Sonda Juno je z Zemlje odletela 5. avgusta 2011. Potovala je pet let in zdaj je že pred pragom svojega cilja – plinskega velikana Jupitra. V njegovo orbito se bo predvidoma, če bo šlo vse po sreči, utirila 5. julija zgodaj zjutraj po našem času. V orbiti bo sonda ostala 20 mesecev, misija se bo torej predvidoma končala februarja 2018.
Dramatični napovednik misije:
Kot košarkarsko igrišče velika sonda Juno bo ugotavljala, koliko vode je v Jupitrovi atmosferi in ali ima planet neplinasto jedro, kar bo med drugim pripomoglo k razumevanju, katera teorija o nastanku planeta je pravilna. Preverila bo, kako je atmosfera sestavljena, kakšna je njena temperatura in kako se premikajo oblaki. Mapirala bo magnetska in gravitacijska polja, raziskovala pa bo tudi magnetosfero v bližini planetovih polov, osredotočila se bo tudi na severni sij in kako magnetske sile vplivajo na atmosfero.
Sondo čaka najbolj zahteven del njene poti
Sonda se napaja iz energije, ki jo pridobiva na njenih krilih s solarnimi paneli. Tako daleč od Sonca ni letela še nobena Nasina sonda, ki se napaja s sončno energijo. Za razliko, New Horizons, ki je letel do Plutona in naprej, deluje na plutonij.
''V tem času lani je sonda New Horizons človeštvo pripeljala do bližnjih posnetkov Plutona. Zdaj pa bo Juno prispela bližje Jupitru kot katerokoli drugo plovilo do zdaj, da bo razkrila njegove skrivnosti,'' je dejala Diane Brown, vodja programa Juno pri ameriški vesoljski agenciji.
Juno bo do svojega novega planeta priletela 5. julija zjutraj in bo morala svojo hitrost v 35-minutnem delovanju glavnega motorja zmanjševati do točke, da se bo ujela v orbito plinskega velikana (to se bo po predvidevanjih zgodilo okoli 6. ure po našem času).
Ko bo enkrat tam, bo v 20 mesecih sonda okoli polov – krožila bo od severnega pola proti južnemu – naredila 37 krogov in bo planet opazovala na vsega 5000 kilometrih nad oblaki. Gre za prvo misijo, da se bo sonda utirila v orbito nad polom Jupitra, kjer bo med drugim lahko opazovala neverjetne avrore.
Nevarna soseska
Priti tako blizu temu ogromnemu planetu ima svojo ceno, ki bo plačana vsakič, ko bo Juno zaokrožila nad oranžnimi, belimi, rdečimi in rjavimi oblaki.
''Ne iščemo težav, iščemo podatke,'' je komentiral Scott Bolton iz Nase in dodal, ''problem pri Jupitru je, da moraš, če iščeš podatke, v takšno sosesko, v kateri precej hitro zaideš v težave.''
Vir težav je v samem Jupitru. Pod njegovimi oblaki je namreč vodik, ki je pod takim pritiskom, da je nastal t. i. kovinski vodik, ki deluje kot električni prevodnik. Znanstveniki verjamejo, da kombinacija kovinskega vodika in hitre rotacije okoli osi (dan na Jupitru je dolg le 10 ur) ustvari tako močno magnetsko polje, da je planet obdan z elektroni, protoni in ioni, ki potujejo skoraj s hitrostjo svetlobe. Srečanje s tako močno radiacijo je lahko za plovilo njegov konec.
A za Juno so projektirali tako orbito, v kateri bo izpostavljenost radiaciji najmanjša, kar bo ravno dovolj, da bo sonda preživela dovolj dolgo časa, da bo zbrala želene podatke.
Junina orbita spominja na sploščen oval. Juno bo krožila tako, da se bo kmalu, ko bo zapustila severni pol, spustila pod planetov radiacijski pas in bo nato dosegla južni pol. Vsak bližnji polet bo trajal približno en Zemljin dan. Potem pa se bo sonda spustila pod južni pol in se umaknila od Jupitra tako daleč, da je škodljiva radiacija ne bo dosegla.
Juno ima tudi svojo zaščito pred radiacijo. Opremljena je s titanovim trezorjem, ki je prvi takšen do zdaj, v katerem se skriva elektronsko in računalniško srce sonce. 172-kilogramov težak trezor bo zmanjšal radiacijo za kar 800-krat. Brez tega bi se Junovi elektronski možgani scvrli, še preden bi se končal prvi bližnji polet. A seveda tudi titan ni vsemogočen in se ne more prav veliko časa boriti proti Jupitrovim orožjem, in radiacija bo plovilo uničila v približno 20 mesecih.
Kako je Jupiter sploh nastal? Kakšna je njegova atmosfera?
Juno bo skušala odgovoriti na številna odprta vprašanja glede plinskega velikana. Teorije o nastanku Osončja pravijo, da se je vse začelo iz solarne nebule, z zgoščevanjem katere je nastalo mlado sonce in zametki planetov. Podobno kot Sonce je tudi Jupiter sestavljen iz vodika in helija, kar pomeni, da se je oblikoval že kmalu po nastanku Osončja, da je lahko pobral ves material, ki ga ni ujelo Sonce. Kako se je to zgodilo, za zdaj ni popolnoma jasno. Vprašanje ostaja, ali se je najprej oblikovalo jedro, ki je potegnilo pline, ali pa se je morda nestabilno območje nebule sesedlo samo vase in se preoblikovalo v planet. Razlike med obema teorijama so ogromne.
V nasprotju z Zemljo je Jupitrova velikost pomagala, da je ostal sestavljen iz prvotnih sestavin, kar posledično omogoča pogled v preteklost. Juno bo tako merila tudi količino vode in amoniaka v atmosferi in ugotavljala, ali ima trdno jedro, kar bi morda lahko razložilo zgoraj omenjeno dilemo. S preučevanjem gravitacijskih in magnetskih polj bo Juno razkrila notranjo strukturo planeta in tudi izmerila njegovo maso. Med ključnimi vprašanji glede Jupitra je seveda, kakšna je njegova atmosfera. Kako globoke so barvne cone, obroči in druge značilnosti, ki so tako znamenite za ta planet. Juno bo merila tudi temperaturo oblaka in vzorce premikanja omenjenih značilnosti, kar do zdaj ni počelo še nobeno polovilo, izdelano izpod človeških rok.
KOMENTARJI (76)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.