njen ogenj nase in stran od USS Gambier Bay!" Johnston je streljal izmenično na različne japonske ladje, da bi nase vezal čim več sovražnikovega ognja.
Ta bitka je trajala kar dve uri in pol, ko je bil Johnston tako močno poškodovan, da se več ni premikal. Bil je popolnoma obkoljen, ko je Evans izdal ukaz, da vsi, ki so še živi, ladjo zapustijo. 25 minut po tem ukazu se je rušilec potopil.
USS Hoel in USS Samuel B. Roberts sta se prav tako žrtvovala, da bi rešila spremljevalne letalonosilke in marince v zalivu Leyte. Dve od štirih japonskih težkih križark sta bili v naslednjih urah potopljeni, ko so se v bitko vključila ameriška letala iz drugih operativnih skupin. Kmalu za tem pa so bili ameriški poveljniki presenečeni – japonska flota se je umikala. Trem ameriškim rušilcem je uspelo nemogoče.
Od 327 članov posadke jih je preživelo le 141. Od 186 mrtvih jih je približno 50 umrlo zaradi sovražnikovih granat, 45 jih je umrlo na rešilnih čolnih zaradi bojnih ran, 92, vključno z Evansom, pa je še bilo živih v vodi, potem ko je Johnston potonil, a jih nikoli niso rešili. Zgodba napada USS Johnston in agresivnosti poveljnikov pa je še danes obvezno gradivo preučevanja na mornariških univerzah po svetu – tudi če ste slabši, še ne pomeni, da boste izgubili.
KOMENTARJI (53)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.