Kako je zasebni kapital začel novo vesoljsko tekmo

Prva vesoljska tekma se je začela leta 1957, s šokom iz Sovjetske zveze, saj je komunistična država, uničena od druge svetovne vojne, prehitela bolj razvite zahodne države in v orbito spravila Sputnik 1. Astronavti oziroma kozmonavti so imeli kultne statuse in podobe herojev. Ni bilo otroka, ki ne bi želel biti na vrhu rakete, ki je uporabljala toliko goriva oziroma energije, kot jo proizvede manjša atomska bomba; raketa Saturn V je po nekaterih ocenah porabila med 4 do 5 kilotonov energije, kar je podobno manjši (taktični) atomski bombi.

Skoraj desetletje so kozmonavti dominirali v vesolju, nakar so ZDA s pristankom na Luni leta 1969 dokazale gospodarsko in tehnološko premoč. Vesoljska tekma se je začela ohlajati in do nastanka večjih mednarodnih postaj v 80. letih je bila relativno nezanimiva. Če so v času vesoljske tekme številni pogledovali v nebo, risali rakete, pisali članke, se je pionirsko raziskovanje končalo in postalo vsakodnevno poročanje nekje v zadnjih minutah večernih poročil. Govorilo se je zgolj o neuspelih izstrelitvah in mrtvih astronavtih. Zanimanje narodov je splahnelo, financiranje se je zreduciralo in človeštvo je začelo v vesolje pošiljati robote in računalnike.

Leta 2001 se vse obrne na glavo in začne se novo obdobje raziskovanja vesolja. Dennis Tito je bil leta 2001 prvi turist, ki si je privoščil polet v vesolje. Leto za njim je bil na Mednarodni vesoljski postaji tudi južnoafriški milijonar Mark Shuttleworth. Za sedež na ruskem vesoljskem plovilu za polet do Mednarodne vesoljske postaje, kjer je ostal teden dni, je odštel 20 milijonov dolarjev. S tem se je začela nova tekma, saj so tokrat v vesolje lahko prišli tudi navadni smrtniki, ki so bili povprečno fizično pripravljeni, če so le imeli nekaj milijonov evrov na računu. Ruska vesoljska agencija je še vedno edina možnost, če želite priti v vesolje in vam bo računala med 20 in 40 milijoni dolarjev. Ta je s tem uspela financirati svoje vesoljske programe in prebroditi najhujša obdobja finančnega stiskanja njihovih programov.

Osnovni problem potovanja v vesolje je visoka cena in do zdaj si je to lahko privoščilo le sedem oseb. Ne Nasa ne Ruska vesoljska agencija nista imeli interesov razvijati posebnih kapacitet za zasebna potovanja v vesolje, zato so se na  začetku 21. stoletja začela javljati številna zasebna podjetja. Ta so obljubljala polete v vesolje za desetino cene, kot jih ponujajo v Rusiji. Ampak, težave so se začele kopičiti, saj so številni postopoma doumeli, da poslati človeka v orbito in ga živega pripeljati nazaj ni tako preprosto, kaj šele poceni.

Veliko zasebnih podjetij zato spremeni svojo ponudbo in začnejo ponujati nekaj cenejšega in bi hkrati, vsaj na papirju, veljajo za polet v vesolje. Znanstveniki in mednarodna skupnost so si enotni, da v kolikor človek doseže višino 100 kilometrov nad površjem, je v vesolju. Tehnologija za takšne polete je bila dostopna in relativno poceni, zato so podjetja, kot je Virgin Galactic, začela z razvojem plovil, ki bi dosegla to magično mejo. Mediji so bili veseli, leta 2005 je bilo denarja dovolj in prvi testni poleti so bili uspešni.

Ekonomska kriza je upočasnila dotok zasebnega denarja za razvoj teh plovil, državne vesoljske agencije so bile zadržane, zato razvoj za nekaj let poteka zelo počasi, a ne za dve osebi, ki jima denar in izguba tega ne pomenita veliko – Elon Musk in Jeff Bezos.

Elon Musk že leta 2002 ustanovi podjetje SpaceX z namenom zmanjšati stroške potovanja in transportiranja surovin v vesolje. Za razliko od drugih konkurentov, ki so razvijali cenejša in lažje dostopna plovila za doseg magične meje 100 kilometrov nad površino, je SpaceX začel razvijati rakete. Velike rakete. Jeff Bezos, ki je tudi uradno najbogatejši človek na svetu, je imel podobno vizijo in navdušenje nad vesoljem,  a nekoliko slabšo javno podobo. Leta 2000 ustanovi podjetje Blue Origin, ki ima zelo podobno vizijo kot SpaceX – narediti polete v vesolje čim cenejše. 

Če SpaceX razvija svoje lastne rakete in programe, ima Blue Origin več interesa pri razvoju super potisnih motorjev in sodelovanje s številnimi podjetji in agencijami. V zadnjem desetletju so številne vesoljske agencije priznale razvojno sposobnost zasebnih podjetij in jih povabile k sodelovanju, katero so tako SpaceX kot Blue Origin z veseljem sprejela, je pa potrebno priznati, da ima več uspeha in napredka SpaceX.

SpaceX je začel razvijati programe, ki so jih pred desetletjem številne agencije imele zgolj na papirju in v sanjah. Z razvojem rakete Falcon Heavy je zasebno podjetje prehitelo vse državne agencije in z neverjetno hitrostjo napredovalo pri razvoju raket za ponovno uporabo (Nasa in Ruska vesoljska agencija sta imeli Space Shuttle in Buran, a oba nista več v uporabi), ki so še dodatno zmanjšala stroške. 

Zasebna podjetja s svežim kapitalom, mlado ekipo, z veliko mero poguma in vizijo za prihodnost prehitevajo praktično vse državne agencije, ki so delno postale odvisne od njihovega razvoja, saj si svojega ne morejo privoščiti. Uspehi SpaceX in Blue Origin so tako tudi njih prisilile, da začnejo resno razmišljati o projektih Luna in Mars do leta 2030.

Elon Musk in njegovo podjetje SpaceX so danes razvojno in programsko pred Blue Origin in drugimi konkurenti in so napovedali obnovitev turističnih poletov v vesolje, tudi okrog Lune. Elon Musk je tudi obljubil številne megalomanske projekte, od kolonij na Luni in Marsu do obiska bolj oddaljenih planetov. Razvoj bo potekal še zelo dolgo, kajti tehnične ovire za takšne polete so zelo velike. Je pa SpaceX in Elonu Musku potrebno priznati, da vse od pristanka na Luni leta 1969 ni toliko ljudi spremljalo in se navduševalo nad vesoljskimi programi. Za mlajšo generacijo se tako odpira novo obdobje raziskovanja vesolja in po ponovni obuditvi Zvezdnih stez se lahko spomnimo na to obdobje z znanim stavkom in željo ustvarjalcev serije: "Vesolje, naša končna meja" ("Space, the final frontier.")