Izzivi digitalizacije slovenskih občin

Kljub temu se z razvojem digitalne ekonomije pojavlja stara bojazen: kakšne posledice bo to pustilo v odnosu med mestom in podeželjem? Dinamika odnosov med njima je ena od stalnic človeške zgodovine in dober indikator uspešne družbe. Uspešne, zadovoljne in produktivne družbe temeljijo na tesnemu sodelovanju med mestom in podeželjem (zelo dober zgled je Švica). V neuspešnih družbah takšnega sodelovanja ni, temveč je odnos med mestom in podeželjem poln konfliktov in zamer (tak primer so razvojni zaostanki in politična trenja med mestom in podeželjem v ZDA in Rusiji v zadnjih desetletjih).

Bojazen o razvoju odnosa med mestom in podeželjem v digitalni dobi izvira iz preprostega dejstva: digitalna ekonomija se ne more pojaviti kar iz nič, temveč potrebuje trdne temelje. Te predstavljajo zlasti dostop do telekomunikacijske infrastrukture, prisotnost kadrov z digitalnimi kompetencami in dostop do finančnih sredstev. Ker je v urbanih območjih večje število strank in uporabnikov, je tam prisotnost digitalne infrastrukture, kadrov in financ večja. Širša uporaba digitalnih tehnologij in ekonomije ob razvojni stagnaciji podeželja pomeni, da se lahko razvojne razlike med mesti in podeželjem vztrajno povečujejo.

Na srečo to dejstvo ni vklesano v kamen. Slovenske občine so sposobne prevzeti iniciativo digitalnega razvoja. V panelni diskusiji Izzivi digitalizacije slovenskih občin, ki jo je 7. januarja gostil zavod Inštitut za digitalizacijo IPM Digital, so se lahko gledalci seznanili z glavnimi izzivi, ki jih digitalizacija prinaša za slovenske občine, ter z načini uporabe digitalnih tehnologij za dobrobit občanov. V diskusiji so sodelovali Franc Bogovič, evropski poslanec, dr. Tomaž Rožen, župan občine Ravne na Koroškem, Tadej Beoćanin, župan občine Ajdovščina, dr. Vladimir Prebilič, župan občine Kočevje, dr. Emilija Stojmenova Duh, vodja 4PDIH in Jurij Dolžan, podsekretar na ministrstvu za javno upravo.

Govorci so bili med seboj enotni, da je digitalizacija slovenskega podeželja in slovenske družbe nujna. Na cenovno učinkovit in efektiven način lahko pomaga kateri koli občini odpraviti oz. omiliti veliko večino njihovih trenutnih težav ter se soočiti z izzivi prihodnosti. Tako vlada Republike Slovenije kot tudi vse institucije EU so si digitalizacijo podeželja in družbe postavile kot enega izmed ključnih ciljev v naslednjem desetletju. Znotraj tovrstnega procesa pa vedno naletimo na številne izzive, ki so bili tudi glavna tema diskusije.

Glavni izziv, ki so ga izpostavili vsi prisotni župani, je zgraditi primerno telekomunikacijsko infrastrukturo za širokopasovni internet. To je osnovni ukrep, brez katerega ni možno izvesti ostalih korakov digitalizacijskega procesa. Širokopasovni internet mora biti dosegljiv za vse občane, stabilen in cenovno znosen. Omogočati mora kakovostno izvajanje tako delovnih kot izobraževalnih procesov na daljavo. Potrebe in želje po delu in izobraževanju na daljavo namreč ne bodo izginile s koncem epidemije covida-19, temveč bodo postale stalnica.

Za uspeh digitalizacije je zelo pomemben pravilen način izvedbe predvidenih digitalnih ukrepov. Vsi trije prisotni župani so poudarili, da je najboljša celostna izvedba. To pomeni, da digitalizacija občine potrebuje jasno strategijo z akcijskim načrtom, ki se ne sme izvajati parcialno, po modulih, temveč celostno, z več hkrati aktivnimi procesi. Občina mora vključiti deležnike zasebnega sektorja, vse javne ustanove, civilno družbo in vse starostne skupine. Uvedba naprednih tehnologij, kot so digitalni marketing, vsebine VR/AR , spletne vsebine itd. ne smejo biti predvidena samo v industriji, temveč tudi v kmetijstvu, prometu, turizmu itd. Tako bodo koristi digitalizacije prisotne celovito in bodo omejene ne na posameznih področjih.

Precejšnja težava je tudi financiranje procesov digitalizacije. Čeprav so mnogo cenejši od klasičnih infrastrukturnih investicij (avtoceste, železnice), niso majhen finančni zalogaj. Občinske uprave menijo, da so standardi razpisov za državna in evropska sredstva prestrogi. Župani zato želijo, da se sredstva neposredno podeli občinam, ki bi nato samostojno upravljale z njimi kot delom svojega proračuna oz. v sklopu občinskih konzorcijev. Ministrstvo za javno upravo meni, da standardi niso prestrogi, vendar pa je treba povečati ponujena sredstva. Ta so danes večja in jih ponuja večje število institucij kot prej. Enako velja na evropski ravni, saj nova finančna perspektiva za obdobje med letoma 2021 in 2027 predvideva 9,2 milijarde evrov sredstev za sofinanciranje procesov digitalne preobrazbe.

Najdolgoročnejši izziv je pridobivanje digitalnih kompetenc za izvrševalce javnih politik in občane. V preteklosti so digitalne tehnologije prepogosto pojmovali kot orodje za zabavo in oddih. Bistveno je, da za vso družbo postanejo mnogo več. Institucije, kot je 4PDIH, si zato želijo dvigniti digitalne kompetence celotnega prebivalstva. Slednje je življenjskega pomena tudi za občinske uprave – koristi digitalnih storitev namreč ne bodo velike, če jih občani ne bodo znali oz. ne bodo želeli uporabljati. Cilj Slovenije in EU je, da so državljani čim bolj digitalno pismeni. Digitalno kompetentno prebivalstvo bo gospodarsko konkurenčno in državljansko odgovorno.

V digitalizaciji družbe bomo uspešni sam toliko, kolikor bo uspešen tisti, ki bo zadnji na vrsti. To je v slovenskem primeru podeželje. Ker je Slovenija relativno majhna, moramo to izkoristiti kot konkurenčno prednost – lahko smo živ laboratorij digitalnega povezovanja mesta in podeželja. Uspeh podeželja je uspeh celotne družbe in vlaganje v digitalizacijo podeželja je vlaganje v uspeh vseh državljanov. Uspeli bomo samo, če bodo občine, izobraževalno-raziskovalne ustanove, evropske institucije in državni organi našli skupen jezik in intenzivno podpirali iniciative digitalizacije družbe. Neuspešna digitalizacija bi bila zelo slaba popotnica za naslednjih 10 let – povečale bi se razlike med mestom in podeželjem, naše gospodarstvo bi bilo manj uspešno in naši državljani ne bi bili primerno pripravljeni za izzive 21. stoletja. Ker vsi brcamo v isti gol, moramo delovati kot ekipa in ne kot tekmeci.